Jure Mlinšek je odraščal ob zvokih harmonike, predvsem ob Slakovi glasbi, v katero se je zaljubil že zelo zgodaj. »Živimo na Gmajni pri Slovenj Gradcu, kjer imamo skupaj s starši manjšo kmetijo. Na zvok harmonike sem se navadil, že ko je nanjo igral moj prezgodaj pokojni dedek Vinko. Pri sedmih letih sem nanjo že znal zaigrati nekaj pesmi, učil me je tudi žal že pokojni Tine Lesjak, ki je ustvaril številne uspešnice. Po dveh letih učenja sem dobil novo harmoniko in še več veselja do igranja, pri čemer so me ves čas podpirali starši, ki so me vozili na prve nastope. Pri 13 letih sem spoznal še pokojnega Draga Filača, ki je bil od rojstva slep, a je izjemno lepo pel in igral klaviature. Ljubezen do glasbe in prijateljstvo sta naju povezala, zato sva na različnih obletnicah in zaključkih igrala vse do mojega 17. leta,« pripoveduje Jure. Takrat se mu je porodila ideja, da bi ustanovil ansambel z večglasnim fantovskim petjem.
»Družabna omrežja takrat še niso bila tako razvita kot danes, zato sem v znanem oglasniku objavil oglas, da igram harmoniko, bas kitaro in pojem ter iščem dva fanta za spremljavo. Kmalu me je poklical kitarist Bojan Fras in povedal, da bi s harmonikarjem Mitjo Čehom potrebovala pevca in basista. Tako se je leta 2007 začela pisati zgodba ansambla Naveza,« se spominja. Pozneje se je ansamblu pridružil še basist Tadej Lužnik, Jure pa je večinoma pel, čeprav harmonike nikoli ni postavil v kot. Po 15 uspešnih letih z Navezo je začutil, da je čas za spremembo, zato se je pred štirimi leti pridružil ansamblu Jureta Zajca, hkrati je mentor 25 učencem različnih starosti, ki jim predaja svoje znanje in izkušnje.
Njegova družina je njegov varni pristan.
»Dobro nam gre,« doda z nasmehom. Redno je zaposlen kot komercialist v koroškem podjetju, ki se ukvarja s prodajo jekla, pred leti je prevzel tudi vodenje oddaje Naj viža na VTV Velenje, zato je njegov urnik precej natrpan. Tu in tam še ustvari kakšno skladbo, pri čemer opaža, kako močno nanj vplivata okolje in svet, v katerem živimo. »Včasih pol leta nimam navdiha in idej za ustvarjanje, potem se kar naenkrat nekaj obrne in ustvarim več melodij hkrati. Ko jih posnamem, počakam nekaj tednov, včasih celo mesecev, in če se jih po ponovnem poslušanju še ne naveličam, vem, da so pripravljene, da gredo med ljudi,« pravi glasbenik. Je mož in oče treh otrok, družina je njegova največja opora. »Z ženo Sabino sva se spoznala pred 18 leti. Jaz sem obiskoval strojno-tehnično, ona srednjo vzgojiteljsko šolo, največ zaslug za najino srečanje ima moja sestra Metka, ki je bila Sabinina sošolka. Poskrbela je, da sva si izmenjala telefonski številki, nato sva imela prvi zmenek malo pred božičem, zato je ta čas za naju še danes posebej romantičen. Preskočile so iskrice, ljubezen pa, hvala bogu, še traja,« pove Jure.
Pred enajstimi leti sta si ustvarila skupni dom, kmalu za tem se jima je rodila prvorojenka Žana. Leta 2017 sta se poročila, nato sta se jima rodila še sin Anže in hči Živa. »Radi gremo v naravo, pogledamo kakšno risanko ali igramo družabne igre, v katerih običajno zmagajo žena in otroci, ki so zelo tekmovalni,« se zasmeji Jure. Za daljši dopust najraje izberejo morje, včasih tudi planine, kjer imajo skromen vikend. »Srečen sem, da imam zdrave otroke in ženo, ki me v vsem podpira. Upam, da mi bo glas še dolgo služil, da bom lahko počel to, kar me najbolj veseli – pel in razveseljeval ljudi,« zaključi.