Raziskovalka v državni antropološki zbirki v Münchnu preučuje okostje ženske, ki je živela med l. 510 in 560 n. š. in bila pokopana v vasi Altheim na Bavarskem. Foto: Reuters
Padec Zahodnega rimskega cesarstva l. 476 je bil prelomen zgodovinski trenutek: ko je germanski vojskovodja Odoaker odstavil najstniškega cesarja Romula Avgusta, je padla prva domina centralizirane moči, ki je do takrat vladala velikemu delu Evrope.
Oglas
Nove raziskave genomskih podatkov, pridobljenih iz posmrtnih ostankov prebivalcev na rimski meji v današnji južni Nemčiji, so pokazale, kako so te velike politične spremembe vplivale na “običajne ljudi”.
Številne nove ugotovitve se ne ujemajo s stereotipnimi predstavami o “vdoru barbarov”. Ukinitev raznih omejitev v zvezi s tem, s kom se je bilo dovoljeno poročiti, je denimo zelo hitro pripeljala do mešanja med vojaško in urbano rimsko populacijo in lokalci “nižjega stanu”, vključno s takimi, ki so bili severnoevropskega rodu.
“Časovna usklajenost med padcem zahodnorimskega cesarstva v Italiji in genetskim preobratom, ki smo mu priča v južni Nemčiji, je presenetljivo natančna,” je za tiskovno agencijo Reuters pojasnil antropolog Joachim Burger z Univerze Johannesa Gutenberga v Mainzu, prvopodpisani avtor študije, ki je bila ta teden objavljena v znanstveni reviji Nature.
Pokojniki, ki jih je nova študija preučevala, so imeli povprečno življenjsko dobo 40 (za ženske) oz. 43 let (za moške). Foto: Reuters
Raziskovalci so analizirali genom 258 ljudi, ki so bili pokopani v t. i. vrstnih grobovih v današnjih nemških zveznih državah Bavarska in Hessen; kar 112 od njih je bilo pokopanih v bavarski vasici Altheim. Večina grobov datira v čas med letoma 450 in 620 n. š.
Posmrtni ostanki treh bratov, ki so počivali v zgodnjesrednjeveškem grobu v Ergoldsbachu na Bavarskem. Foto: Reuters
“Pokopališča vrstnih grobov so bila nova srednjeveška pogrebna praksa, ki je narekovala pokopavanje pokojnikov v vrstah, pogosto z grobnimi pridatki, kot so oblačila, nakit ali orožje. Ta pokopališča so bila posejana po nekdanji rimski meji od Nizozemske do Madžarske,” je pojasnil še eden od avtorjev študije, populacijski genetik Jens Blöcher.
Rimske oblasti so vzpostavile vojaške postojanke, ki naj bi na germanski meji imperij varovale pred vpadi in dušile morebitne nemire med prebivalstvom; nekatere od njih so se razrasle v velika naselja in pozneje v mesta. Tako genezo imajo, denimo, današnji Mainz, Regensburg, Trier in Köln – mesta v radiju grobišč, ki so jih znanstveniki upoštevali v novi študiji.
Genomi so razkrili velike demografske spremembe, ki se ujemajo z razpadom rimskih državnih struktur v poznem 5. stoletju. Izkazalo se je, da so se že v poznih letih zatona imperija priseljevali ljudje iz severne Evrope, ki pa so nato živeli ločeno od splošne “rimske” populacije; številni med njimi so se preživljali kot poljski delavci. Takrat so tudi tujci lahko dobili v last zemljo, a so obstajale določene omejitve, še posebej ko je šlo za poroke z Rimljani. “Tam so živeli že več generacij, poročali pa so se izključno znotraj svoje skupine in tako ohranjali svojo severnjaško gensko dediščino,” je povzel Burger.
Rimsko vojaško in civilno prebivalstvo je bilo po genetski plati precej raznoliko, sestavljeno iz genetskih porekel iz različnih kotičkov imperija. Kot celota so bili genetsko drugačni od tujcev, ki so na njihovo ozemlje kapljali iz severne Evrope, pa tudi z Balkana, iz Britanije in celo Azije.
Genomi pričajo o porokah in mirni integraciji teh skupin prebivalstva po padcu imperija, kar je bila osnova za nastanek nove, zgodnjesrednjeveške družbe.
“Čeprav zaznavamo premikanje ljudi od severa proti jugu čez nekdanjo imperialno mejo, se je večji del teh migracij zgodil že več generacij pred dokončnim zatonom cesarstva,” je pojasnil Burger.
Možak v opravi rimskega vojaka na vratih (Porta Nigra) mestnega obzidja v današnjem Trieru. Foto: Reuters
Že dolgo pred strmoglavljenjem Romula Avgusta se je rimski imperij razdelil na vzhodni in zahodni del. Zahodno rimsko cesarstvo se je po daljšem obdobju nestabilnosti in vojaških porazov razkrojilo, Vzhodno rimsko cesarstvo (pozneje: Bizantinsko cesarstvo) pa si je za središče izbralo Konstantinopel (današnji Carigrad) in prosperiralo.
Pokojniki, ki jih je nova študija preučevala, so imeli povprečno življenjsko dobo 40 (za ženske) oz. 43 let (za moške). Smrtnost otrok je bila izjemno visoka, okrog četrtina otrok pa je do desetega leta izgubila že vsaj enega starša. Krščanstvo je bilo takrat že uradna državna vera in genomi pričajo, da so bile družine monogamne enote. Vdove se po moževi smrti niso poročile s kakim drugim članom njegove družine, izogibali pa so se tudi porokam bližnjih sorodnikov, na primer med bratranci in sestričnami. “Vse to je odraz krščanskih norm pozne antike,” je še povedal Burger.
V stoletjih po padcu imperija so se s severa v regijo priselili še novi ljudje: okrog sedmega stoletja se med prebivalstvom pojavi nov genetski profil, ki je “zelo podoben genetskemu profilu današnjih prebivalcev osrednje Evrope”.
Oglas