Manj kot teden dni pred odprtjem 61. umetniškega beneškega bienala nimamo vseh odgovorov v zvezi z obtožbami, ki jih je na fundacija bienala usmerila Evropska komisija. Foto: EPA
Riccardo Selvatico je idejo za bienale predstavil leta 1893. Samostojna združena Kraljevina Italija je obstajala dobrih 30 let, italijanski kolonialni imperij pa manj kot desetletje in do njegovega vrhunca med letoma 1936 in 1941 je bilo še daleč. Selvatico je veljal za naprednega politika, ki so mu nekateri očitali ateizem in celo socializem in res je v mestu izpeljal tudi več socialnih reform in spodbujal razvoj industrije. Vse to je zaznamovalo tudi njegove namene z vzpostavitvijo mednarodne umetniške razstave, ki naj bi kot podij za vzpostavljanje mednarodnih stikov tudi okrepila sloves Benetk. Danes lahko rečemo, da je tudi to, da organizacijsko bienale načeloma ne more nikogar izločiti, nasledstvo Selvaticove ideje, obenem pa izhodišče aktualnih kontroverz.
Oglas
Vprašanja za Evropsko komisijo
Teden dni pred začetkom predogleda 61. umetniškega beneškega bienala, smo na oddelek za stike z mediji Evropske komisije, med drugim konkretno na predstavnika Thomasa Regniera, ki je podajal izjave v zvezi z obtožbami fundacije Beneški bienale, naslovili tri konkretna vprašanja. Povod zanje je bila seveda izražena grožnja, da bo Evropska komisija bienalu odtegnila finančno podporo v višini 2 milijonov evrov, če bienale do 11. maja ne bo podal pojasnila glede sodelovanja Ruske federacije. Njeno sodelovanje naj bi po mnenju komisije pomenilo, da bienale krši sankcije, ki jih je EU uvedel proti Rusiji.
Na komisijo smo tako naslovili vprašanje, ali je komisija predvidela podoben ukrep tudi zaradi sodelovanja Izraela in ZDA, torej držav, ki sta prav tako vpleteni v zločine proti človečnosti. Zanimalo nas je tudi, zakaj si bienale zasluži sankcije, če fundacija pravzaprav ne more preprečiti razstav v paviljonih držav, ki so lastnice svojih paviljonov. In prav tako smo vprašali, ali Evropska unija ukrepov, ki naj bi preprečili nastop umetnikov iz spornih držav ne razume kot krnitev njihove umetniške svobode in neodvisnosti.
Med pripravami na 61. beneški bienale so obnovili centralni paviljon, vendar trenutno ta novica v resnici ne zanima tako rekoč nikogar. Foto: EPA
Konkretnih odgovorov do sedaj nismo prejeli
Konkretnih odgovorov na vprašanja nismo prejeli, ampak zgolj napotilo na že skoraj dva meseca staro izjavo podpredsednice Evropske komisije Henne Virkunnen in komisarja za medgeneracijsko pravičnost, mladino, kulturo in šport Glenna Micallefa. V zelo splošni izjavi Evropska komisija med drugim obsoja odločitev fundacije beneškega bienala, da dovoli ponovno odprtje ruskega paviljona in poudarja, da kultura nikoli ne bi smela biti uporabljena kot platforma za propagando. In še: “Države članice, ustanove in organizacije morajo delovati v skladu z sankcijami EU in se izogibati temu, da bi omogočale podij za (izražanje, op. P. B.) posameznikov, ki aktivno podpirajo ali opravičujejo agresijo Kremlja proti Ukrajini.”
Iz komisije pa so nam prav tako posredovali povezavo na odgovarjanje tiskovnega predstavnika Thomasa Regniera na z bienalom povezana vnovinarska prašanja. V posnetku, datiranem z 12. marcem, na konkretno vprašanje, ali sodelovanje Rusije krši določila dogovora med fundacijo bienala in Evropsko komisijo, Regnier najprej izjavi, da je novinarka s tem vprašanjem posegla na zelo sivo in specifično področje. V nadaljevanju pa je povedal, da se od pogodbene stranke pričakuje spoštovanje etičnih standardov, vrednot in pravil EU-ja. Če pride do tovrstne kršitve, komisija prekine pogodbo. Odgovor je seveda povsem legitimen. In velja tudi upoštevati, da je kuratorka ruskega paviljona Anastasiia Karneeva hči upokojenega generala ruske državne varnostne agencije, soustanoviteljica organizacije Smart Art, ki stoji za razstavo, pa je hči ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova Ekaterina Vinokurova.
Predsavnik komisije je sicer glede ukrepov zoper bienale še dejal: “Trenutno ostro obsojamo odločitev, kasneje bo odločeno o potencialnih naslednjih korakih. Za sedaj obsojamo.”
Kaj pa druge nedemokratične države?
Eden od novinarjev je opozoril, da so na seznamu sodelujočih držav tudi druge, ki jih ne moremo imeti za modele demokratičnih držav in pri tem izpostavil države, ki jih mediji običajno ne omenjajo kot kršiteljice človekovih pravic, kot sta Kamerun in Ekvatorialna Gvineja. Zakaj torej komisija ne protestira tudi proti sodelovanji teh držav. Konkretnega odgovora ni bilo, zgolj poudarjanje, da gre trenutno za odločitev v zvezi z Rusijo, kjer je geopolitičen kontekst očiten.
Še ena novinarka pa je poudarila, da Evropska komisija obsoja bienale, da gosti Rusijo, obenem pa še vedno kupuje ruski plin, les in druge surovine. Zato je deležna obsodb, da ravna dvolično. Kako lahko torej Evropska komisija odgovori na to zelo razširjeno javno mnenje v Italiji? Odgovor predstavnice komisije je bil, da EU dejansko kupuje ruska fosilna goriva, vendar je v procesu, da s tem preneha. Postopnost je posledica težnje po zagotavljanju energetske varnosti držav članic. Vendar naj bi bila drža EU do Rusije zelo jasna in od leta 2022 se je uvoz fosilnih goriv iz Rusije zmanjšal za 45 odstotkov. Predstavnica je še dodala, da “upajo, da to vaši javnosti razloži, da delujemo koherentno, dosledno in na področjih, kjer smo najbolj odvisni od Rusije, uvoz drastično zmanjšujemo v smeri eliminacije nadaljnjega uvoza.”
Škandali vse od prve edicije beneškega bienala
Škandali so se seveda na beneškem bienalu že dogajali. Pravzaprav se je vse skupaj že začelo s škandalom, ki je tudi dokazal, da ukrepi zoper ‘sporno’ umetnost slednjo še popularizirajo. Leta 1895 je tako katoliško cerkev izredno razburila slika Giacoma Grossa, danes precej pozabljenega predstavnika tako imenovanega meščanskega realizma, modne struje obdobja belle époque. Slika Vrhovno srečanje je prikazovala gole ženske pri na prvi pogled neke vrste obredu čaščenja na in ob odprti krsti. Po protestu verskih dostojanstvenikov je vodstvo bienala sliko ‘zaprlo’ v svojo sobo in šele tedaj je zares postala senzacija, obiskovalci pa so jo izbrali za najboljšo sliko bienala.
Že prvo izvedbo bienala je zaznamoval škandal. Obiskovalci so za najboljše delo bienala izbrali sliko Vrhovno srečanje Giacoma Rossa, ki so jo zaradi protesta verskih dostojanstvenikov sicer zaprli v posebno sobo. Foto: Wikipedia
Katoliško cerkev je izredno razburil tudi bienale leta 1990, na katerem je Jeff Koons razstavil serijo del Made in Heaven, ki je prikazovala njega in njegovo tedanjo ženo, igralko v pornografskih filmih Cicciolino v različnih položajih spolnega občevanja. Še večje razuburjenje pa je povročil aktivistični kolektiv Gran Fury, ki je razstavil dela, povezana s cerkevnim prezirom istospolnih razmerij in promocije varnih spolnih odnosob. Vodstvo bienala je tako sklenilo umakniti plakat s podobo papeža Janeza Pavla II., obdanega z besedili, značilnimi za retoriko katoliške cerkve, ter dva čevlja visok penis z besedili o ženskah in uporabi kondomov. Nekaj dni po umiku plakata s papežem je vodstvo bienala delo ponovno razstavilo.
Prepoved ogleda pa je uspela v primeru preobrazbe cerkve iz 10. stoletja, ki sicer ni bila več posvečena, v mošejo. Projekt švicarskega umetnika Christopha Büchla na 56. bienalu leta 2015 je zaprla kar policija, saj umetnik ni pridobil potrebnega dovoljenja za zbiranje večjega števila ljudi v stavbi. Ker je bilo pričakovati množice obiskovalcev, je projekt veljal za nevarnega.
Razstava primitivne afriške umetnosti
Škandalozne pa so bile tudi poteze organizatorjev. Leta 1922, ko doba kolonializma še ni bila preteklost in ko seveda še zdaleč ni bil uveljavljen sedanji jezik politične korektnosti so organizatorji razstavo kipov afriških umetnikov promovirali kot razstavo primitivne umetnosti, javnost pa je razburjala tudi retorspektiva Amedea Modiglianija, ki je brez vsakršnih olepšav prikazoval svoj hedonistični življenjski slog, vključno s hudim alkoholizmom in uporabo drog.
Leta 1990 je z napadom na stališča katoliške cerkve do zaščite pri spolnih odnosih in do spolno prenosljivih bolezni, predvsem AIDS-a, razburjal kolektiv Gran Fury. Foto: Wikipedia
Kenijski paviljon, primer neokolnializma
Za nazorni primer neokolonializma, ki vdira v polje umetnosti, pa veljata prva nastopa Kenije na bienalu. V letih 2013 in 2015, torej še preden je Kenija uradno pristopila k megalomanskemu projektu širjenja kitajske predvsem gospodarske moči Pas in pot in tako postala tudi področje velikih kitajskih infrastrukturnih projektov, so jo na bienalu predstavljali … pretežno kitajski umetniki. Leta 2013 je bilo od 12 izbranih umetnikov kar 8 Kitajcev, dve leti kasneje pa 6 od osmih. In nobeden od izbranih tujcev do takrat še nikoli ni obiskal Kenije. Nekaj dni pred odprtjem bienala leta 2015 je Kenija umaknila svoje sodelovanje. Letos je prav tako ni na seznamu nacionalnih paviljonov.
Škandalov in kontroverz je bilo na bienalu še veliko. Morda velja zaradi trenutno napetih geopolitičnih razmer v svetu ter (tako se zdi) povečevanja primerov zločinov zoper človečnost spomniti na bienale leta 1974. Tedaj je bil celoten bienale posvečen solidarnosti s Čilenci in na sporedu je bil niz protestnih dogodkov proti režimu Augusta Pinocheta. Ampak umetnostni kritiki so to edicijo bienala sovražili, številni levo usmerjeni avtorji pa so odločitev bienala za razstavljanje političnih plakatov namesto umetniških del označili za elitizem.
Danes ta bienale sicer ocenjujejo ko enega redkih sporočilno pomembnih biernalov in nanj se je navezal tudi Okwui Enwezor, ko je bienale kuriral leta 2015: “Bienale leta 1974 vidim kot protistrup negativnim ostankom (bienalov, op. P. B.): eden redkih primerov, ko so se Benetke soočile s sočasno katastrofo in organizirale radikalno kritiko. /…/ Mislim, si lahko predstavljate, da bi kaj takšnega naredili danes?” Glede na napovedan program bienala in razprave, ki se zadnje tedne spletajo okoli njega, je odgovor na pred dobrim desetletjem zastavljeno Enwezorjevo vprašanje verjetno jasen.
Oglas