V prestolnici se ponovno odpira poletje, ki ni zgolj letni čas, temveč stanje duha. Ljubljana s 74. izvedbo festivala, začne se 21. junija, znova stopa v središče evropskega kulturnega dogajanja, kjer se monumentalnost opere, subtilnost komorne glasbe in utrip sodobnih izrazov združujejo v premišljeno celoto. Program, ki se razpira med Kongresnim trgom, Križankami in Cankarjevim domom, letos prinaša izrazito koncentracijo vrhuncev: od Puccinijeve Turandot z Rebeko Lokar in Jusifom Ejvazovom do Saint-Saënsove operne drame pod vodstvom Charlesa Dutoita ter vrnitve legendarne Marthe Argerich. Mednarodni razpon dopolnjujejo umetniki, kot so John Eliot Gardiner, Pinchas Zukerman in Lana Trotovšek, ki ne prinašajo le interpretacij, temveč lastne svetove. V središču vsega pa ostaja Darko Brlek, direktor in umetniški vodja festivala, ki je lani obeležil trideset let vodenja in triintrideset let soustvarjanja njegove umetniške identitete. Ko se srečava na sedežu Festivala Ljubljana, v njegovi pisarni, ki je kot tih galerijski prostor – poln umetniških del, spominov in sledi preteklih sezon –, postane jasno, da festival tukaj obstaja tudi takrat, ko ga ni na odru. »Festival je pravzaprav ves čas v gibanju,« pove. »V tem trenutku lahko rečemo, da že poteka: prodaja teče, priprave so v veliki meri zaključene, ostaja le še tisti navidezni trenutek čakanja, ko se stvari iz načrtovanega prelijejo v živo izkušnjo.«
Festival je adrenalin
A v ozadju ni mirovanja, temveč natančno orkestriran proces, ki presega eno samo sezono. »Pri nas ni veliko prostora za abstraktno razmišljanje – mi preprosto delamo,« nadaljuje. »Ko se en festival začne, je naslednji že v veliki meri zasnovan. Lahko rečem, da je v približno osemdesetih odstotkih že postavljen, kar pomeni, da živimo v stalni projekciji prihodnosti.«
Če obstaja ena beseda, ki jo Brlek ponavlja, je to kakovost – ne kot fraza, temveč kot operativno načelo. »Naš temeljni kriterij ostaja kakovost – kakovost prireditev, kakovost izvajalcev, kakovost celotne izkušnje,« poudari. »Pri tem smo izrazito selektivni. Ne gre za izključevanje, temveč za odgovornost do občinstva in do prostora, v katerem delujemo.« Cikel Mladi virtuozi, Slovenski glasbeni dnevi, velike produkcije in bolj popularni programi – vse to sestavlja festival. »Pomembno se nam zdi, da obstaja preplet: vrhunski mednarodni umetniki in hkrati prostor za mlade, za slovensko ustvarjalnost, za tisto, kar šele nastaja.« Zavrača idejo, da bi festival vzgajal občinstvo. »Ne bi si drznili trditi, da občinstvo vzgajamo,« pravi nekoliko zadržano. »Naša naloga je, da ustvarimo kakovosten, raznolik program in ponudimo možnost izbire. Občinstvo pa je tisto, ki se odloča.« In v tej izbiri se včasih zgodi premik. »Zgodi se, da kdo izbere nekaj, kar mu sprva ni blizu, pa ga izkušnja nagovori drugače, kot je pričakoval. Morda je prav to tista tiha vrednost festivala.«
»Naša odgovornost je, da umetnik pride na oder zbran, spočit in pripravljen, da lahko da od sebe največ.«
Medtem ko občinstvo sedi v dvorani ali pod zvezdami Ljubljane, velik del festivala ostaja očem neviden. »Od logistike prihodov, letalskih zamud, odpovedi, bolezni do iskanja nadomestnih rešitev praktično čez noč – vse to poteka vzporedno z dogodkom.« Cilj ostaja jasen: »Naša odgovornost je, da umetnik pride na oder zbran, spočit in pripravljen, da lahko da od sebe največ.« Ta nevidni del je pogosto tudi najbolj dramatičen. »Festival je v svojem bistvu tudi adrenalin, vendar tisti, ki mora ostati skrit,« prizna z rahlim nasmeškom.
Slo., Lj., 17.4.2026, Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, foto: Dejan Javornik
Kultura umirja robove sveta
Čeprav kultura pogosto velja za prostor povezovanja, realnost ni tako enostavna. »Geopolitične razmere zelo konkretno vplivajo na naše delo,« pove brez olepševanja. »Ožijo se možnosti sodelovanja, mobilnost postaja dražja in bolj zapletena, nekatere institucije in umetniki so nam trenutno nedosegljivi.« Posledice so oprijemljive: nekaterih velikih imen v Ljubljano ne bo. »Dolgo na primer nismo gostili ansamblov, kot sta Mariinsko gledališče ali Bolšoj teater,« pove. »Tudi Izraelske filharmonije letos ne bo, čeprav bi si to zelo želeli. Gre za umetnike in ansamble, s katerimi imamo dolgoletne odnose, a trenutne okoliščine sodelovanje preprosto otežujejo.«
Na vprašanje, ali kultura povezuje, suho odgovori: »Če bi povezovala dovolj učinkovito, bi bil svet verjetno drugačen.« A vztraja pri njenem pomenu: »Kultura prispeva k boljšemu razumevanju, k bolj umirjeni in dostojni komunikaciji. Morda ne spreminja sveta neposredno, lahko pa umirja njegove robove.«
»Če bi kultura povezovala dovolj učinkovito, bi bil svet verjetno drugačen.«
Festival, ki bo trajal do 8. septembra, tudi letos stavi na izjemno koncentracijo vrhunskih umetnikov. »Program je letos izjemno močan, zlasti na področju klavirske umetnosti. Med imeni, ki prihajajo v Ljubljano, izstopa vrnitev Marthe Argerich, ob njej pa še vrsta pianistov, ki vsak na svoj način zaznamujejo sodobni glasbeni prostor.«
Poleti se Ljubljana tudi s pomočjo festivala spremeni in zaživi v najlepši obliki. »Prostor ob Ljubljanici se v tem času preoblikuje v nekakšno skupno dnevno sobo mesta. To je prostor srečevanja, bivanja, izmenjave.« Več kot 60 držav v občinstvu ni le številka, temveč slika prostora, kjer se srečujejo različni jeziki, okusi in ritmi. »Velik del obiskovalcev prihaja namensko, kot kulturni turisti, ki ostanejo več dni in spremljajo več dogodkov. To daje festivalu dodatno dimenzijo – ni več zgolj niz prireditev, temveč izkušnja prostora.«
Doma v tišini
Ko govor nanese na navdih, Brlek zavrne romantično predstavo o trenutkih razsvetljenja. »Navdih razumem predvsem kot rezultat razmisleka,« pove. »Gre za vizijo, ki mora biti podprta z jasnim razumevanjem, kako jo uresničiti. Želja sama po sebi ni dovolj.« Za trenutek se ustavi in pogleda proti steni svoje pisarne, kjer visi uokvirjena zahvala Yehudija Menuhina. »Kot najstnik sem ga poslušal z določeno mero občudovanja, skoraj distance,« reče. »Nekaj let pozneje, ko sem štel 28 let, pa sem imel možnost, da ga povabim in gostim tukaj. Takšni trenutki človeku jasno pokažejo, kaj pomeni vztrajnost – in tudi to, da se nekatere poti, ki se zdijo oddaljene, lahko nepričakovano sklenejo.«
Zanimiv kontrast se razkrije ob vprašanju o zasebnem življenju. »Doma živimo v tišini,« pove. »Ne spremljamo medijev na način, ki bi zapolnjeval prostor, ne poslušamo glasbe kot ozadja.« Glasba obstaja drugače, skozi neposreden stik. »Ker sem obkrožen z živo glasbo praktično vsak dan, nimam potrebe po poslušanju posnetkov. Izkušnja v živo ostaja bistvena.«
Ko pogovor pride do konca, se dotakne bistva. »V tem trenutku se mi zdi najpomembnejše, da bi kot družba znali ohraniti mir.« In prav mir, ne kot abstraktna ideja, temveč kot delovna drža, ostaja tiha os njegovega razmišljanja. Festival v njegovem svetu nikoli ni zgolj niz dogodkov. Je proces, ki teče neprekinjeno, in se vsako poletje razkrije v svoji najbolj zgoščeni obliki. In potem spet izgine – nazaj v delo, v načrtovanje, v prihodnost.