Luka Mezgec je eden od najbolj zgovornih slovenskih članov svetovne serije. Našemu najboljšemu sprinterju beseda skoraj tako hitro kot kolo teče tudi slab mesec po padcu na dirki Scheldeprijs, ki mu je v poslovilni sezoni preprečil zadnji nastop na Giru. Nesreča v Belgiji še zdaleč ni bila tako nedolžna, kot je sprva kazalo, nam je zaupal 37-letni Kranjčan, ki se bo držal prvotnega načrta: njegova poslovilna dirka bo oktobrsko evropsko prvenstvo v Sloveniji.
Kaj se je pravzaprav zgodilo v Belgiji, novice o vašem padcu in okrevanju po njem so bile skope?
»Na moji levi strani sta se zapletla kolesarja Bahraina Victoriousa, zadela sta moje zadnje kolo in katapultiralo me je na hrbet. Padel sem na radio, ki ga kolesarji nosimo pod dresom. Kolikor je radio visok, toliko reber sem si zlomil, tri. Če ne bi imel radia, bi vstal in prikolesaril v cilj, saj sem drugače staknil le nekaj odrgnin. Radio mi je razbil pol pljuč, to je bila nesreča v nesreči.«
Toda najhuje naj bi bilo za vami in ne boste utrpeli dolgoročnih posledic?
»Zdaj je največja težava slaba kri, izmerili so mi le 100 hemoglobina, tudi kapaciteta pljuč še ni prava, prepona je še dvignjena, zato je manj volumna. A na UKC so dobro poskrbeli zame, Slovenija ima ogromno znanja, vse skupaj je bilo veliko bolj profesionalno kot v Belgiji. Tri tedne sem bil malodane nepokreten. Belgijci so rekli, da bo nekaj običajnega, če me bo bolelo in bom težko dihal. Nisem mogel dihati, občutek je bil, kot da sem pod vodo ali pa kot da imam gazo čez usta. Spal sem čim bolj pokonci, stoje sem lahko dihal, ležati pa nisem mogel, saj je delovala samo ena stran pljuč.«
Kako je z vašo vrnitvijo na kolo?
»Po 25 dneh sem že dvakrat sedel na kolo. Vendar na gorsko kolo po asfaltu, da ni tresljajev. Nazadnje so me prehiteli trije hrvaški kolesarji v športnih copatih in s torbami na kolesih, saj so tri dni potovali po Sloveniji. Komaj sem se držal njihovega zavetrja po ravnini pri srčnem utripu 140 na minuto. Zadihan sem že, ko grem po stopnicah. Končno vem, kako se počuti običajen človek, ko gre na sprehod in mu začne zmanjkovati sape. V trenutku sem se iz poklicnega kolesarja spremenil v dedka. A vsaj vem, da se bom v naslednjih tednih počutil kot na začetku sezone, ko ti gre iz dneva v dan za pet odstotkov bolje.«
Niste imeli pomislekov, da bi po padcu predčasno končali svojo zadnjo sezono?
»Niti za trenutek nisem pomislil, da bi se vdal v usodo. Kariere nočem končati iz bolnišnice, moj cilj je, da se od dirk poslovim zdrav..«
Katere dirke pa še imate v načrtu?
»Giro moram izpustiti, junija pa bi rad nastopil na dirki København sprint, cilj je takšna rehabilitacija, da lahko tam vsaj startam. To bo odvisno od krvi in pljuč, koliko se bodo že napihnila. Dirka na Danskem je čez šest tednov, julija bom prost, tako da bom šel med Tourom bržkone na višinske priprave. Poleti me čakajo dirka po Poljski, VN Hamburga in dirka po Beneluksu, jeseni pa reprezentančne obveznosti. Še vedno imam v načrtu slovo na EP v Sloveniji.«