Danes je Helena Javornik še vedno je lastnica najboljšega slovenskega izida na Ljubljanskem maratonu – 2:32:33 iz leta 1998, je pa tudi absolutna rekorderka največje tekaške prireditve pri nas na polmaratonski razdalji – 1:11:45 iz leta 2002.
Državne rekorde drži v teku na eno miljo (kratka tekmovališča) s časom 4:29,35 iz Lievina leta 2002, pa v teku na dva tisoč metrov (kratka tekmovališča) – 5:44,93 (Chemnitz, 2002), najboljši izid ima na deset tisoč metrov – 31:06,63 (Olimpijske igre v Atenah leta 2004), na 20 tisoč metrov – 1:10:30,4 (Maribor, 2006), na 25 tisoč metrov – 1:28:22,6 (Maribor, 2006) in v teku na eno uro – 17,07 kilometra (Maribor, 2006). Še vedno je tudi slovenska rekorderka v kraljevski atletski disciplini, maratonu. Leta 2004 je v Amsterdamu 42 kilometrov in 195 metrov pretekla v dveh urah, 27 minutah in 33 sekundah. Pričakuje, da bodo njene rekordne znamke padle kmalu, saj je, kot pravi, za to že čas. Klara Lukan je na dobri poti, čeprav maratona še ni odtekla, saj se razvija po klasični poti za dolgoprogašico. Ne kot Helena, ki je športno kariero gradila v obratni smeri – začela je z maratoni in se šele kasneje usmerila tudi v krajše razdalje.
Veličastna kariera najboljše slovenske dolgoprogašice pa ima tudi črno piko. Dvakrat je padla na dopinških testih, prvič leta 2006 in nato še leta 2008. Obakrat je bila osumljena zlorabe Eritropoetina (EPO). V prvem primeru je bila oproščena, v drugem je dobila dveletno prepoved tekmovanj, a vztraja, da se ji je zgodila krivica. Tudi o tej, boleči in neprijetni temi, kot priznava, je spregovorila za Sportal.
Danes uživa v 75-odstotni penziji.
Foto: Bojan Puhek
V naši rubriki Druga kariera gostimo nekdanje slovenske športnice in športnike, zato kar k bistvu. Kaj slovenska legenda teka na dolge proge počne dandanes?
Mogoče bi že lahko rekla, da je to moja tretja kariera, saj sem že dobro leto delno v penziji, ker sem izpolnil vse pogoje. (smeh, op. p.) Sem sicer še samostojna podjetnica (s. p.), imam masažni salon in se malce ukvarjam še s tem. Zadnje leto sem si tako pustila še nekaj dela. Imam torej popoldanski s. p., 75-odstotno pa sem že v penziji.
Tako skrbite, da vam ni preveč dolgčas?
Da, nekaj sem si še pustila, ker čutim, da še lahko delam. Ampak glede na to, da sem izpolnjevala pogoje za upokojitev, sem se odločila, da je tako še najbolje.
Po tako aktivnem življenju, kot ste ga imeli kot vrhunska tekačica, je najbrž težko kar nenadno izklopiti vse skupaj.
Mogoče res. Najbrž bi bilo drugače, če bi imela neko klasično redno zaposlitev, če pa imaš s. p. pa si povsem odvisen sam od sebe. In pokojnina vendarle prinaša neko varnost. Ni velika, je v resnici zelo skromna, toliko, da lahko preživiš. Ampak neka varnost pa je. Dokler še imam energijo, pa zraven lahko tudi malo delam. Tisto, kar je bilo zakonsko mogoče, sem si pustila, tako da lahko delam.
Mislim, da sem prva atletinja, ki je dosegla pogoje za upokojitev, ker sem morala delati že takoj po srednji šoli. Dobro, še Alenka (Bikar, op. p.) je upokojena, ampak invalidsko, preostali so imeli po športu neke kariere in potem to traja malce dlje. Ampak meni ni slabo, zadnjih deset let sem pogrešala to varnost, ki jo zagotavlja pokojnina, pa naj bo še tako majhna. Če si hočem še kaj privoščiti, oditi na kakšno potovanje, za katero včasih ni bilo časa, pa moram še malo delati.
Še tečete?
Čisto tako za dušo. Tri do štirikrat na teden grem teč, enkrat do dvakrat na Pohorje. Kakšen dan si pa tudi dopust vzamem (smeh, op. p.).
Dosežek Sebasriana Saweja v Londonu jo je navdušil.
Foto: Bojan Puhek
Zagotovo pa spremljate dogajanje na maratonski sceni, kajne? Prejšnja nedelja z rekordoma na Londonskem maratonu je bila spektakularna.
To pa spremljam, seveda! Tudi Borut, moj mož (Podgornik, op. p.). Že leta je menedžer za povabljene tekmovalce na Ljubljanskem maratonu in mora tako ali tako podrobno spremljati dogajanje. Maratone in atletiko na splošno rada gledam tudi sama.
In kaj reči o tej meji dveh ur, ki je bila končno presežena tudi na uradni tekmi?
Nimam besed. To je res en tak orjaški mejnik. Pa tu ni šlo za sekunde, tako kot včasih gre, ampak za minute. Res, človek ostane brez besed.
Stvari maratonu napredujejo. Znanost je vdrla v ta kraljevski šport, tudi pri prehrani je prišlo do velikih premikov, danes maratonci po zgledu kolesarjev pazijo na vnos ogljikovih hidratov med tekmo. Kako vi gledate na ta napredek in kako ga primerjate s časom vaše kariere?
V mojih časih je bilo seveda čisto drugače. Ko sem začenjala tam v devetdesetih letih, niti gelov še ni bilo na tržišču. Sami smo si doma delali pripravke. Malo soli in malo glukoze smo kupili v lekarni ter si delali neke napitke. V zadnjih desetih letih je bil napredek samo pri prehrani orjaški, z vsemi temi dodatki, predvsem pa pri opremi. Ravno danes sem zasledila podatek glede Adidasovih copat, da so lažji od sto gramov. Tam je bil nek podatek, da to na maratonu pomeni 57 sekund! Samo zaradi copat! In to so take nore številke. V naših časih so bili copati … Tanjši podplat so imeli, lažji so bili. Ampak pri takšnih ni bilo nobenega blaženja, nobenih karbonov, nič. In možnost poškodbe je bila zato veliko večja kot danes. Čeprav pravijo, da tudi današnji karbonski copati niso nedolžni, da povzročajo določene poškodbe. Ampak jaz mislim, da je ljudem, če se teka pravilno lotijo in opremo pravilno uporabljajo, dandanes veliko lažje teči, trenirati in tekmovati.
Načeloma naj bi bil še najbolj zdrav način teka z boso nogo, ampak si je za maraton to zelo težko predstavljati.
Zdravo morda res je, ampak v tekmovalnem teku vsi gledajo samo rezultate in če ti nimaš copat z vsaj osnovno karbonsko ploščico, ne gre najbolje. Sama vidim primerjavo, ko nosim navadne copate ali pa te, ki imajo karbonsko ploščo. In to sploh ni kakšen boljši model, pa je razlika že velika. Da ne govorim o svetovnih zvezdah, ki nosijo najboljše, najmodernejše copate na trgu.
Prebrala sem, da je Adidas dal določeno število teh zmagovitih copat iz Londona na tržišče in mislim, da stanejo 500 dolarjev, na črnem trgu pa se jih preprodaja tudi po 3000 dolarjev, recimo. To je zdaj hit in ljudje so to pograbili. Danes je tako v atletiki in kolesarstvu in vsepovsod, kar zadeva opremo. To je bistveno.
Leta 2007 je zmagala na polmaratonu v Celovcu. Njen osebni rekord na 21 kilometrov je 1;09:22 iz leta 2004.
Foto: Guliverimage
Napredki so tudi pri treningu in prehrani. Kako je bilo s tem v času vaših začetkov?
Mi smo vedno delali pred maratonom. Najprej smo se praznili, potem pa se zadnje tri dni z glikogenom napolnili, da si imel občutek, da se ti je vse vezalo v nogah, da si bil močan, da si imel gorivo za pokuriti. Zdaj s tem ni več takšnih težav, že na rekreativnih maratonih sta vsaj ena ali dve postaji z geli, kjer vsem tem tisočim tekačem nudijo gele in se lahko s tem napolnijo tudi rekreativci. Včasih tega ni bilo.
So pa z geli lahko tudi težave. Povzročajo lahko želodčne težave, sploh, če jih nisi navajen.
Če nisi navajen, res. Ampak vrhunski tekači imajo vse preizkušeno. Tudi jaz, ko sem tekla najboljše čase tam po letu 2000, sem že imela na voljo gele, ampak nikoli ne greš na tekmo z nepreizkušenimi zadevami, niti na okrepčevalnici nikoli ne vzameš nečesa takega, česar nisi navajen, ker veš, da ti lahko to povzroči dodatne težave.
No, ampak pomembnejše od vsega tega so tehnika, nadarjenost in motor, kot pravimo …
Ja, vse mora biti. Najprej malo talenta. Talent sam pa, če nimaš volje in motivacije, ni dovolj. Veliko je mogoče natrenirati, sploh pri vzdržljivostnih športih in teku na dolge proge. Pri nas se zanj ne odločajo mladi, ampak gredo na daljše tekme šele kasneje, stari tam okoli 35, 40, 45 let. Treningi so drugačni, biti moraš pripravljen na to, da boš tekel dolgo, to pa je lahko sila monotono. Imaš en korak in pri tem nimaš kaj eksperimentirati. Korak je korak in se ti v nedogled ponavlja, zato se moraš znati zamotiti z drugimi stvarmi, da ti prej mine. To pa zahteva določeno zrelost.
Šprinterji so drugačni. Oni – seveda je vsaki šport naporen in pri njih so tudi napori, ampak drugačni – ‘razpalijo’ tisto stotico, pa je ‘zid’ osem, deset minut in nato znova. Ti pa moraš uro, uro in pol, dve uri skupaj teči. To je malo drugače. Ampak vsak si izbere svoj šport in stvar je na koncu vendarle zelo preprosta. Z veseljem moraš početi tisto, za kar si se odločil, ker če delaš nekaj na silo, nisi uspešen.
Dejali ste, da se v teku na dolge proge znajdejo zrelejši športniki. Kako pa ste se v maratonu znašli vi?
Moj proces je bil povsem drugačen kot pri ostalih. Ker nisem imela možnosti trenirati kot otrok, čeprav sem bila v osnovni in srednji šoli zelo dobra na vseh področjih, tako pri skoku v daljino kot pri šprintih, krosih in vsepovsod, tudi profesorji so mi govorili, naj grem trenirat atletiko … Ampak možnosti ni bilo. Doma niso imeli toliko denarja, da bi mi kupili copate, niti klubov ni bilo toliko kot danes. Morala bi se ne vem kam voziti. Enostavno ni bilo te možnosti. In šele potem, ko sem že bila v službi – takoj po srednji šoli sem se morala zaposliti, ker sem imela štipendijo in nisem niti imela možnosti iti študirat, čeprav sem si to želela –, sem se resneje lotila teka na dolge proge. Če živiš na podeželju, kjer so vsi enaki, imaš neko željo, da malo izstopiš iz tega. Vedela sem, da če hočem izstopiti, da ne bom taka, kot vsi v naši vasi tam, da se moram začeti ukvarjat z nekimi takšnimi stvarmi. In še potem sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se opogumila. V srednjo šolo sem hodila v Celje in se udeleževala šolskih tekem, zato sem vedela, da je tam atletski klub in sem šla tja prosit, če bi lahko začela trenirati.
Trenirati sem tako začela šele pri 23 letih. Ni bilo enostavno, ker te sploh ne jemljejo resno. Takrat je bil tam Mladen Pavljak, pa me gleda in pravi: Eh, vsak ne more bit atlet. Ti pojdi teč maraton, boš tekla štiri ure in pol, pa boš srečna, če boš v cilj prišla. Meni so se kar solze vlile, ampak sem bila tiho. Pa je gledal in rekel: No ja, ker si pa suha, pa pridi čez dva dni in te bomo malo stestirali.
“Trenirati sem začela šele pri 23 letih. Ni bilo enostavno, ker te sploh ne jemljejo resno.”
Foto: Bojan Puhek
Tako se je začela moja pot in v bistvu sem potem morala ves čas sama v sebe vlagati, hodila sem v službo, si sama kupovala opremo, nikjer nisem dobila nič podarjenega. In ko tako vlagaš v sebe, vztrajaš. Danes je to povsem drugače. Včasih so starši celo bolj motivirani kot otroci. Ti dobijo vse, kar si izmislijo, in nimajo tistega občutka, da morajo nekje vztrajati ali pa da bi nekomu nekaj povrnili, če so nekaj dobili. Tega danes ni, mene pa je prav to gnalo naprej.
Sicer sem potem v Celju hitro končala. Mislim, da sem bila tam eno sezono, ko sem šla na prve tekme, pa sem videla, da je atletski klub tudi v Slovenski Bistrici. Ker mi je bil ta veliko bližje, sem se potem prepisala in začela trenirati tam. Imela sem drugega trenerja, ki pa je imel neke ambicije in me je prepričal, da začnem s hitro hojo. To je bilo še v času Jugoslavije, tam leta 1989, 1990 in to je bila najlažja pot do reprezentance.
Ko ti nekdo nekaj takšnega predlaga, poskusiš. Začela sem torej trenirati hitro hojo in v njej tekmovala le enkrat, le na eni tekmi v sklopu nekih priprav. Več niti ni bilo mogoče, saj se je kmalu začela vojna. Hitro sem tudi spoznala, da sodelovanje s tem trenerjem ne bo mogoče in sva šla narazen. In potem je prišel Borut, ki je bil tam trener mlajših selekcij, in sem začela trenirati pri njem.
Ker je bila vojna in takrat poleti leta 1991 ni bilo tekem, sem šele jeseni tistega leta tekmovala in odtekla svojo prvo desetko na stezi. Bila sem četrta, mislim, da sem odtekla v 40 minutah. 40:10, nekaj takega. Tri tedne zatem pa se mi je ponudila priložnost teči na 21 kilometrov in sem kar šla in tekla 1:21. Vsi so samo gledali. To je bilo ‘vau’, moja prva tekma na tako dolgi razdalji. Kmalu zatem so šli Borutovi varovanci še na en maraton, pa so mi rekli, naj grem zraven. In sem šla. Nikoli prej nisem tekla dlje od 25 kilometrov in zdaj sem kar na maratonu! In prvega sem tekla 2:49:30.
Še sama ne vem, od kod, ampak to je malo psihološko. Dobro leto prej mi je umrla mama in ko gledaš, kako človek umira, pa tudi pred tabo ne pokaže tega trpljenja … Ko se ti to potem v glavi odvija na tekmi, te samo nese. Potem sem videla, da je to to, da imam vzdržljivost. Te sicer nisem trenirala nikjer, sem pa vseskozi hodila. V šolo pet kilometrov v eno smer, denimo. Tudi drugače smo veliko hodili, saj nismo imeli avta. Ogromno smo se gibali, vzdržljivost torej zame ni bila težava.
Leta 1993 je na maratonu nastopila na svetovnem atletskem prvenstvu v Stuttgartu, s časom 2:51:06 je bila 20.
Foto: Guliverimage
Kdaj ste torej odtekli svoj prvi maraton?
Leta 1991. Leta 1989 sem začela trenirati v klubu Kladivarja.
In koliko maratonov se je nato nabralo v vaši karieri?
Danes, ko gledam, kako ljudje tečejo, jih niti ni bilo tako veliko. Mislim, da jih imam 54. 54 maratonov. Ampak od teh 54 mogoče štirje niso bili pod tremi urami, ostali so pa bili kar na visoki ravni. Eni rečejo: jaz pa imam sto maratonov. Ampak mislim, da to, kar ti na treningu tečeš – ker nekateri tudi to štejejo tudi kot maraton –, ne velja zares. Jaz sem vedno tekmovala na kar se da visokem nivoju. Pa odstopila sem, mislim, da samo dvakrat na maratonu. To je med maratonci zelo malo.
To je statistika, na katero je človek lahko ponosen. Še vedno ste tudi slovenska rekorderka. Tudi vaš vrstnik Roman Kejžar je, oba sta letnik 1966. Kako to, da vaju še nihče ni vrgel s prestola?
Ja, pravijo, da so bila to očitno dobra leta za dolgoprogaše. Tudi Silva Vivod, ki je bila pred mano rekorderka na deset kilometrov, je letnik 1966, pa še nekaj je takšnih. V tistem obdobju se je rodilo veliko dobrih atletov, da. Kar zadeva napredek, pa pričakujem, da bo za nove mejnike skrbela Klara Lukan, ko bo začela teči maratone. Rekla bi, da je zdaj ena redkih, ki res izstopa s svojimi rezultati. In to je čisto normalno, saj so ti moji rekordi zdaj stari že 20 let. Človek mora rad početi, kar počne, in tako je lahko uspešen. In Klara je takšna.
Klara Lukan se je letos spustila pod pol ure na cestnem desetkilometrskem teku. To je …
Ja, to je odlično! Tudi razmišlja dobro, ko jo poslušaš. Nimaš kaj, enostavno si moraš upati, kajne? Ko sem jaz trenirala in gledala te fante v klubu, pa smo šli na tekmo … Se nikoli nisem z nikomer primerjala ali taktizirala. Šla sem svoj maksimum. Velikokrat seveda v tem pregoriš, ampak potem ti enkrat uspe in dobiš to samozavest, ki te povzdigne. Ogromno pa je bilo takšnih atletov, ki so se nenehno primerjali, ko smo bili na pripravah ali pa šli na kakšno tekmo. Govorili so: On je boljši od mene, ta je boljši od njega in tako naprej. Ampak tega ne sme biti! Ti moraš biti prepričan, da si dober, da dobro delaš. In če dobro delaš, boš dobro tekmoval. In to je to. In Klara ima takšno miselnost, ne primerja se in se ne obremenjuje z drugimi.
Na Ljubljanskem maratonu pa za zdaj še ostajate absolutna rekorderka na polmaratonski razdalji in še vedno najboljša Slovenka na maratonski.
Kaj naj rečem. Slovenke še niso šle hitreje od mene. Res pa je tudi, da na polmaraton ne prihajajo odlične tujke, te so vabljene le na glavno tekmo, torej maraton.
Vas je kdaj zamikalo, da bi šli morda tudi na kakšno daljšo, ultra maratonsko razdaljo?
Ah ne. Ne, ne. Maraton je vendarle olimpijska disciplina, najtežja olimpijska disciplina. Maratoni se običajno tečejo spomladi, jeseni, olimpijske igre pa so vedno poleti, ko so pogoji za maratonce neprijazni. Zato je po mojem mnenju najtežja olimpijska disciplina. Se pa prav zato zdaj pripravlja, da se maratoni ne bodo več tekli v sklopu svetovnega prvenstva, temveč bodo imeli svoje prvenstvo. Na olimpijskih igrah pa ostaja, kot je.
“Po vseh teh kilometrih, ki sem jih pretekla v karieri, nabralo se jih je preko 170 tisoč, čutim posledice.”
Foto: Bojan Puhek
Torej, ne, nikoli me ni zamikalo, da bi šla teč na kaj več. Maraton je disciplina, v kateri moraš biti psihično in fizično odlično pripravljen, medtem ko se ultra maratone teče zelo počasi in je predvsem glava tisti odločilni dejavnik. Saj moraš biti dobro fizično pripravljen, ampak tam so drugačne hitrosti, tam je vse drugače. Nikoli nisem imela niti želje, sicer pa po vseh teh kilometrih, ki sem jih pretekla v karieri, nabralo se jih je preko 170 tisoč, čutim posledice.
Ne pravim, da imam zaradi tega neke resne zdravstvene težave, ampak so mi rekli ortopedi, da imam samo še pol hrustanca v kolenih in naj se malo pazim, da bom lahko kolikor toliko kakovostno živela v starosti. Zato se zdaj ne izpostavljam več takim dolgotrajnim naporom, ki so sicer dandanes zelo priljubljeni, recimo tem trail tekom. Ne grem, ker je ves čas gor in dol. Hodim na Pohorje, ker imam to srečo, da imamo tam gondolo. Gor tečem, dol se zapeljem z gondolo.
Pri teh ponavljajočih se gibih pride do obrabe.
Pride do preobremenitvenih sindromov, kar je povsem normalno. Nekdo, ki se ukvarja z vrhunskim športom, se mora zavedati, da nosiš s tem neke posledice. Vsi vemo, da vrhunski šport ni zdrav. Ampak se da, če si dovolj pripravljen in že med kariero skrbiš za vrhunsko preventivo, potem to vzdrževati. Do preobremenitvenih sindromov pa vsekakor pride. Ko si mlad, ničesar ne čutiš, ko si pa malo starejši, pa to pride za teboj. Včasih mi kdo na masaži reče: Pa kako? Z vrhunskim športom si se ukvarjala, kako te lahko zdaj kolena bolijo? Ampak pri nas je to vseeno bolj nevarno kot pri nekom, ki ni ničesar počel. To so malo drugačni napori.
Prej ste omenili, da je treba pri dolgih tekih zaposliti misli in v tej monotonosti vzdrževati motivacijo. Kako ste se tega psihološkega vidika teka lotevali vi? O čem ste razmišljali med tekom?
Kakšnih pet let sem delala s psihologi, tudi z Matejem Tuškom, ki mi je dal veliko. Še vedno pa mislim, da imajo psihologi neke šablone in metode, ki ne ustrezajo vsakomur. Od njih moraš vzeti tisto, kar ti ustreza, tisto, kar te moti in te ne dvigne višje, pa moraš dati stran, ker je lahko tudi nevarno. Tako da … Kot sem rekla, na prvem maratonu, na katerem mi je bilo tako težko, sem samo razmišljala o tem, da karkoli počnem, mi ne more biti tako hudo kot takrat, ko sem mamo gledala umirati. Ob takšnih mislih bolečina izgine. Ampak takšno stvar lahko uporabiš le enkrat. To bolečino enkrat podoživiš in se potem ne moreš več opirati nanjo na vsaki tekmi. To ne more postati tvoj model. Zato moraš vedno najti nekaj drugega in mene so običajno podžgale stvari, ko so me ljudje malo užalili ali pa kaj podobnega. To me je tako motiviralo, da mi je dalo nek notranji ogenj, neko željo, da se moram dokazati. Da moram ljudem, ki mi nekaj slabega želijo, pokazati, da nimajo prav.
Takšne stvari so me zelo motivirale. Spomnim se denimo evropskega prvenstva v krosu, na katerem sem zmagala. Tam je blazno pihala burja, naša reprezentanca pa je bila velika, ker je bilo prvenstvo blizu. Dan pred tekmo smo šli na kavo. Sonja Roman je šla zraven in ko smo se vrnili v hotel, jo je njen trener v avli poklical k sebi in ji v pričo vseh rekel: Jaz ti pripovedujem, da se s Heleno družiš, zato, ker ti moralo zbija. Pa se na kavi v Medulinu sploh nismo pogovarjali o tekmi, pogovarjali smo se o vsem drugem in se predvsem hecali. No, mene je ta izjava trenerja tako žrla, da sem bila odločena pokazati, kdo komu zbija moralo. In ko je prišla tekma, je v meni gorel ogenj. Kako jim bom pokazala!
In potem tako pustiš stvari, da se odvijajo. Včasih si lahko psihološko v glavi točno narediš scenarij, kako bo vse potekalo, pa kaj pride malo drugače in te vrže s tira. Moraš biti močan, pripravljen, zaupati sebi, da si res dober, da si dobro treniral, da si dobro pripravljen. Ne smeš si reči: Nisem v formi. Seveda si! Saj si dobro treniral, moraš si zaupati. Dobro, tudi meni se je zgodilo, da sem kdaj pregorela, ampak to je pač izkušnja, lekcija, po kateri se spet dvigneš in okrepiš samozavest.
Na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 je postavila slovenski državni rekord v teku na deset tisoč metrov (31:06,63), ki ostaja nepresežen.
Foto: Aleš Fevžer
Nastopili ste na treh olimpijskih igrah: v Atlanti, Sydneyju in v Atenah, v rojstnem kraju maratona …
Da, ampak v Atenah nisem tekla maratona, nastopila sem na deset tisoč metrov na stezi. Sem ena redkih, ki ima domala cel tekaški program na olimpijskih igrah. Začela sem z maratonom v Atlanti, ker sem leta 1996 imela normo za olimpijske igre. Bila sem malo razočarana, ker sem vseeno pričakovala več, ampak tiste razmere v Atlanti so bile grozne. Tisto je bil eden najtežjih maratonov do zdaj, ker je bil teren zelo razgiban, ob tem pa je bila še visoka vlaga. Še na dan tekme, zjutraj ob 7. uri je bil štart, je deževalo, potem pa je posijalo sonce in s tistega asfalta je kar buhtelo. Tam so mi v cilju morali dati infuzijo, prišla sem povsem dehidrirana. Totalno! In ker sem se takrat kar dva meseca na to tekmo pripravljala v Ameriki, sem bila še toliko bolj razočarana. Zanimivo pa je, da sem kakšne tri tedne prej na delu maratonske proge v Atlanti ob njihovem dnevu neodvisnosti tekla na deset kilometrov in ko sem prišla v cilj, se mi je malo vrtelo in sem se morala malo prijeti za ograjo. Pa je do mene prišel en zdravnik in mi rekel: Pa ja ne misliš teči maratona. Seveda ga mislim, prav nanj se pripravljam, sem mu odgovorila, on pa meni: Jaz ti tega ne priporočam. Če že na desetki ni tako dobro, bo maraton katastrofa.
In potem, ko so me po maratonu peljali na infuzijo, se je točno ta zdravnik znašel tam in mi rekel: Kaj sem ti rekel? (smeh, op. p.). Potem mi je prinesel en kos tartana. S tistega atletskega stadiona so namreč po igrah odstranili tekaško stezo, zdaj se tam igra ameriški nogomet, in jaz imam zdaj ta košček tartana kot spomin na moje prve olimpijske igre.
Ker sem bila razočarana, smo potem rekli, da bi se za kakšno leto posvetili krajšim tekom. Ker nisem šla po običajni poti proti maratonu, z njim začela, sem naletela na nekakšen strop, nisem več napredovala. Odločili smo se, da bom hitrost razvijala na krajših tekih, nato sem tekla in zelo napredovala na deset in pet kilometrov, tudi na 1.500 metrov sem postavila osebni rekord 4:06. Enkrat sem na državnem prvenstvu na 800 metrov tekla 2:05, bila sem tretja za Jolando Čeplak in Brigito Langerholc.
Videla, da imam ogromne rezerve pri hitrosti in na naslednjih olimpijskih igrah v Sydneyju sem imela normo za 1.500 metrov in pet tisoč metrov in sem štartala obe disciplini. Na drugih olimpijskih igrah sem tako štartala na povsem drugačnih tekih kot na prvih, smo se pa v Avstraliji malo zakalkulirali, bili smo na pripravah na višini in potem, ko smo menjali in višino in časovne pasove, mi je forma začela strmo padati. Ko pa ti telo ne dovoli, pa trenda nikakor ne moreš več obrniti navzgor.
Čez štiri leta sem rekla, da na maraton ne grem, ker bo zopet vroče, v vročini pa nikoli nisem dobro funkcionirala. Sem pa takrat imela normo na deset kilometrov. Tekla sem na stezi in tam sem tudi postavila državni rekord, ki velja še danes in za katerega mislim, da ga bo letos Klara popravila. Ampak za to mora biti že prava tekma. Na stezi je malo drugače kot na cesti, ker so krogi in moraš biti v glavi zelo močan ter imeti res pravo tekmo. To je bilo pred 22 leti in sem tekla 3:06 na kilometer. To je še danes dober čas.
“Mene so običajno podžgale stvari, ko so me ljudje malo užalili ali pa kaj podobnega. To me je tako motiviralo, da mi je dalo nek notranji ogenj, neko željo, da se moram dokazati.”
Foto: Guliverimage
Se kdaj vprašate, kakšna bi bila vaša atletska kariera, če bi se razvijali po običajnem sistemu v atletskih klubih?
Ne vem, kaj bi bilo takrat. Težko je reči. Vsi, ki so me poznali, so vedeli, da sem lahko na tekmi dala ogromno. Ker sem si to vedno želela in se vedno dokazovala. Bila sem drugače vzgojena, kot je današnja mladina. Zato, ker se je nekdo trudil zame in mi pomagal, sem čutila odgovornost na vsaki tekmi, da moram nekaj pokazati, da se oddolžim.
Je pa tudi res, da sem imela to srečo, da sem, ko sem hodila v službo (dobrih sedem let in pol sem hodila v to službo), prišla na višjo raven in se nato morala odločiti, kaj bom. Pri tem mi je šel moj delodajalec v Zrečah na roko. Stali so mi ob strani in me od mojega prvega maratona naprej, ko sem malo izstopila iz povprečja, sponzorirali in me v bistvu celo kariero podpirali. Pri njih sem imela službo na čakanju, da bi se lahko, če bi se poškodovala, kadarkoli vrnila. Ampak se nisem nikoli vrnila.
Dobri dve leti in pol sem si sama plačevala prispevke, bila zavarovana kot vrhunska športnica, potem pa sem leta 1995 že dobila službo v vojski, še preden je bil sklenjen ta sporazum, da se športniki zaposlujejo preko olimpijskega komiteja. Enostavno sem imela srečo, da sem prišla notri, takrat ni bilo prav veliko športnikov. Biatlonci so še bili in pa Rajmond Debevec. To je bil čisti začetek športne enote Slovenske vojske. In zato sem tudi tako zgodaj izpolnila pogoje za upokojitev, od leta 1995 do 2000 smo imeli v vojski tudi športniki benificirano delovno dobo. In če temu prištejemo še tisto delo takoj po srednji šoli, sem imela pri 58 letih in desetih mesecih polne pogoje za pokojnino. Država mi je pomagala, v času, ko sem bila zaposlena v vojski, sem se lahko res ukvarjala samo s tekom, kar je, če imaš službo, težko.
Imela sem tudi malo sreče, priznam. Tudi sponzorje je bilo mogoče dobiti, imela sem jih nekaj. Ampak to niso bili veliki zneski. Dobil si sponzorja in nosil napise, danes pa najbrž, če nimaš toliko in toliko sledilcev na družbenih omrežjih, le stežka zraven prideš. Zdi se, da do sredstev celo lažje pridejo takšni, ki sploh niso neki vrhunski športniki, kot tisti, ki bi denar nujno potrebovali za razvoj. Časi so se povsem spremenili.
Če se vrneva v Atene. Morda kaj obžalujete, da na takratnih olimpijskih niste tekli maratona? Ta je namreč potekal po izvorni progi, od Maratonskega polja do Aten. Zdi se kot zamujena življenjska priložnost.
Saj ta klasični atenski maraton sem tekla! A kasneje, kot rekreativka. Seveda sem si rekla, da ne morem končati svoje tekaške kariere, ne da bi se udeležila tega antičnega maratona. In leta 2018 sem ga tekla. Celo Borut mi je uredil brezplačno štartno številko in sem šla z našo ekipo maratoncev. In sem tekla od Maratonskega polja v Atene. Torej imam tudi ta antični maraton odkljukan. To je res nekaj posebnega. Je težak maraton, ampak tam se je vse začelo. Tega torej imam.
Imate kakšna obžalovanja, ko potegnete črto pod svojo kariero?
Zdaj, ko se to vse počasi useda v zavest, mi ni žal, da sem se odločila za to. Mislim, da sem ogromno dosegla. Stvari so tekle, kakor so tekle. Za tiste čase se mi zdi, da sem dosegla to, kar sem lahko.
Žal pa vseeno pa ne moremo mimo črne pike v vaši karieri – dopinškega prekrška in posledično dveletne prepovedi tekmovanj.
Tu sem imela malo smole ravno zaradi tega, ker sem bila mogoče preveč dobra in k sebi pustila ljudi, ki jih nisem dovolj dobro poznala. To je bila ta avstrijska naveza in dejansko sem bila oproščena na Slovenski antidopinški komisiji. So me oprostili, ker smo dokazali, da v določenih pogojih tako reagiram in da to ni bila zloraba nedovoljenih poživil, čeprav se je potem Svetovna atletika pritožila.
Ampak mi smo se pritožili na CAS (Mednarodno športno razsodišče, op. p.), Svetovna atletika je pripeljala direktorje laboratorijev iz Avstrije, Rima, Pariza, Lozane. Tam so bili vsi zastopniki, vsi so razpravljali, dokazovali, tudi mi smo imeli eksperte, dokazovali svoje in na koncu smo bili prepričani, da bomo primer dobili, da smo dokazali dovolj, da je šlo za pomoto. Razprava je trajala od devetih zjutraj do šestih zvečer, pa še nismo končali. Tudi v laboratoriju ni bilo vse čisto. Moj test je bil najprej negativen in potem je direktor laboratorija, v katerem so bili opravljeni trije testi, moj test prečrtal in ga naredil pozitivnega, enega drugega pa negativnega.
“Doping? Ja, ostane ta črna pika. Tega nikoli ne pozabiš, normalno, da ne. To niso prijetne stvari, ker si vržen v isti koš z vsemi goljufi. Ni lahko in ni prijetno.”
Foto: Bojan Puhek
Mogoče smo naredili napako in se tedaj nismo osredotočili na procesno napako. Ampak to je bil pomemben primer, tri mesece je trajalo, da so sprejeli odločitev in jaz nisem imela nobenih drugih posledic, razen da dve leti nisem smela nastopati. Niso mi dali nobenih finančnih kazni. Kdo pa je plačal vse tiste direktorje? V vsakem dopisu, ki smo ga dobili, je pisalo, da stranka, ki izgubi postopek, plača njihove stroške in svoje stroške in stroške sodišča. Niti enega Švicarskega franka kazni mi niso naložili, torej so nekaj delali samo zato, da so nekaj naredili. Ker če bi oni mene takrat po strokovni plati oprostili, bi to sprožilo plaz, njihov sistem bi se sesul in zato so morali narediti nek kompromis.
Ampak ja, ostane ta črna pika. Jaz vem, zakaj se je šlo. Novinarji pa takrat iščejo samo … Kar pritiskali so, ker so se tako dolgo odločali. Kasneje smo dobili informacije, da so naši novinarji klicali na CAS. In je bila taka odločitev. Eno leto je tako ali tako trajalo, preden je vse skupaj prišlo do konca, pa potem še eno leto prepovedi. Ni fino, ni, ampak to ni bil čisto klasičen primer, da bi rekli pozitiven si in konec debate. Mi smo dokazovali, ogromno stvari je bilo in oni so potem napisali v odločbo, ker se je šlo za tako pomemben primer, da finančno ne nosimo nobenih bremen. To pomeni, da so nekako kompenzirali, ampak nekdo pač mora biti žrtev.
Jaz verjamem, da so danes po dvajsetih letih metode odkrivanja EPO drugačne, kot so bile takrat. Takrat je to trajalo tri dni v laboratoriju in ko imaš ne vem, 400 korakov, se lahko zagotovo nekje vmes zmotiš. Danes so čisto drugačne metode, ker je tudi na tem področju vse napredovalo. Ne samo v opremi, pri vsem, in tako je tudi prav. Ampak ti si v tem boju tako majhen, boriš pa se z velikimi inštitucijami. Ti sam, tudi če imaš ob sebi neke strokovnjake, proti njim ne moreš nič. Nekdo mora biti žrtev in … Ker mi smo tudi dokazali, da v določenih primerih, recimo, ko smo trening izvajali v vročini, jaz drugače reagiram. Smo imeli tudi dokaze, jemali smo urin in so tam v enem laboratoriju v Belgiji naredili teste na EPO, pa se je videlo, kako se dvigujejo tiste vrednosti. Jaz sem prepričana, da imajo danes čisto drugačne metode, kot so jih imeli takrat. Tega nikoli ne pozabiš, normalno, da ne. To niso prijetne stvari, ker si vržen v isti koš z vsemi goljufi. Ni lahko in ni prijetno.
Preberite še: