Na modni fronti nič novega: Miranda svojo nekdanjo pomočnico rada prizemlji z dobro tempirano žaljivko, Andy pa se še vedno ni osvobodila želje, ugajati despotski urednici. Foto: AP
Komedija Hudičevka v Pradi (2006) je bila več kot samo satira o zakulisju modne industrije: bila je ilustracija zeitgeista, produkt in refleksija svojega časa. Na do takrat nezaslišan način je spregovorila o ženskah na položajih moči, legitimizirala njihovo ambicioznost in v popkulturo izstrelila danes vseprisotni lik “osebne pomočnice”. Zaznamovala je tudi trenutek demokratizacije visoke mode in nam s slavnim govorom o “nebesno modrem puloverju” pojasnila, da je na videz frivolno ukvarjanje s tem, kaj si oblečemo, v resnici del silnic, ki upravljajo svet. Splošno sprejeto dejstvo je postalo, da oblačila niso samo okras, pač pa narativ, ki ga (ne)zavedno gradimo. Lik Mirande Priestly, za katerega je cel svet vedel, koga naj bi v resnici upodabljal, je presegel okvirje filma in postal popkulturna referenca – ne zgolj zafrkljiva karikatura strahovlade Anne Wintour pri reviji Vogue, pač pa precizna upodobitev moči, hkrati prezirana in oboževana. Dvajset let pozneje je hudičevka odnesla šalo in z njo pridih (samo)ironije, ki je bil nekoč ključen del tega mita. Če je bila moda v prejšnjem filmu predmet refleksije, je zdaj bojno polje.
Oglas
zgovorno je že to, da glavni junakinji prvega filma tokrat moči ne bosta združili iz naklonjenosti ali nostalgije, ampak iz gole nuje po preživetju. Dvajset let po tem, ko jo je modna industrija prežvečila in izpljunila, je Andy Sachs (Anne Hathaway) odrasla v ugledno, “resno” novinarko – kar seveda ne pomeni, da je varna pred čermi sodobne medijske krajine. Dobesedno v trenutku, ko prejema nagrado za svoje raziskovalno novinarstvo, je kolektivno odpuščena cela redakcija newyorškega časnika, za katerega dela.
Na drugi strani mesta se medtem modna revija Runway, ki jo z železno roko še vedno vodi Miranda Priestly (Meryl Streep), sooča s piarovsko nočno moro: nevede so promovirali neetično znamko hitre mode, in zdaj morajo po hitrem postopku rehabilitirati svoj ugled.
Kultna kostumografinja Patricia Field, ki je bila za svoje delo pri Hudičevki v Pradi nominirana za oskarja, pri nadaljevanju ni sodelovala. Nasledila jo je njena dolgoletna sodelavka Molly Rogers, ki je sodelovala tudi pri seriji In kot bi mignil (And Just Like That), nadaljevanju Seksa v mestu – seriji, ki je zaslovela (tudi) po zaslugi kostumov Patricie Field. Foto: AP/20th Century Studios
Runway torej potrebuje Andy in njeno kredibilnost: zaposlijo jo kot urednico reportažnih vsebin, ki naj bi s seboj prinesla renome tehtnega novinarstva. A to ne spremeni dejstva, da so pri Runwayu, tako kot povsod drugod, odvisni od klikov; viralnost šteje več kot kakršna koli integriteta. Čeprav tega nihče ne ubesedi na ta način, je jasno: medijski ekosistem, v katerem so prosperirali dolga desetletja, je mrtev. Vsi njihovi napori lahko samo začasno odložijo trenutek, ko bodo še zadnjega pisca nadomestili algoritmi in orodja umetne inteligence. (Nenamerno komično je seveda, da nihče niti z besedo ne omeni, kaj vključuje Andyjino domnevno “resno” novinarstvo, kaj šele, da bi jo kdaj videli pri kakem novinarskem delu.)
Lauren Weisberger, avtorica izvirnega romana, je sicer napisala tudi njegovo nadaljevanje (Revenge Wears Prada: The Devil Returns), ki pa ni bilo predloga za novi film – Miranda ima namreč v drugi knjigi samo obstransko vlogo. Foto: AP/20th Century Studios
Če je bil prvi film pred dvajsetimi leti tipičen produkt milenijske kulture (“stisni zobe in delaj”), je novega zaznamovala eksistencialna groza dobe monopola milijarderjev. Režiser David Frankel in scenaristka Aline Brosh McKenna s pridihom cinizma komentirata počasen zaton novinarstva kot industrije in izumrtja tiskanih medijev v digitalni dobi. Z deziluzijo generacije, ki je na lastni koži ugotovila, da delavnost ni moralna pokončnost nista zagotovilo uspeha, pridigata o tem, da sta človeška ustvarjalnost in individualnost v dobi vsesplošne konsolidacije še vedno dobra investicija.
Sledijo kvarniki v zvezi z razpletom Hudičevke v Pradi 2.
V tem svetu spremenjenih razmerij moči osrednji zlikovec ne more biti več samo “hudičevka”, ki z ledenim prezirom zlorablja svoje podrejene: zlikovec so tehnološki milijarderji, ki častitljive, stare institucije vulgarno razprodajajo po delih. Ultimativno rešitev pred takim ciničnim “tech brojem” Benjijem, ki ga ne ravno subtilno upodobi Justin Theroux in ki bi mu lahko bilo ime tudi Šmeff Šmezos, Hudičevka v Pradi 2 vidi v … drugi, “dobri” milijarderki (Lucy Liu igra Therouxovo nekdanjo ženo, če primerjave z Bezosom v prvo niste dojeli). Sasha bo torej iz gole načelnosti in dobrodelnosti lastnoročno rešila revijo Runway. In jo, tako lahko vsaj sklepamo, v nadaljnje vodenje prepustila Mirandi in njenim metodam, ki na prvi pogled niso bistveno drugačne kot leta 2006, ko je bila zaradi njih glavna zlobnica v filmu …
Eno svojih najbolj smrtonosnih opazk si Miranda privošči na račun Emily, nekdanje pomočnice, ki zdaj (s pomočjo bajno bogatega fanta) cilja na njen prestol: “Nisi vizionarka, ampak samo navadna prodajalka.” Foto: AP/20th Century Studios
Očitno je torej, da se David Frankel ni hotel zadovoljiti z nostalgičnim nadaljevanjem, ki bi zgolj preigravalo nekatere najbolj znane replike in prizore iz prvega, danes kultnega filma. Ampak ljudje v kino ne derejo zaradi bolj ali manj pronicljive anamneze sodobnega novinarstva. Antologijska četverica na čelu filma – Meryl Streep, Anne Hathaway, Stanley Tucci in Emily Blunt – v svoje stare vloge zdrsne gladko, kot da smo jih nazadnje gledali lani, ne pa pred dvema desetletjema. Tu ne gre za rast ali nadgradnjo likov, gre za precizni naklon Mirandine glave, ko svoje podložnike odslovi s pikrim: “To bo vse.” Gre za Nigelov sarkastični ton in za Andyjino poskočno ustrežljivost. Scenarij najde celo dobro zgodbeno linijo za Mirandino nekdanjo pomočnico Emily (Emily Blunt), ki se zdaj poskuša kot nekakšna Lauren Sanchez po bližnjici obsceno bogatega partnerja dokopati do statusa v modni industriji, ki si ga ni prislužila.
Kadar igraš na karto nostalgije, se je do neke mere treba odpovedati svežini: če je imel prvi film v sebi iskro subverzivne, uporniške energije, je nadaljevanje bolj ali manj korporativna satira, poseljena z arhetipskimi liki. Svet okrog njih se očitno spreminja v vrtoglavem tempu, naši protagonisti pa se zdijo kot zamrznjeni v času (in to ni komentar očitnih, čeprav okusnih kozmetičnih posegov).
Novi film smo šele dvajset let po izvirniku menda dobili zato, ker se je Meryl Streep dolgo držala načela, da ne bo snemala nadaljevanj svojih filmov. Ko je obljubo prelomila z Mamma Mio 2, so tudi pogajanja za Hudičevko v Pradi 2 očitno lahko stekla.Foto: AP/20th Century Studios
Če je prejšnji film nastajal tako rekoč gverilsko, če je za blockbuster to mogoče (modna industrija se ga je tako bala, da se je produkciji ognila v velikem loku), se je tokrat vsaj za sprehod mimo kamere očitno prijavil vsak živeči stilist, modni oblikovalec in manekenka; film je natrpan z nepomembnimi epizodnimi vlogicami, z Lady Gaga na čelu. Nekje v ozadju se prestopata tudi Kenneth Brannagh kot Mirandin ustrežljivi mož in Patrick Brammall kot Andyjin medli novi partner: očitno je tudi leta 2026 žensko na vplivni poziciji treba “omehčati” s tem, da vsaj nakažemo, da ima tudi zasebno življenje.
Tesnobni strah pred “smrtjo novinarstva”, ki mezi iz vsake pore Hudičevke v Pradi 2, je legitimna, a obenem vsaj delno neiskrena poanta. Mar ni zgovorno že to, da je film nastal pod okriljem studia 20th Century, velikana zlate dobe Hollywooda, ki ga je pred leti kupila korporacija Disney in ga izpraznila vse nekdanje vsebine? Razkroj se je zažrl v vse pore sistema: namesto oklepanja romantičnih predstav o “dobrih starih časih” bi si bilo bolje priznati, da stare institucije, ki po diktatu obscenega bogastva diktirajo okus in diskurz, ne morejo biti na čelu kakršne koli revolucije.
V viziji sveta, ki jo promovira Frankel, “moralna pokončnost” ni več to, da ne prodaš svoje duše, ampak samo še to, da med dvema slabima možnostima …ustoličiš malo manj zlobnega milijarderja. Nad filmom kot trpka, distopična streznitev visi neizrečeno priznanje, da brez noveau riche elite iz Silicijeve doline in njihovega mecenstva propadejo ne samo modne revije, ampak kar novinarstvo kot celota.
Ocena: 3,5
Hudičevka v Pradi 2 I final napovednik
Oglas