V Primorju je delalo več generacij, zaposleni so ga cenili kot stabilnega delodajalca. Foto: Radio Koper
Zgodba Primorja se je začela pisati pred 80 leti, leta 1946, ko je bilo v Vipavi ustanovljeno Gradbeno podjetje Novgrad. Iz njega je pozneje nastalo Splošno gradbeno podjetje Ajdovščina. V naslednjih desetletjih je zraslo v enega največjih in najpomembnejših gradbenih sistemov v Sloveniji. Mostovi, viadukti, predori, hidroelektrarne, avtoceste, objekti – povsod po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, nato pa še v tujini, je družba Primorje pustila svoj pečat.
Oglas
Dolgoletni član in predsednik krajevne skupnosti Ajdovščina ter dolgoletni občinski svetnik Valentin Krtelj poudarja, da je podjetje veliko pomenilo zlasti v lokalni skupnosti: “Kot stroka, zaposlovalec in tudi širše v svetu je bil prepoznan, ker so imeli koncesije od visokih do nizkih gradenj, mislim, da tudi rudniških stvari, tako da je bilo megapodjetje, lahko rečem.”
V Primorju je delalo več generacij, zaposleni so ga cenili kot stabilnega delodajalca. Poleg matične družbe je podjetje združevalo še 18 hčerinskih podjetij, v katerih je bilo konec leta 2010 zaposlenih skoraj 2330 delavcev. Med njimi je bil tudi asfalter Marko Makovec: “Zelo lepi spomini, bogati spomini. Žal mi je bilo, ko je firma šla v stečaj. Jaz sem jo prej zapustil, a vseeno mi je bilo žal, ker so prijatelji izgubili službe.”
Primorje je zagotavljalo podporo tudi različnim dejavnostim v lokalnem okolju, dodaja Krtelj: “Vsi poznamo nogometni kljub Primorje, ki je danes kot neko društvo Primorje. Imeli so tudi mešani pevski zbor Primorje, ki je prepotoval pol sveta.”
Od kazenskih ovadb do stavke
Svetovna gospodarska in finančna kriza leta 2008 ni prizanesla niti gigantu, kakršno je bilo Primorje. Veliki bančni krediti, upad gradbenih del in izguba finančne likvidnosti so vodili do usihanja in stečaja leta 2012. Podjetje so pretresali tudi pravni postopki zoper nekdanje vodstvo z dolgoletnim generalnim direktorjem Dušanom Črnigojem na čelu, ki je bil glavni akter v več odmevnih kazenskih zadevah. V nekaterih je bil oproščen, v zadevi Čista lopata in pri preslepitvi pri državni pomoči pa pravnomočno obsojen. V prvem primeru je v zaporu odslužil 14 mesecev kazni, nato pa je bil predčasno izpuščen, v drugem pa je kazen odslužil s 480 urami dela v splošno korist.
14. maja 2012 so delavci v Primorju zaradi neizplačanih plač začeli stavkati. Slab mesec pozneje, 5. junija, je bil na Okrožnem sodišču v Novi Gorici vložen predlog za stečaj družbe. V imenu stavkovnega odbora ga je vložil vodja Damjan Volf: “Moram priznati, da je posebej v skupini Primorje, ki je bilo močno vpeto v Vipavsko dolino, bilo zelo jasno prepričanje, da bo prej razpadla Slovenija, kot bo propadlo Primorje. In ko so se dejansko začele finančne težave v skupini Primorje, so bili delavci izjemno šokirani. Šokirani, da je njihov glavni direktor, ki je pri njih vzbujal veliko veliko zaupanje, predvsem pa spoštovanje, tisti, ki ne more več zagotavljati niti osnovnega dostojnega plačila, ki si ga zaslužijo s svojim delom. Tako da je bilo po tem, ko se je dejansko začela stavka, čutiti veliko negativne energije, veliko presežne energije in v stavkovnem odboru smo imeli velike izzive, kako dejansko preprečiti kakršne koli večje incidente, ki bi lahko vodili tudi v državljansko nepokorščino, kajti razočaranje je bilo tukaj izjemno veliko.”
“Ljudje niso imeli kaj jesti”
Zlom Primorja je pomenil tudi veliko socialno bombo, predvsem na Ajdovskem, nadaljuje Volf: “V začetku stečaja Primorja je zaposlitev izgubilo 651 delavcev, od tega 303 s stalnim bivališčem v občini Ajdovščina, to je pomenilo izrazito veliko socialno bombo. Socialno bombo v tem, da so iz danes na jutri ostali brez vira prihodkov, da tudi daleč naokrog ni bilo nobenega ustreznega gradbinca, ki bi lahko zaposlil tako specifičen kader.”
Takrat se je v lokalnem okolju podrl svet, se spominja Marko Rondič, direktor Območne obrtno podjetniške zbornice Ajdovščina. Po stečaju Primorja je stopnja brezposelnosti dosegla 15 odstotkov. “Tukaj moramo upoštevati, da je bilo na Primorje, poleg njihovih zaposlenih, vezanih veliko podizvajalcev, manjših obrtnikov in njihovih zaposlenih, tako da je bil to še večji udarec. Mogoče je bila edina srečna okoliščina ta, da se je v bistvu stečaj zgodil v času, ko se je končevala finančna kriza. Če bi se to zgodilo ob začetku tiste finančne krize, bi bil udarec za lokalno skupnost še hujši,” je dejal.
Vseeno pa so bile stiske podizvajalcev, predvsem samostojnih podjetnikov, ki so se znašli v primežu tega stečaja, velike, pristavlja Rondič: “Ob stečaju je kar nekaj ljudi delalo prek espejev za to družbo in niso prejeli plačila za svoje delo in so bili stoodstotno vezani na to podjetje. Srečevali smo se s primeri, ko dejansko niso imeli kaj jesti. Nekatere sem imel tukaj v pisarni, niso se oglašali niti svojim družinam v Makedonijo, ker bi jim morali poslati denar, tako kot je bilo vsak mesec pred tem. Tu pred mano je bil moški, klical ga je sin in ni dvignil telefona, ker mu ni znal ničesar povedati.”
Stečaj družbe primorje traja že štirinajsto leto. Foto: BoBo
Nadpovprečna poplačila upnikom
Stečaj Primorja kljub drugačnim napovedim traja štirinajsto leto. Iz pisarne stečajnega upravitelja Rudolfa Hramca pojasnjujejo, da je načrt stečajnega postopka potrjen do konca letošnjega leta ter da so bili upniki v stečaju Primorja nadpovprečno poplačani glede na povprečen stečaj v državi. “Izvedenih je bilo dobrih 220 razdelitev posebnih mas in pet splošnih razdelitev. Navadnih terjatev je bilo doslej poplačanih skupaj 31,5 odstotka. Prednostni upniki – to so po večini delavci – so bili poplačani v celoti, vključno z obrestmi za čas po stečaju. Za prednostne upnike je bilo izplačanih za 18,3 milijona evrov sredstev, za ločitvene upnike 59, za navadne upnike pa skoraj 48 milijonov evrov sredstev. Pričakujemo še izvedbo ene razdelitve splošne mase, ki pa je odvisna tudi od nadaljnjega poteka unovčevanja, torej odstotki dodatnega poplačila še niso gotovi, pričakuje pa se dodatno poplačilo od enega do treh odstotkov navadnih terjatev,” so sporočili.
Knjigovodska vrednost premoženja stečajnega dolžnika na dan stečajnega postopka je znašala skoraj 187 milijonov evrov. Konec lanskega leta je po vmesnih bilancah vrednost neunovčenega premoženja Primorja znašala še dobrih 11 milijonov evrov.
Še vedno je v teku prodaja preostalega premoženja, pri čemer poudarjajo, da je neunovčen le del premoženja Primorja, ki je bil ali je še obremenjen z nerešenimi zemljiškoknjižnimi postopki oziroma statusi zemljišč, takih primerov je več kot sto. Znaten del tega premoženja je tudi v tujini, predvsem na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.
Skupna knjigovodska vrednost preostalih nepremičnin znaša približno devet milijonov evrov, med večjimi neprodanimi nepremičninami so zemljišče na Debelem Rtiču, na Cresu, v Dajli in v Srebrenici.
Sindikati: stečaj Primorja je bil nepotreben
Iz pisarne stečajnega upravitelja Hramca pojasnjujejo še, da stečajni postopek Primorja zagotovo odstopa od drugih: “Gre za enega največjih stečajnih postopkov v Republiki Sloveniji tako po vrednosti premoženja kot tudi raznovrstnosti tega ter tudi dodatnega mednarodnega elementa s premoženjem v drugih državah. K temu je treba dodati še nekončane odprte gradbene projekte ob začetku stečaja. Glede dinamike poteka stečaja smo pričakovali drugačen, hitrejši potek. Na to sta vplivali dve krizi v vmesnem času, in sicer finančna kriza po letu 2008, ki je praktično ustavila nepremičninski trg, kot tudi epidemija covida-19 leta 2020 in 2021. Dodatno pa še izredno počasni in negotovi pravni in upravni postopki v državah nekdanje skupne republike. Ne glede na to pa lahko sklenemo, da gre za stečajni postopek, ki je bil v marsičem unikaten, kot tudi to, da je doseženo nadpovprečno poplačilo upnikov.”
Da so bile vse prednostne terjatve delavcev ter da se jim poplačujejo tudi navadne terjatve, kar je unikum, poudarja tudi Damjan Volf: “Tako da zelo jasno zavzemam stališče, ki sem ga zavzel že leta 2012, da je bil tečaj Primorja za nas popolnoma nepotreben in je bil izključno rezultat neposluha politike, da bi takrat rešila edinega takrat še živečega slovenskega gradbinca, ki je imel unikatne reference za gradbeno delo.”
Vsaka taka rana, kakršno je lokalnemu okolju zadal stečaj Primorja, se dolgo celi. Po določenem času pa vendarle začne bledeti. Zaposleni dobijo nove službe, se upokojijo, stavbe dobijo nove lastnike in novo podobo. In z nostalgijo se Marko Makovec ozira na ceste, ki jih je asfaltiral v kombinezonu z napisom Primorje: “Malokje je še moj asfalt, so že vse rekonstruirali.”
Oglas