Njegov lik Potepuha, ki ga v toliko filmih vidimo, kako čaka v vrsti za delo, smo pod drobnogled postavili tudi v oddaji Televizorka. Gostili smo filozofa mag. Cirila Oberstarja.
Oglas
Prvomajski termin Kinoteke prinaša komedijo Zlata mrzlica (The Gold Rush, 1925) na TV SLO 1 ob 23.15. Pred filmom ob 23.00 bo na sporedu oddaja Televizorka, v kateri se o Chaplinovih komičnih upodobitvah delavstva in kapitalizma pogovarjamo s filozofom Cirilom Oberstarjem.
Ciril Oberstar o Zlati mrzlici in Chaplinovem delavcu
Potepuh, ta možic s klobukom, prevelikimi čevlji in smešnimi brčicami, velja za enega najbolj prepoznavnih likov v filmski zgodovini. Chaplin ga je ustvaril na samem začetku svoje filmske poti in ga čez desetletja postavljal v najrazličnejše vloge klateža, reveža, večnega iskalca zaposlitve, tovarniškega delavca, brivca, tudi lumpa in lenuha.
Skozi njegove številne pojavitve se je vedno izražala posebna, komična kritika kapitalizma, meni gost v tokratni Televizorki. Ta je bila značilna za celotni žanr neme filmske burleske, v katerem je začel ustvarjati Chaplin: “Junaki burlesk sprevračajo vsakdanjo kapitalistično realnost z zelo preprosto logiko: predmetov nočejo uporabljati v tistem smislu, za katerega so bili ustvarjeni.”
Chaplinova kritika kapitalizma ni izzvenela brez posledic. V času tako imenovanega lova na čarovnice oziroma pregona komunistov so ga ameriške oblasti obtožile, da je simpatiziral s komunisti, čeprav se ni nikoli tako deklariral. Kljub temu je leta 1952 prišlo do izgnanstva iz Združenih držav. Do smrti leta 1977 je živel in ustvarjal v Švici, v Združene države se je vrnil le enkrat, da bi sprejel častnega oskarja za življenjsko delo. Foto: Mk2
Kateri razred pa uteleša Potepuh? Oberstar odgovarja: “Po eni strani vidimo njegove ikonične, prevelike, pošvedrane čevlje; premajhen zgornji in ponošeni suknjič; prevelike hlače in spet premajhen polcilinder ter sprehajalno palico … Poleg proletarskega videza, ponošenih oblek ima tudi nekaj aristokratskega, uglajenega: nobena katastrofa se ga ne more prijeti, deluje kot teflon, vse se odbije od njega, zelo stoično prenaša svoje nesreče v svetu. Je neverjetna kombinacija teh dveh razrednih tipov. Po drugi strani pa lahko z gotovostjo rečemo, da ni buržuj. Je neburžuj, to bi bila dobra definicija Potepuha.”
Potepuh je neverjetna kombinacija proletarca in aristokrata.
Ciril Oberstar
Oberstar kot enega ključnih Chaplinovih filmov navaja Moderne čase (Modern Times, 1936), v katerem Potepuh nastopa kot tovarniški delavec. Ta film je bil v času nastanka še posebej aktualen, saj se je skliceval na novi tip kapitalistične produkcije in novo, nepomembno mesto človeka/delavca v njej. V fordizmu stroji narekujejo ritem proizvodnje, Chaplin je to vladavino stroja popeljal še korak dlje. V slovitem prizoru njegov delavec pobezlja in hoče prehiteti tekoči trak. Nato ga stroj požre in postane tujek v strojnem mehanizmu. Stroj ga v nadaljevanju potisne ven in Chaplinov delavec postane stroj: teče naokrog, z izvijačem napada ušesa svojih sodelavcev, gumbe na ženskih oblačilih. Ciril Oberstar meni, da je to lep prikaz, “kako se kapitalizem in fordistični sistem zažirata v prosti čas, v življenje, v telo delavca”.
Nocoj pa na televiziji predvajamo Zlato mrzlico (The Gold Rush, 1925), komedijo, v kateri zlakotnjenemu Potepuhu sledimo v Ameriko, kjer se v obdobju zlate mrzlice na koncu 19. stoletja kot številni drugi reveži peha za zlatom. V tem filmu je dosegel vrhunski preplet tragedij iz resničnega življenja z žanrom komedije. Pri snovanju scenarija je raziskoval usode zlatokopov, ki so po slovitem stopnišču na prelazu Chillkoot korakali grozljivi usodi naproti. V času snemanja je prebral tudi novico o tragični Donnerjevi odpravi, skupini pionirjev, ki so leta 1846 obtičali v snegu in se zatekli h kanibalizmu. Chaplin je iz teh dveh tragedij napravil komedijo o revščini in lakoti ter iskanju sreče, kakršni do danes ni para.
“Prizor Chaplinovega plesa z žemljicami je eden najboljših prizorov v zgodovini filmske komedije, če ne filmske zgodovine na splošno,” v oddaji Televizorka pove Ciril Oberstar. Edinstvenost te domislice z vidika filmske pripovedi je v tem, da skrajša pot od obraza do nog, v enem kadru predstavi bližnji plan obraza kot tudi akcijo (ples), ki se običajno odvije v širokem planu. Morda bi to lahko poimenovali tudi kot “delo komedije”, “delo vica” – kar po najhitrejšem postopku priti do največje mere smeha in ugodja. Foto: Mk2
Poleg tega Zlata mrzlica današnji svet nagovarja na načine, ki jih še sam avtor ni mogel predvideti. Regija Klondike je bila idealno pribežališče za sleparje, kriminalce in grabežljive podjetnike, ki so izkoriščali obupane množice ljudi. Želja po bogastvu je tja pognala tudi Fredericka Trumpa, dedka trenutnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Med zlato mrzlico je obogatel v mestecu Yukon. Frederick Trump si ni mazal rok z iskanjem zlata, temveč je za zlatokope odprl “eno najboljših restavracij v mestu” in javno hišo, obogatel pa je tako, da ju je postavil na najboljši možni lokaciji.
Ko govorimo o Charlesu Chaplinu in delu, na misel pride tudi njegovo vztrajanje pri neke vrste ročnem delu. V času, ko je Hollywood že deloval kot industrija, kot tovarna podob, je Chaplin vztrajal pri tem, da živo sodeluje pri vseh vidikih produkcijskega postopka. Filme je ustvarjal z obrtniško vztrajnostjo in predanostjo. Pisal je scenarije in režiral filme, igral v njih in skladal glasbo zanje. V tej luči ga je moč videti tudi kot enega najpomembnejših rokodelcev v zgodovini filmske umetnosti.
Oglas