Lars Klingbeil in Friedrich Merz. Foto: Reuters
Bo vladna koalicija zdržala štiri leta? Sredi aprila so bile oči nemških novinarjev uprte v berlinsko vilo Borsig, kjer so ves konec tedna potekala pogajanja med vodji koalicijskih strank CDU, CSU in SPD. Namesto, da bi se pokadil bel dim, ki bi oznanjal dogovor o reformah, so voditelji pred javnostjo naznanili zgolj dvomesečno znižanje davka na pogonska goriva. Z dvotedenskim zamikom pa so v javnost začele curljati podrobnosti o tem, kako je kancler Merz (CDU) v vili Borsig izgubil živce nad vicekanclerjem Larsom Klingbeilom (SPD). Nato je javno izrazil pričakovanje, da morajo Socialdemokrati, ki so na volitvah prejeli zgolj 16 odstotkov glasov, nehati zavirati delo vlade (oziroma konzervativno agendo).
Oglas
Kolesje v črno-rdeči koaliciji se ustavlja, partnerji se zavedajo, da so pred težko nalogo uvajanja sprememb, ne morejo pa se zediniti, koga naj bi te zadele. Kot običajno, sta koalicijski stranki na nasprotnih bregovih, ko gre za obdavčitve. Strinjata se o razbremenitvah “normalnih” plač. SPD obenem zahteva večjo davčno obremenitev visokih plač, Merz jo zavrača, morda bi bil pripravljen pritisniti zgolj na tiste, ki letno zaslužijo več kot 250 tisočakov.
Kancler je v intervjuju za Spiegel priznal: “Manjka dokaz, da nam lahko resnično uspejo velike reforme. In manjka nam tudi lastno prepričanje, da so te reforme prave. Če se trije koalicijski partnerji z mučnim izrazom na obrazu borijo za skupna stališča in prebivalstvo vidi, kako naporno se trudimo, potem ne moremo pričakovati, da bo to isto prebivalstvo navdušeno nad nami.”
“Ofenzivna igra brez usklajevanja”
Nemke in Nemci so precej nenavdušeni nad prvim politikom v državi. Kancler uživa nižjo stopnjo zaupanja kot katerikoli od njegovih treh predhodnikov, hkrati po priljubljenosti zaostaja tudi za drugimi svetovnimi voditelji. Težko se otrese pridiha “vzvišenega kapitalista«, že od začetka je nesimpatičen zlasti ženskam, na družbenih omrežjih je deležen blatenja in gneva. Trdi, da nobenemu kanclerju pred njim ni bilo treba prenašati tega, kar mora trpeti sam. Nekaterih ponesrečenih izjav v preteklosti ne obžaluje. V nasprotju z nekdanjo kanclerko Merklovo ne nadzoruje svoje podobe ali izrečenih besed. Doma tudi pogosto posluša očitek, da se preveč posveča zunanji politiki.
Tovarna Volkswagna v Wolfsburgu. Nemčija je imela lani le 0,2-odstotno rast gospodarstva. Foto: Reuters
Politolog na univerzi v Kasslu Wolfgang Schröder za RTV Slovenija pravi: “Nemška javnost ne nagrajuje njegovih zunanjepolitičnih dejavnosti, ki ne igrajo nobene vloge za njegovo podobo.”
Novinar Daniel Goffart, avtor biografije o Friedrichu Merzu, je tujim dopisnikom v Nemčiji kanclerja opisal kot odličnega govornika in ofenzivnega igralca, ki pa bi moral, ko je nastopil najbolj odgovorno funkcijo, vlogo zamenjati, braniti koalicijo in se v njej usklajevati: “Moral bi sprevideti, da ne zadostuje, če na hitro zabiješ retorični gol, pač pa moraš za vsako stvar iskati soglasje. Zdaj mislim, da na to bolj pazi.” Eden njegovih retoričnih podvigov, ki je “zgrešil gol” in razburil ljudi, je izjava o javnih pokojninah, ki naj bi bile v prihodnosti le še osnovno zavarovanje. Tudi ideja o zamrznitvi ruskega premoženja in njegovi pretvorbi v posojilo Ukrajini ni bila domišljena in usklajena z evropskimi partnerji. Merz je večkrat pogorel, ker je podcenil moč utrujajočih pogovorov in napornih pogajanj. Zdaj je soočen z njimi v odnosu do manjšega koalicijskega partnerja.
Nezadovoljstvo z delom vlade
Z delom vlade je nezadovoljnih 84 odstotkov vprašanih, zadovoljnih je 15 odstotkov. Nič, kar vlada reče ali sprejme, ne zaleže za oživitev gospodarstva. Prebivalstvo se stara. Energija je draga. Zanašanja na stabilne jedrske vire je konec. Zvezni 490-milijardni proračun, čeprav rekordni, poka po šivih. Letos se bo država zadolžila za okrog 100 milijard evrov, prihodnje leto za 110 milijard, približno toliko letno nameni za obrambo in pomoč Ukrajini. Naraščajo stroški za plačilo obresti na dolgove. Več denarja za topove pomeni manj sredstev za maslo. Buhtenje izdatkov za vse, čemur v Nemčiji pravijo “socialna politika”, torej socialne pomoči, pokojnine, dolgotrajna oskrba, zdravstvo, bo treba zamejiti.
Poslopje nemškega parlamenta v Berlinu. Foto: Reuters
Vlada je denimo že potrdila zdravstveno reformo, z njo omejuje brezplačno zavarovanje po partnerju, viša doplačila za zdravila, znižuje kritje zobnih protez, v načrtu je davek na sladke pijače. In druga področja? Jesen 2025, ki bi morala biti “jesen velikih reform”, je minila brez njih, zima prav tako. Mlada Unija, podmladek konzervativne CDU, se je uprl lastnemu kanclerju in zahteval ustavitev nenehnega polnjenja pokojninske blagajne na račun mlade generacije. Merz je do poletja obljubil osnutek pokojninske reforme, med drugim vezavo pokojnine na delovno dobo in ne zgolj na starost. Cilj koalicije je tudi preoblikovati davke, da bi se ljudem izplačalo delati več ali vsaj bolj produktivno.
V Nemčiji pogosto pravijo, da se dolgo ne premakne nič, potem pa vse naenkrat. Javnomnenjske raziskave kažejo, da so ljudje pripravljeni na žrtve, če bosta s tem gospodarstvo in družba postala bolj odporna in pripravljena na izzive prihodnosti. Bojazen pa je, da bo izgubljanje konkurenčnosti vodilo v trajno izgubo blaginje, porast nezadovoljstva pa v odvračanje od politične sredine.
Največjo podporo v državi, 27-odstotno, trenutno uživa opozicijska desna AfD, ki v ospredje postavlja problem priseljencev, kulturni boj, zgrešene energetske politike in visokih davkov. Če je edino, kar lahko ustavi pohod AfD-ja, spodobna gospodarska rast v višini dveh odstotkov ali več, potem rešitve ni na obzorju.
Oglas