“Lahko sem vesel, da lahko normalno živim,” pravi Matjaž Koželj, ki je pri sedmih letih preživel eno najhujših prometnih nesreč v Sloveniji, v kateri je bilo šest smrtnih žrtev. Takrat ni bilo jasno niti, ali bo preživel, zdravniki so napovedovali trajne posledice. Njegova zgodba danes govori o nečem drugem – o vztrajnosti, trmi in močni volji do življenja.
Foto: Bojan Puhek
31. januarja 1998 se je ekipa Smučarskega skakalnega kluba Mengeš vračala s treninga na Pokljuki. Na gorenjski hitri cesti pri Naklem je prišlo do trka kombija in osebnega avtomobila. Umrlo je šest ljudi – štirje v kombiju, med njimi trije dečki, ter dva v drugem vozilu, tudi predsednik uprave Petrola Franc Premk.
Več otrok in odraslih je bilo hudo ranjenih. Med njimi je bil tudi sedemletni Matjaž Koželj.
Prvi stik s skoki – in tragedija
Koželj je najprej treniral smučanje. Le teden pred nesrečo je na Krvavcu z očetom srečal skakalca Roka Benkoviča in trenerja Aleša Selaka. Bil je odličen športnik, skoki pa so ga vedno zanimali, zato so se dogovorili za trening.
V ponedeljek je opravil prvi “suhi” trening pri Smučarskem skakalnem klubu Mengeš, že v petek in soboto se je ekipi pridružil na treningih na Pokljuki. Skakal je kar na alpskih smučeh. V soboto na poti domov se je zgodila tragedija. Otroci v kombiju so bili stari od sedem do deset let.
Ko je njegov dedek po radiu slišal za nesrečo, je poklical domov. Novice mami ni mogel povedati – le s težavo jo je očetu. Družina sprva sploh ni vedela, ali je Matjaž preživel.
Foto: Bojan Puhek
Zdravniki v napovedih zelo previdni
Nesreče se ne spominja. Dolgo je bil v komi, sprva ni čutil desne strani telesa. Imel je možganske krvavitve, počeno vranico, smuči so povzročile tudi ureznine po glavi, dobil je preležanine. Zdravniki so bili v napovedih zelo previdni. Dogajanja v bolnišnici se danes spominja le prek fotografij.
“Soča me je postavila na noge”
Sledili so meseci okrevanja v rehabilitacijskem centru. “Soča me je postavila na noge,” pravi. Še posebej se spominja delovne terapevtke: “Rdečelasa Zdenka Pihler je naredila čudeže.” Najprej je bil na invalidskem vozičku. A s kondicijo in vztrajnostjo mu je uspelo – že v nekaj mesecih je shodil in septembra šel v šolo. V šoli so mu pomagali z dodatno podporo, največjo oporo pa je našel v družini.
Foto: Bojan Puhek
Z veliko volje do življenja
Kmalu po nesreči je izgubil dedka, svojega velikega podpornika. “Nimaš kaj, moraš živeti naprej. Ne smeš se predati,” pravi. Iz kratke skakalne izkušnje mu je ostal dober odriv. Kljub poškodbam je bil dober v skoku v daljino – a le z leve noge, ki je ostala močnejša. Kot pravi, je pred nesrečo z mesta skočil celo na omaro. Do 18. leta je treniral karate in dosegel oranžni pas. Tudi to mu je pomagalo pri razvoju in krepitvi šibkejše desne strani telesa.
Na skakalnici še dvakrat – obakrat padec
Po nesreči je stik s skakalci še nekaj časa ohranjal. Tudi sam je še dvakrat stopil na skakalnico – in obakrat padel. Zaradi posledic nesreče ni imel več ravnotežja, zato je misel na skoke opustil.
Spominsko obeležje ob skakalnicah v Mengšu.
Foto: Bojan Puhek
Leto pozneje so v Mengšu pripravili spominsko tekmo v čast žrtvam nesreče. Preživeli so prejeli medalje, ob skakalnicah pa so postavili tudi spominsko obeležje.
Posledice ostajajo
Posledice nesreče čuti še danes. Desna roka in noga sta približno centimeter krajši, zato šepa – še posebej, ko je utrujen. Desno stran telesa danes sicer čuti, v rehabilitaciji pa so ga naučili pisati in jesti z levo roko. “Včasih na desno roko kar malo pozabim,” pravi.
Medalja, ki jo je prejel na spominski tekmi leto po nesreči.
Foto: Bojan Puhek
“Lahko sem vesel, da sem na nogah”
Njegova zgodba je opomnik, da je mogoče iti naprej tudi po najtežjih preizkušnjah. “Lahko sem vesel, da sem na nogah, da lahko normalno delam in živim.”
Danes pri 36 letih na izkušnjo gleda mirno: “Bilo je, kar je bilo. Za nazaj ne moreš ničesar spremeniti. Lahko sem zadovoljen s tem, kako se je izšlo. Seveda bi bilo lahko drugače in bi še vedno skakal – verjetno v generaciji Petra Prevca.” V njegovih besedah je čutiti veliko voljo do življenja, za katero pravi, da mu je pomagala pri okrevanju po nesreči.
Študiral je na elektro fakulteti ter na višji šoli za pošto, ekonomijo in telekomunikacije. Zaposlen je na Shellu, kjer se dobro počuti in pohvali ekipo ter sodelavce.
Foto: Bojan Puhek
Življenje danes
Zaradi izkušnje življenje še bolj ceni. “Če tega ne doživiš, ne veš, kako je.” Deležen je bil tudi posmehovanja zaradi šepanja, a ga to ne ustavi: “Ljudje ne vedo, kaj jih lahko doleti. Takim nima smisla razlagati, zakaj šepam.”
Smučarske skoke spremlja še danes. Navija za Anžeta Laniška, pa tudi za Primoža Rogliča, ki je – tako kot on – nekoč stal na skakalnici.
Foto: Bojan Puhek
Poročanje o dogodku leta 1998
Naslovni članek v Gorenjskem glasu, ki je poročal o tragični nesreči.
Foto: Andrej Žalar, Gorenjski glas