Georg Baselitz, ki se je sicer rodil kot Hans-Georg Kern, a se je preimenoval na čast svojega vzhodnonemškega rojstnega mesta, v očeh severnoameriške kritike velja za neoekspresionista, na stari celini pa predvsem za postmodernista. Foto: EPA
Baselitzevi portreti izstopajo po tem, da umetnik svoj motiv pogosto postavi na glavo in tako subjekt osvobodi njegove vnaprej določene vsebine. Foto: EPA
Umetnikovo smrt so potrdili v galeriji Ropac, s katero je dolga leta sodeloval. “Georg Baselitz, ki je močno vplival na svoje sodobnike in umetnike za njim, je umrl mirno,” so sporočili.
Oglas
Hans-Georg Bruno Kern, rojen leta 1938 v Deutschbaselitzu blizu Dresdna, je leta 1961 prevzel psevdonim Georg Baselitz, na čast svojega vzhodnonemškega rojstnega kraja. Umetnikova najzgodnejša leta je najprej zaznamovala realnost nacistične Nemčije, nato pa ideološka prevzgoja pod sovjetskim komunizmom. Za seboj pušča opus, ki se razteza čez šest desetletij.
Porušen svet kot temelj umetniške filozofije
Dresdenska akademija ga je pri sedemnajstih letih zavrnila; nato se je uspel vpisati na likovno akademijo v Vzhodnem Berlinu, a so ga po dveh semestrih načevljali zaradi domnevne “družbenopolitične nezrelosti”. Sam je pozneje o tem obdobju izjavil: “Bil sem neumen. Neizobražen, ampak upornik.” Prav ta uporniški duh, ki so ga oblikovali “porušen red, porušena pokrajina, uničen narod, uničena družba”, kot je to pozneje opisal, je postal temelj Baselitzeve umetniške filozofije, ki je narekovala “preizpraševanje vsega”.
Po tej epizodi se je preselil v Zahodni Berlin, kjer je dokončal šolanje in se posvetil umetniškemu modernizmu, ki ga je doživel kot “nenaden vdih kisika”. Najprej so ga privlačila dela ameriških abstraktnih ekspresionistov, kakršen je bil Jackson Pollock, nato pa se je namerno obrnil k nemški umetniški tradiciji ter inkorporiral ekspresionizem in ljudsko motiviko, ki je prej veljala za “grdo” in “degenerirano”.
Georg Baselitz, Podeželski realizem, shema in ilustracija, 1968, olje na platnu, 130,5 x 163 cm. Foto: Estel/Klut Foto: © Georg Baselitz, 2023, Albertinum
Utrinek z razstave Baselitzevih skulptur v londonski galeriji Serpentine South leta 2023. Foto: EPA
Njegova dela, med njimi tista, prepletena s travmami nemške zgodovine, so danes v nekaterih najprestižnejših javnih zbirkah. Slavna je serija Heroji iz šestdesetih let, ki upodablja potolčene like, prej komaj preživele pojave kot pa ponosne zmagovalce.
Afera, ki mu je prinesla prepoznavnost
Njegova kariera je vzcvetela v začetku šestdesetih, ko je njegov avtoportret, Die große Nacht im Eimer (Velika noč v vedru), ki je prikazoval dečka, ki se samozadovoljuje, sprožil policijsko raziskavo. Leta 1963 je odkril grafične tehnike, ki so mu, v nasprotju s slikami v velikih formatih, omogočale upodabljanje človeških glav, živali in pokrajin na intimnejši način.
S svojimi “na glavo obrnjenimi slikami” je bil poznan po vsem svetu. Ni šlo za to, da bi dokončane slike postavil na glavo, pač pa jih je že zasnoval in slikal na ta način. Ta tehnika, ki jo lepo ponazorita denimo deli Gozd, postavljen na glavo in Človek pri drevesu, predstavlja namerno disrupcijo ustaljenega načina slikanja in gledalca prisili, da stopi v stik s formalnimi elementi dela – z barvami, kompozicijo, razmerji. “Predmet, naslikan narobe, je primeren za slikanje, ker je neprimeren kot objekt,” je pojasnil.
“Umetnik ni odgovoren nikomur. Njegova socialna vloga je asocialna … Njegova edina odgovornost je v odnosu do lastnega dela.” Foto: EPA
Baselitz je ustvarjal tudi v zrelih letih, na koncu iz invalidskega vozička. Pri 87 letih je za španski časnik El Pais izjavil: “V moji situaciji bi bilo smotrno skleniti, da se bom držal majhnih formatov. Ampak seveda nikoli ne naredim tega, kar bi bilo najbolj smotrno.” Foto: EPA
“Vse sem moral postaviti pod vprašaj”
Baselitz je o sebi nekoč izjavil, da slika podobe, ki niso še nikoli obstajale, in da izkopava, kar je bilo v preteklosti zavrnjeno: “Rodil sem se v srcu uničenega svetovnega reda, v pokrajini v ruševinah, v družbi v ruševinah. Nisem hotel vzpostaviti novega reda. Videl sem več kot dovolj tako imenovanih redov. Prisiljen sem bil, vse postaviti pod vprašaj. Moral sem spet na novo postati ‘naiven’, začeti na novo. Ne premorem občutljivosti, izobrazbe ali filozofije italijanskega manierizma. Sem pa manierist v smislu, da stvari deformiram. Brutalen, naiven in gotski sem”.
V sedemdesetih on osemdesetih letih se je iz provokativne osebnosti postopoma prelevil v avtoriteto evropske povojne umetnosti – čeprav je občasno še vedno razburil s kontroverznimi izjavami. Nekoč je denimo pripomnil, da ženske “ne slikajo preveč dobro”.
Leta 1980 je veliko prahu dvignila njegova skulptura, razstavljena na beneškem bienalu, saj so jo mnogi interpretirali kot aluzijo na nacistišni pozdrav, kar pa je umetnik odločno zanikal.
Baselitz je bil leta 2019 sprejet v prestižno francosko Akademijo lepih umetnosti (Academie des Beaux-Arts), čemur je leta 2021 sledila velika retrospektivna razstava v pariškem Centru Pompidou, enem vodilnih evropskih muzejev moderne in sodobne umetnosti.
Oglas