Najprej smo imeli avtomate za različne prigrizke in pijače, nato za kavo in podobne tople napitke, z razvojem tehnologij ali zgolj zaradi pomanjkanja ljudi in prihodkov pa so se pojavili še za mleko, jajca, suhomesnate in druge izdelke ter seveda pakete. Stari avtomati za pijače, vozovnice in drugo so obenem dobili možnost plačila s kartico, sodobnejši še s telefonom.
V Sloveniji smo prvaki po številu kvadratnih metrov trgovin na prebivalca, v prodajalnah pa tudi uvajajo avtomatske blagajne, po šest jih nadzira en »svetovalec«, ki pomaga v težavah. To je verjetno nujno za dobičkonosnost, saj en svetovalec gotovo stane manj kot šest blagajničark ali blagajnikov, ob popoldnevih pretežno študentov, ki bi ob vseh zahtevah za hitrost lahko dobili še blagajniški komolec.
Podoben razmislek vodi tudi lastnike avtomatov z mlekom, jajci, domačimi sirarskimi ali suhomesnatimi izdelki. Avtomati delujejo 24 ur na dan, sedem dni na leto. Za stojnico s podobnim urnikom bi potrebovali vsaj pet ljudi, pri avtomatizaciji pa en človek brez večjih težav polni pet naprav in odnaša odpadke. Težava je lahko le to, da avtomat obišče premalo ljudi in je zavrženih izdelkov s pretečenim rokom uporabe preveč.
Vozovnice je zdaj mogoče plačati tudi drugače. FOTO: Mavric Pivk
V času skoraj polne zaposlenosti, ko je za nekatera dela izjemno težko dobiti delavce, ti pa zaradi davkov še stanejo preveč za donosno poslovanje, bodo avtomati ostali. Tudi paketomati, predvsem zato, ker se veliki trgovci nočejo ukvarjati s poštarji. To ima zlasti stroškovne učinke, malo manjši je prihranek pri porabi goriv, gotovo pa paketna revolucija povečuje količino odpadne embalaže.
Pri vsem tem mi pridejo na misel tudi vsi filmi o umetni inteligenci in napravah, ki jih ta usmerja. Umetna inteligenca lahko napove, kdaj bo česa v avtomatu zmanjkalo, opozori na roke uporabe in uravnava temperature. Kaj pa, če naprave uporabi za druge namene? Škoda je že, ker izginja osebni stik med ljudmi.