Izgube otroka ni mogoče primerjati z nobeno drugo. Prav to se je zgodilo Ani Kordeš in njenemu partnerju Andražu, ko je avgusta 2020 v Soči utonil njun sin Jaša. Za njim so ostali še trije bratje: Miha, Vid in Lenart, ki je bil takrat star komaj osem mesecev. Bolečino ob izgubi je še poglobilo dejstvo, da so o nesreči poročali mediji, saj naj bi se ob dogodku zgodilo več nepravilnosti. Starša sta sina lahko videla šele dan po tragediji.
Sledilo je obdobje neizmerne bolečine in žalosti. Ani je deset let prej umrl oče, vendar pravi, da gre za povsem drugačno izkušnjo: “Takšne izgube te šokirajo, vendar jih žaluješ drugače, saj je vrstni red naraven. Pri izgubi otroka tega ni.” Za starše, ki izgubijo otroka, niti nimamo posebnega izraza – poznamo vdove in sirote, zanje pa uporabljamo opis “žalujoči starši”. Poudarja, da že to kaže, kako nenaravna in težka je ta izkušnja.
K občutku osamljenosti prispeva tudi razširjeno prepričanje, da je žalovanje fazni proces z jasnim koncem. V resnici pa se – zlasti ob izgubi otroka – nikoli zares ne konča, temveč se spreminja in niha ter je tako edinstveno kot prstni odtis, pravi Ana. Hkrati smo kot družba pogovore o smrti potisnili na rob, nadomestili pa so jih nerodni poskusi tolažbe, ki bolečino pogosto še poglobijo. Če ne veš, kaj reči, je bolje molčati ali preprosto priznati: “Ne vem, kaj naj rečem.”
Ana danes s pomočjo coachinga organizira tudi brezplačne delavnice za žalujoče v stiski, za tiste, ki potrebujejo prostor, kjer so lahko slišani ali vsaj v družbi ljudi s podobno izkušnjo.
Foto: Ana Kovač
INTERVJU: Ana Kordeš
Kaj vas je izguba Jaše naučila o življenju in smrti? Kaj ste ob tem spoznanju odkrili o sebi?
Ne vem, ali imava dovolj časa za vse to. V bistvu te zadane nekakšen življenjski “reality check”. Dejstvo je, da si pahnjen v neko drugo dimenzijo življenja – ali kakorkoli temu rečemo – kjer nič več ni tako, kot si verjel, da je. Vse, kar si verjel, in vse, kar si delal, naenkrat izgubi pomen ali sploh ne obstaja več. Takrat se zgodijo res globoki premiki v identiteti: kdo sem, kaj potrebujem, kaj sploh še zmorem. Ta surovost življenja … Ko danes pogledam nazaj, kje sem bila in kako sem bila, sama sebe včasih komaj prepoznam. Še zdaj pridejo zelo težki trenutki – to nihanje, ki je del žalovanja.
Vem pa, da sem preživela predvsem zaradi občutka odgovornosti in skrbi za druge otroke. Če bi šlo samo zame, za vrednost mojega lastnega življenja, se verjetno ne bi trudila. Na neki točki pa sem spoznala, da vseeno moram preživeti – in takrat se je pojavilo naslednje vprašanje: kako, na kakšen način. Ni zaman rečeno, da ko je mama v redu, so tudi otroci v redu – to res drži. Če sem hotela biti v redu, sem se morala začeti poglabljati v to, kaj mi sploh lahko pomaga. Ko si odprt za majhne signale, da kljub vsemu obstaja še nekaj pozitivnega, in se začneš držati teh drobnih “bilk”, lahko začneš počasi graditi naprej. Tako se je zgodilo tudi meni. Na začetku je bil moj svet vrt. Kasneje sem prebrala, da so že v 19. stoletju v Veliki Britaniji prav vrtnarjenje predpisovali kot obliko terapije – in name je imelo terapevtski vpliv.
Vrtnarjenje?
Vrtnarjenje, da, stik z zemljo. Meni je to takrat res ogromno, ogromno dalo. Potem pa sem raziskovala dalje, kaj mi še lahko pomaga. Potrebovala sem korenito spremembo tudi na področju dela. Želela sem najti nekaj, kar bi mi dajalo več opore in smisla. Ker imam zelo močno potrebo po znanju – znanje mi predstavlja pomembno vrednoto – sem se ponovno vpisala na fakulteto.
S coachingom in delavnicami oziroma srečanji pomagate drugim pri soočanju z žalovanjem. Kaj vam osebno prinaša to delo? Bi ga doživljali kot svoje poslanstvo?
To besedo slišim velikokrat. Sama se poskušam nekoliko distancirati od besede “poslanstvo” in podobnih velikih izrazov, ker mi je prav moja izkušnja dala zelo jasno zavedanje, kako nujno potreben je tak prostor. Če izhajam iz sebe in pomislim, kaj sem takrat potrebovala … nekaj sem sicer dobila v okviru Hospic skupin za žalujoče, potem pa je bilo to bolj ali manj to. Moram pa reči, da sem v nekem krajšem obdobju hodila tudi na terapijo. A tako kot coaching ni za vsakogar, tudi terapija ni, prav tako ne skupinske oblike. Spet nekdo drug pa bo svojo pot žalovanja morda našel v bolj verskem kontekstu.
Žalovanje je namreč hkrati individualna in subjektivna izkušnja, kot prstni odtis. Vsak človek žaluje na svoj način in ga tudi doživlja skozi svoj svet misli, občutkov in čustev. Zato si moraš dovoliti, da se izraziš na način, ki ga sam čutiš kot pravega.
Jaz takšnega prostora nisem imela, zato sem si ga v bistvu ustvarjala sama, predvsem z branjem. Brala sem knjige o žalovanju, ker sem morala razumeti, kaj se mi dogaja in kaj se mi še bo. Sicer mi je že leta 2010 umrl oče, vendar je bila ta izkušnja drugačna.
Foto: Ana Kovač
1. Žalovanje za otrokom
Čisto drugače je, če ti umre starš.
To so izgube, ki te seveda šokirajo, ko se zgodijo, vendar jih žaluješ na drugačen način, ker je vrstni red naraven. Pri izgubi otroka pa tega ni.
Tukaj pa ni smisla …
Tukaj ni ničesar.
Le kruta realnost, ki je v resnici nisi pripravljen ne sprejeti ne razumeti. Najraje bi preprosto zavrteli čas nazaj.
Ta proces notranjega boja je zelo intenziven, zelo hud in zelo naporen.
Pravijo, da človek v žalovanju prehaja skozi določene faze – od zanikanja, jeze in pogajanja do depresije in na koncu sprejetja. Bi rekli, da to drži?
Da, poznamo te znane faze žalovanja, vendar sem sama do njih bolj zadržana. Dajejo namreč nekoliko zavajajočo sliko, kako naj bi žalovanje potekalo, kot nekakšen linearen, predvidljiv proces. V resnici pa ne gre za fiksni proces, čeprav se je ta model v svetu precej uveljavil. Pomembno je razumeti, da to ni nekaj, kar bi se moralo nujno zgoditi na tak način. Seveda lahko določene faze obstajajo in različni avtorji imajo različne teorije o žalovanju. Ta fazni model sodi med starejše pristope.
Sodobnejše teorije žalovanje razumejo veliko bolj dinamično – ena od teorij ga razume kot proces nihanja. En trenutek si lahko v zelo globoki žalosti, z mislimi pri pokojniku in ob intenzivnih občutkih, naslednji trenutek pa te življenje potegne v vsakdan, treba je iti v trgovino, poskrbeti za otroke. Nato se spet vrneš v žalost. To je to nenehno nihanje. Dokler je to nihanje prisotno, govorimo o naravnem, zdravem procesu žalovanja. Pomembno pa je vedeti, da se to nihanje ne konča, tudi sama sem po petih letih in pol še vedno v njem. Pridejo boljši in slabši trenutki.
Predstavljam si, da boste s tem živeli vse življenje?
Absolutno. Ta starejši fazni model na primer predvideva, da se žalovanje na neki točki konča, pa se ne. Ko govorimo o izgubi otroka, gre namreč za posebno, izjemno močno navezanost. Nevroznanstvenica Mary Frances O’Connor, katere knjigo trenutno berem, raziskuje, kakšne spremembe se ob tem dogajajo v možganih. V resnici gre pri žalovanju za drugo plat ljubezni. Ko se tako močna vez pretrga, si lahko sploh predstavljamo, da se ljubezen kdaj konča? Seveda ne. Prav zato se ne konča niti žalovanje. Gre za dve plati istega kovanca, ljubezen in žalovanje, ki sta neločljivo povezana. Zato je tudi razumevanje faznega modela na neki način zgrešeno, saj ne zajame teh pomembnih razlik.
Če govorimo o nekom, ki je živel dolgo, polno življenje in dosegel visoko starost, je izguba sicer še vedno boleča in pretresljiva, a jo lažje sprejmemo, se z njo prej pomirimo. Zelo pomenljivo pa je tudi to, da za takšno izkušnjo, izgubo otroka, nimamo enoznačnega izraza. Poznamo besede, kot sta vdova ali sirota, za starše, ki izgubijo otroka, pa uporabljamo opis “žalujoči starši”. Že to samo po sebi pove, kako globoko nenaravna in težka je ta izkušnja.
Foto: Ana Kovač
2. Tragedija, ki se ne bi smela zgoditi
Pri vama z možem je dodatno bolečino povzročilo tudi to, da so o tem poročali mediji.
Da … Ker se je zgodilo toliko nepravilnosti, na katere sva želela opozoriti, predvsem to, da naju ob njegovi smrti ni bilo zraven. Niso naju pravočasno poklicali, nisva bila ustrezno obveščena, nisva ga mogla videti. To so izjemno hude stiske.
Sta ga lahko videla?
Naslednji dan šele.
Šele …
Šele, da. Šele naslednji dan. To je bila izkušnja, ki je travmo še dodatno poglobila. Ko govorimo o okrevanju, so prav takšne stvari tiste, ki vse skupaj še otežijo in te dodatno ohromijo.
Ker ste že tako globoko v žalovanju in žalosti, hkrati pa je v vas prisotna tudi jeza.
Tudi kadar ne gre za takšno obliko jeze, se ta pogosto pojavlja v različnih drugih oblikah. Na primer ob bolezni bližnjega si lahko jezen nase, ker si očitaš, da nisi naredil dovolj ali da bi lahko ravnal drugače. Jeza je v takšnih situacijah zelo pogost odziv.
Ampak vajina jeza je bila drugačna.
Ta jeza je bila zagotovo upravičena, saj je izhajala iz velikega razočaranja. Kasneje so sicer obljubljali različne protokole in spremembe, vendar ti to v resnici ne pomeni prav veliko.
Ne povrne otroka.
Absolutno ne.
Sporočilce, ki sta ga Ana in Andraž našla po Jaševi smrti, si je Ana dala vtetovirati.
Foto: Ana Kovač
3. Boleče “tolažbe” družbe, ki še poglobijo bolečino
Kadar umre otrok, ljudje pogosto nepremišljeno “tolažijo” z besedami, kot so “saj imate še enega, dva, tri otroke” ali “saj bosta imela še enega”. Kako boleče so za vas takšne izjave?
Da, takšne izjave ne pomagajo, ampak dodatno obremenijo. Mladi mamici rečejo “saj boš imela še otroke”, ko ji umre edinec, ali “vse je za nekaj dobro,” “saj bo minilo”. Kaj to pomeni? Pomeni, da človeka v tistem trenutku ne sprejmemo v njegovi bolečini. Družba ves čas potiska naprej, namesto da bi samo sprejela realnost tako, kot je: surova in boleča. To pa človeka dodatno obremeni. Ne pusti mu prostora, da bi preprosto bil. Zakaj? Ker tisti, ki izreče takšne besede, sam nima dovolj notranje kapacitete, da bi zdržal ob tej bolečini. To je pravzaprav odraz širše družbe.
Ko je lepo in prijetno, ni težko biti drug ob drugem. Ko pa je treba videti nekoga v trpljenju, tega ne znamo. Pomembno pa je razumeti, da nič, kar rečemo, te bolečine ne more zmanjšati ali odvzeti, tega ne more storiti nihče. Lahko pa jo s takšnimi izjavami še poglobimo.
Takrat se človek res znajde v občutku: “Nihče me ne razume.” To pa ga še bolj potisne v osamljenost in nerazumevanje. Tako se začne ustvarjati razdelitev na “mi” in “oni”, saj človek začne iskati prostor, kjer bo dejansko razumljen. Zato so srečanja, ki jih organiziram, tako dragocena. V takšni skupini se vzpostavi prav to resnično razumevanje. Ljudje se včasih odprejo celo popolnim neznancem, ker začutijo varnost, da tam lahko spregovorijo. V družinskem okolju pa takšnih pogovorov pogosto ni.
Ljudje se pogosto ne zavedajo, da je povsem v redu, če ne rečejo ničesar ali preprosto priznajo: “Ne vem, kaj naj rečem.”
Točno tako. To je izjemno pomembno. Vsaka izkušnja je tako edinstvena, da tudi če ima nekdo navidezno podobno izkušnjo, ne morem reči: “Razumem te,” ker ga v resnici ne. Lahko se poskušam vživeti, vendar ne morem zares vedeti, kako mu je. Tukaj ima coaching zelo jasno in močno izhodišče: “Vem, da ne vem.” Ne izhajamo iz predpostavk ali lastnih interpretacij, temveč dopuščamo, da ima vsak svojo izkušnjo in svoje doživljanje. Zato je najbolj iskreno reči: “Hudo mi je zate,” priznati, da ti je težko ob tem, hkrati pa tudi, da ne veš, kaj reči – in to je povsem dovolj. Včasih pa je dovolj že to, da preprosto nič ne rečeš in ponudiš samo ramo.
Slika Jaše na Anini rami
Foto: Ana Kovač
Pravite, da se ljudje v podpornih skupinah pogosto lažje odprejo popolnim neznancem kot pa v lastni družini, kjer o teh temah včasih sploh ne morejo govoriti. Še več, nekateri družinski člani se včasih o pokojniku sploh nočejo več pogovarjati, kot da nikoli ni obstajal.
Treba je razumeti, da obstajajo običajni, naravni odzivi v žalovanju in takšni, ki lahko vodijo v zaplete oziroma v t. i. zapleteno žalovanje, kjer se kasneje pojavijo težave. Odrivanje občutkov na stran je lahko mehanizem soočanja, ki ti v danem trenutku pomaga, vendar gre pri tem predvsem za kratkoročno rešitev. Na dolgi rok pa se prav tu lahko pojavijo težave. Zato je nujno oziroma zdravo, da občutkov, ki jih nosiš v sebi, ne zadržuješ, da jih ne odrivaš, ampak se z njimi soočaš. Pomemben del tega so tudi pogovori.
Prav tako je pomembno razumevanje, da je moje žalovanje lahko povsem drugačno od žalovanja mojega moža ali otrok in da si te razlike dovolimo. Kot sem že prej poudarila, ne izhajamo iz pričakovanj, da bi morali vsi čutiti enako. Vsak gre po svoji poti in če si to dovolimo, se ne bodo dogajali nesporazumi. V žalovanju ni prav in narobe, ni enotnih faz in ni napačnega načina žalovanja. Gre za različne procese, saj je bila tudi navezanost pri vsakem drugačna. Ne moremo pričakovati, da obstaja en sam model, v katerega bi se vsi lahko umestili.
Ker ima vsak s to osebo svoj, edinstven odnos.
Tako, točno to. Gre za preoblikovanje, žalovanje je pravzaprav preoblikovanje odnosa. Vsaka, še tako majhna sprememba v tem odnosu pomeni, da žalujoči na neki točki napreduje, da se nekaj premika – in dobro je, da se te spremembe dogajajo, da ne ostaneš ujet v nekem začetnem razumevanju, v zanikanju ali v tisti prvi realnosti, kot je bila takrat. To, kar si prej omenila, da se ljudje ne pogovarjajo, pa je verjetno tudi odraz precej zaprte družbe, v kateri živimo. Pogosto slišim, da ljudje nočejo obremenjevati drugih.
Tudi sama sem imela in še vedno imam kdaj tak občutek: s kom bom govorila o Jaši in kdaj? Zato izbiraš trenutek in sogovornika, ker imaš v ozadju občutek, da nekoga s tem obremenjuješ, čeprav ga morda sploh ne bi.
Na skupinah pogosto slišim, da manjka razumevanje za to, da ima nekdo večjo potrebo govoriti o svoji izgubi – in ker te podpore ne dobi, se umakne v tišino. Včasih se zgodi celo, da se v družini odločijo, da o pokojniku ne bodo več govorili, kot da se tema zapre. Sama menim, da to ni prav. Tudi z vidika psihološke podpore je pomembno, da se človek sooči z vsemi občutki, ki jih nosi v sebi, da jih prepozna, izrazi. Šele na tej osnovi je mogoča sprememba, ki pomeni prav to: preoblikovan odnos. Odnos, ki ga imam danes z Jašo, je drugačen od tistega, ki sva ga imela nekoč, in prav v tem je narejen velik, res velik korak.
Na desni roki ima vtetovirana imena vseh svojih štirih otrok: Vid, Jaša, Miha in Lenart.
Foto: Ana Kovač
4. “Jaša je bil krasen fant z nalezljivim nasmehom”
Kakšen pa je bil Jaša?
Z eno besedo – čudovit. Res krasen fant. Zvedav, z nalezljivim, širokim nasmehom; ena sama sreča ga je bila. Mene zelo tolaži misel, da je imel lepo, res srečno življenje, da je bil ljubljen in da smo ga spodbujali pri njegovih interesih. Imel jih je res ogromno, hodil je na plezanje, gimnastiko, nogomet, košarko, judo … zagotovo sem še kaj izpustila. Oboževal je knjige, še posebej Pasjega moža. Ena knjižica je šla tudi z njim. Hkrati pa je imel zelo močan občutek za to, da je znal prisluhniti samemu sebi, kar mi je bilo neprecenljivo. V šoli je bil izjemno samostojen, včasih sploh nisem vedela za vse, kar se dogaja, ker je vse uredil sam: tekmovanja, obveznosti … Matematika mu je šla izjemno, namesto pravljic smo računali. Vedno je rad pomagal, nalogo je opravil med prvimi, potem pa pomagal še sošolcem.
Se doma veliko pogovarjate o njem?
Da. Najmlajši Lenart veliko sprašuje o njem. Star je bil osem mesecev, ko je Jaša umrl. Mi preostali imamo nanj spomine, njemu pa to manjka. Pozna ga le skozi naše pripovedovanje in bolj ko odrašča, večja postaja ta praznina. Skoraj vsak dan se pojavi vsaj eno vprašanje, povezano z njim – ali o šoli, njegovih igračah ali preprosto o tem, kaj je imel rad. To mu manjka, zato sprašuje, mi pa se o tem pogovarjamo.
Koliko je bil Lenart star, ko ste mu povedali, da ima še enega brata?
S tem zavedanjem je pravzaprav odraščal. Zelo zgodaj pa je tudi začel spraševati. Star je bil nekaj čez dve leti, ko je prvič vprašal, kje je Jaša.
Ko je slišal, da se pogovarjate o njem?
Da, tako. V družini je ves čas prisoten, imamo fotografije, na katerih smo vsi skupaj. Vedel je, da obstaja, slišal je pogovore o njem in videl slike, hkrati pa ga fizično ni bilo. Tega pa ni znal povezati v smiselno celoto.
Kako pa takšno stvar razložiti tako majhnemu otroku?
Naslednjič, ko sva šla na njegov grob, sva se pogovarjala o tem, da je zdaj nekje v zemlji, čeprav si ni znal zares predstavljati, kaj to pomeni. Ko poslušaš otroka, kako na glas razmišlja o tem, hitro vidiš, da so to zanj stvari, ki ne gredo skupaj, ta dokončnost preprosto ni del njegovega razumevanja. Danes pa je star šest let in to dokončnost že razume. Zanimivo mi je, kako to pove drugim, na primer kakšnemu prijatelju ali sošolcu, ki pride na obisk in opazi Jaševo sliko na omari ter vpraša, kdo je to. Lenart takrat mirno odgovori: “To je Jaša, moj brat, ampak on je že umrl.”
“He still walks with me,” še vedno hodi z menoj, op. p.
Foto: Ana Kovač
5. Starši Jaševih sovrstnikov se z njo niso zmogli soočiti
Psihiater, psihoterapevt in avtor Irvin Yalom v knjigi Strmenje v sonce zapiše, da je pogovor o smrti kot strmenje v sonce, saj vanj ne moremo gledati predolgo, ker nas lahko oslepi. Podobno je tudi s smrtjo: o njej se težko pogovarjamo dlje časa, saj nas lahko preplavi z žalostjo.
Da, spet se vračava k vprašanju, komu je to namenjeno. Veš, meni o tem ni težko govoriti, ker je to moj svet. Tudi nekomu, ki hodi po tej poti in doživlja hude bolečine, ne bo težko govoriti o tem, če ima pravega sogovornika. Težje je običajno za okolico, ki te izkušnje nima. Kot sem tudi sama prebrala in doživela – in o tem sem že govorila – se pogosto zgodi, da se ljudje ne znajo soočiti s tem. Na primer v mojem primeru: drugi starši, starši Jaševih sovrstnikov, se z mano niso zmogli soočiti, zato so se raje obrnili stran in odšli v drugo smer.
Kaj oni vidijo v meni? V meni vidijo svojo največjo nočno moro, nekaj, o čemer se jim je groza sploh zamisliti. Vidijo dejstvo, da tudi otroci umirajo, in s tem se ne zmorejo soočiti, zato se raje obrnejo stran, ker je zanje to pretežko.
A če smo čisto iskreni, je takšno ravnanje oblika samozaščite. Ne pristopijo k meni, ker je njim težko. Toda če pogledamo človeško, se lahko vprašamo: komu je v resnici težje? Spomnim se članka, ki sem ga nekoč prebrala in se mi je zdel zelo zanimiv. Govoril je o tem, da kadar se za nekoga ne prikažemo – na primer, ko ne pridemo na pogreb, ker nam je pretežko – je to v bistvu egoizem. Svoje občutke postavimo pred občutke tistega, ki je prizadet, in to pogosto veliko bolj kot mi sami. Prav tukaj je prostor, kjer lahko kot družba še marsikaj naredimo.
Foto: Ana Kovač
Kako pa danes, ko delujete kot coachinja in spremljate ljudi v procesu žalovanja, prepoznate, da žalovanje posameznika presega njegove zmožnosti in da potrebuje dodatno pomoč?
Ko sem se začela poglabljati v to področje, me je pritegnilo predvsem to, da se žalujoči pri nas zelo hitro usmerijo v terapevtski proces. A če razumemo, da je žalovanje naraven življenjski proces, ne moremo takoj govoriti o patologiji. Po mojem prepričanju človek v tem procesu predvsem potrebuje boljše razumevanje samega sebe, kdo sem zdaj, ko je vse drugače. Ta vprašanja niso zunaj, temveč v meni, in odgovore moram najti sama v sebi. Prav ta prostor odpira coaching. Seveda pa je pomembno zavedanje, da če ni stika s sabo in z lastnimi čustvi, lahko to privede do izogibanja ali celo do bolj zapletenih oblik žalovanja. Takrat samo coaching ni več dovolj in je potrebna drugačna psihološka pomoč.
Zato se mi zdi ključno, da coach zelo dobro pozna svoje meje in prepozna trenutek, ko je treba posameznika usmeriti drugam. Coaching in terapija se sicer lahko dopolnjujeta, vendar imata različni vlogi. Prav razumevanje teh meja me je vodilo tudi v raziskovanje v magistrski nalogi. Ključno se mi zdi, da delujemo odgovorno, saj imajo lahko napačni pristopi pri tako ranljivih ljudeh resne posledice. Zato vedno poudarjam, pomembno je preveriti usposobljenost strokovnjaka in njegovo akreditacijo, saj coaching še ni reguliran poklic.
Kot poklic psihoterapevta.
Tako, točno to. Enako velja tudi za psihoterapijo – ko imaš pred sabo zelo ranljivega posameznika, lahko že ena napačno izrečena beseda pomeni resno etično napako. Zato sem sama na tem področju zelo dosledna in sem si želela imeti te meje popolnoma razjasnjene. Če sem iskrena, kot coach vsega znanja, ki ga imam danes o žalovanju, ne bi nujno potrebovala. Mi pa zelo pomaga, da bolje razumem procese in hitreje prepoznam, kdaj stranka morda presega okvir coachinga. Moja vloga namreč ni interpretacija njegove izkušnje – to bi bila kršitev etičnega kodeksa. Lahko pa to prepoznam, odreflektiram in stranki ponudim v razmislek.
Se pravi, v takšnih primerih predlagate tudi terapijo kot eno od mogočih oblik dodatne podpore?
Tako. Na stranki pa je, ali to sprejme.
Ste že prej vedeli, da želite povezati coaching in področje žalovanja?
Ko sem se ponovno odločila za študij, smo imeli predmet psihologija vodenja, kjer sem se na enem izmed webinarjev prvič srečala s coachingom. Takrat sem začutila, da je to to – prostor, po katerem sem hrepenela, vendar ga prej nisem znala poimenovati. Coaching razumem kot partnerski odnos brez hierarhije, kjer stranka raziskuje samo sebe. Rešitve mu niso podane, ampak jih najde sam – in prav zato imajo dolgoročno večjo vrednost.
Ni pa dovolj le uvid; ključno je, kaj posameznik s tem uvidom naredi. Šele ko ga prenese v dejanja, se lahko zgodi resnična, trajnejša sprememba. Ko me je poiskala Polona Franko, mama tragično umrlega Urbana, ki je umrl za posledicami dogodka, ki se na organiziranem treningu nikoli ne bi smele zgoditi, sem dobila neprecenljivo potrditev, da največ lahko dam prav v kontekstu žalovanja.
Foto: Ana Kovač
6. Hvaležnost za podporne skupine za žalujoče
Kako ste vi doživljali skupinska srečanja za žalujoče v Hospicu po smrti Jaše?
Hospic mi je ostal v izjemno lepem spominu, ker so bili tam res pravi sogovorniki. Imela sem občutek, da je na drugi strani nekdo, ki me zares razume. Če je iz okolice prihajal signal, da me ne razumejo, ker pač niso imeli podobne izkušnje, je bilo na Hospicu to razumevanje zelo izrazito. Tudi hvaležnost, ki jo danes čutim do Hospica, se mi zdi pomembno izpostaviti, saj imam močno željo, da jim to na neki način vrnem.
Zanje sem že izvedla eno brezplačno izobraževalno delavnico, z namenom, da lahko na tak način sobivamo in sodelujemo. Verjamem, da je več pogovora, več znanja in več razumevanja koristno za vse. Ob tem bi rada omenila tudi njihove skupine Levjesrčni za otroke, ki jih organizirajo. Okoli 1. novembra so na primer iskali sogovornike za radijsko oddajo in sin Miha se je takoj javil, da gre. Čeprav že nekaj časa nismo več vključeni v njihove programe, je bil takoj za to.
Če bi lahko predali eno sporočilo vsem, ki se trenutno soočajo z izgubo, kaj bi jim povedali?
Da niso sami. Res. Da niso sami. Če pogledamo zgodovino žalovanja, vidimo, da je človeštvo vedno poznalo kolektivno žalovanje. Cele skupnosti so žalovale skupaj in si med seboj pomagale nositi to bolečino. Danes pa smo postali zelo oddaljeni drug od drugega, živimo v izrazito individualizirani družbi. Ta občutek, da ti nekdo pomaga nositi breme, je skoraj izginil. Ne gre za to, da bi ti kdo bolečino odvzel, temveč za občutek razumevanja in bližine. Ker je družba potisnila smrt na rob, je ta postala skoraj nevidna. V preteklosti je bila smrt del vsakdana, ljudje so umirali v skupnosti in ta izkušnja je bila prisotna. Ne želim reči, da je bilo zaradi tega karkoli lažje, vendar je bila ta izkušnja vsaj del skupnega prostora. Bila je prisotna. Že otroci so tako spoznavali, da je smrt del življenja.
In so dejansko videli pokojnika.
Tega danes ni več. Ko se smrt zgodi, pogosto ne vemo, kam s tem. Nekaj smo na poti od takrat do danes izgubili. Ta potreba po skupnosti in deljenju bremena se zato zdaj znova vzpostavlja znotraj takšnih skupin. Imam zelo konkreten odziv, ljudje me kličejo in mi pišejo prav zaradi teh brezplačnih skupin, ki jih vodim. Prav iz tega odziva sem začutila, da je čas za naslednji korak. Trenutno se v Ljubljani srečujemo enkrat mesečno, naslednja postaja pa je Maribor. O tem že potekajo konkretni pogovori in verjamem, da bomo prihodnji teden lahko dorekli podrobnosti. To je nekaj, kar v resnici ustvarjam iz potrebe ljudi.
Ljudje to res potrebujejo, kar se jasno vidi tudi v praksi. Kako velike so podporne skupine za žalujoče, ki jih vodite?
Nazadnje jih je bilo 18. Vrata so odprta za vse, kdor čuti potrebo, je dobrodošel in skupine so brezplačne. Prišli so tudi po drugačnih izgubah, na primer težki ločitvi, vendar je skupina namenjena predvsem tistim, ki so izgubili ljubljeno osebo. V skupini nato naslavljamo različne tematike, ki jih odpiram, ter delimo bolečino, zgodbe in vse, kar se ob tem ustvarja. Ko se zgodba pove dovoljkrat, tolikokrat, kolikor posameznik čuti, da to potrebuje in jo deli, se z vsakim pripovedovanjem zgodi nekoliko večja integracija nove realnosti. Tak prostor je nujno potreben, da imajo ljudje sogovornika. Zato se zelo veselim nadaljevanja. Naslednja postaja je Maribor, potem pa naprej.
Foto: Ana Kovač
Ana Kordeš bo letos kot govorka sodelovala na dobrodelni konferenci MEN-TAL, ki združuje osebne izpovedi in strokovne poglede na duševno zdravje. Konferenca se osredotoča na teme težkih bolezni, žalovanja, smrti in vračanja na delo, pri čemer bodo zbrana sredstva namenjena Hospicu Ljubljana in Maribor. Dogodek je namenjen predvsem vodjem in kadrovnikom, saj odpira vprašanja, kako se organizacije odzivajo v takšnih situacijah. Cilj je spodbuditi vzpostavljanje t. i. sočutnih organizacij, z jasnimi protokoli za podporo zaposlenim ob izgubi, in večjo ozaveščenostjo o tem, kako jim lahko podjetja pomagajo.
Kot poudarja Ana, je potreba po takšnem izobraževanju velika: “Tudi sama sem pred kratkim dobila sporočilo od enega prijatelja. Skupaj sva bila na izobraževanju in mi je napisal: ‘Ej, Ana, hvala, da nas izobražuješ o tem. Vsi to potrebujemo.'”