Nekdanji veleposlanik pri zvezi Nato dr. Erik Kopač. Foto: Radio Slovenija
Oglas
Kakšen je plan B za Evropo, če Nato ne deluje več tako, kot smo bili vajeni? O krhanju odnosov z Američani govorimo že vse od začetka novega Trumpovega mandata, ne glede na to, ali gre za Ukrajino, Grenlandijo ali Bližnji vzhod. Zdaj pa je zaupanje dodatno načela napoved o umiku najmanj 5000 ameriških vojakov iz Nemčije. V zadnjih tednih je tako postal aktualna politična tema 7. odstavek 42. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki govori o medsebojni pomoči članic v primeru oboroženega napada na eno od njih. EU prvič resno razmišlja, ali naj ta člen, ki že dolgo obstaja, preraste v skupni obrambni mehanizem. O tem, pa tudi o krepitvi evropske kolektivne obrambe smo se v tokratni epizodi Ob osmih pogovarjali z nekdanjim veleposlanikom pri Natu in obramboslovcem s FDV Erikom Kopačem.
Kako »dramatična« je napoved ameriškega predsednika Trumpa o umiku 5000 ameriških vojakov iz Nemčije. Ali gre samo za odhod začasnih okrepitev zaradi vojne v Ukrajini ali za strateški prelom? Kakšne bodo posledice in ali bodo odšle tudi enote iz Španije in Italije?
Strateški prelom se je zgodil že vsaj leta 2012, ko je predsednik Obama napovedal preusmeritev ameriške pozornosti na Tihi ocean. Ta konkreten umik 5000 vojakov moramo razumeti predvsem kot kaznovanje Nemčije. Kancler Merz je namreč izrazil zaskrbljenost glede ameriškega strateškega razmisleka pri vojaških operacijah v Zalivu. Posledice za Nemčijo so torej predvsem politične: zmanjševanje zaupanja in pritisk Združenih držav.
Medtem ko je umik vojakov iz Nemčije dejstvo, je pri Italiji in Španiji to v tem trenutku samo politični pritisk, kar pomeni, da ni bil izdan še noben ukaz. Po drugi strani pa to pomeni politično spodbudo za Evropo, da krepi svojo strateško avtonomnost. Varnostne posledice so zmanjšanje projekcije moči proti Vzhodu, povečanje bremena evropskih članic zavezništva in zmanjšanje pripravljenosti za hitro posredovanje. Zavedati se je treba, da so ameriške sile v Evropi med najbolj operativnimi za posredovanje.
5000 ameriških vojakov se umika iz Nemčije. Foto: AP
V Nemčiji je 36 tisoč ameriških vojakov, skupaj z družinami 50 tisoč ljudi. Koliko jih bo dejansko odšlo in kdo bo ostal? Če na primer odidejo specialne enote, ki upravljajo Tomahawke, bo Nemčija ostala tudi brez teh pričakovanih manevrirnih raket?
V tem trenutku je ameriški predsednik sprejel ukaz o umiku 5 tisoč vojakov. Kot sem že dejal, pa se umik ameriških sil iz Evrope dogaja že od leta 2012. Vmes se je navzočnost spet okrepila zaradi Krima in Ukrajine, ampak zdaj smo spet v procesu umikanja.
Ukaz za teh pet tisoč vojakov je bil impulziven odgovor na kritiko ameriškega predsednika, v prihodnje pa se bo ta trend nadaljeval. Dvomim sicer, da se bodo ameriške enote v popolnosti umaknile, Američani imajo namreč v Evropi tudi regionalno logistično vozlišče in tako naprej.
Glede Tomahawkov je težava dvojna: dejansko naj bi odšla zanje specializirana enota, ki naj bi nemško vojsko naučila tudi upravljanja teh sistemov. Drugi razlog za zamik dobave Tomahawkov pa je ta, da so Američani izpraznili zaloge v Iranu.
Zakaj so ti izstrelki za EU tako zelo pomembni? Zakaj ne izpopolni na primer nekih podobnih francoskih manevrirnih izstrelkov, o katerem se govori, ali nadgradi nemško-švedskih oziroma zakaj dolgoročno ne dokonča svojega podobnega sistema?
Tako pomembni so, ker Evropa nima takšne zmogljivosti. Zavedati se je treba, da je Tomahawk manevrirni izstrelek, ki lahko deluje na strateški globini do 2.500 kilometrov.
Evropske alternative lahko konkurirajo po natančnosti zadevanja, ne pa po globini. Omenili ste Taurus, nemško-švedsko manevrirno raketo, imamo tudi francosko-britansko Storm Shadow. Obe imata veliko krajši doseg, podaljšanje pa bi pravzaprav pomenilo čisto nov oborožitveni sistem. Govorimo o obdobju od 8 do 15 let in večmilijardni naložbi.
V tem trenutku torej alternative za to raketo ni; zakaj pa je pomembna?
Zaradi tega, ker s takšnim orožjem Evropa pridobi zmogljivost natančnih udarov v globino nasprotnika. In to je ena izmed zmogljivosti, ki jih Evropi primanjkuje že zelo dolgo.
Raketa Tomahawk. Foto: Reuters
Že zelo dolgo govorimo o tem, da mora Evropa prevzeti več odgovornosti na področju obrambe, da se mora na neki način osamosvojiti. Kje je sploh napredovala v smeri strateške avtonomije, tudi na vojaško-obrambnem področju, in kje smo še, podobno kot pri Tomahawkih, v celoti odvisni od ZDA in Izraela.
Evropa je po začetku vojne v Ukrajini v letu 2022 naredila ogromne korake ali pa kar kvantni skok na papirju in na področju obrambne industrije. Oblikovani so bili skladi, programi za evropsko obrambno industrijo, tudi poseben fond v višini stotih milijard evrov. Skupno financiranje za obrambne potrebe se je torej zelo razvilo. Hkrati so se močno povečali obrambni izdatki. Lahko pogledamo samo na Slovenijo. Na politično-strateški ravni pa se je začelo res dejavno pogovarjati o strateški avtonomnosti in o 7. odstavku 42. člena Pogodbe o Evropski uniji. Evropa pa zaostaja ravno pri ključnih zmogljivostih, ki omogočajo vojaško delovanje, ena od njih so na primer Tomahawki.
Omenili ste ta 7. odstavek 42. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki govori o pomoči v primeru oboroženega napada na eno članico. Je to podobno kot 5. člen Severnoatlantske pogodbe? Je to nadomestek Nata ali krepitev evropskega stebra znotraj Nata?
7. odstavek 42. člena zagotovo ni enakovreden 5. členu Severnoatlantske pogodbe.
… nekateri pravijo, da je še bolj zavezujoč.
Zavezujoč je glede praga aktiviranja 7. odstavka, pravzaprav je prag nižji. 5. člen Severnoatlantske pogodbe namreč govori o oboroženem napadu, medtem ko 7. odstavek govori o oboroženi agresiji, kar je nižja stopnja delovanja nasprotnika. S tega vidika evropska pogodba zajema širše področje obrambnega delovanja. Pa vendar 5. člen za sabo potegne kolektivno vojaško delovanje in za njo stoji vojaški kolektiven mehanizem članic Nata. Medtem 7. odstavek vsaka država interpretira zase. Zakaj? Ker imamo v Evropski uniji članice, ki so vojaško nevtralne in jih ni mogoče zavezati, da bodo z drugimi državami članicami vojaško pomagale napadeni ali ogroženi članici. Ob tem ima Nato poveljniško strukturo, skupne zmogljivosti, skupne sile in tako naprej, medtem ko v EU tega ni.
Pa lahko ta člen preraste v obrambni mehanizem, če bi ga bolje opredelili? Zdaj je Ciper sprožil to razpravo, potem ko je na tamkajšnje britansko oporišče priletela iranska raketa, hkrati pa tudi predseduje Evropski uniji. Opozorili so na več nedorečenosti. Kaj bi bilo treba urediti?
Teoretično je to lahko politično-pravna rezerva, če bi Nato odpovedal, a ob določenih pogojih. Prvi je že omenjena zagotovitev poveljniške strukture EU. Potem so tu skupne sile. Nato jih ima, a so nacionalne, in po vsej verjetnosti bi bilo tako tudi v EU, da bi se vedelo, kdo mora kaj dati. Potem je tu politično zelo občutljivo vprašanje jedrskega odvračanja. Zadnji in po vsej verjetnosti ključen dejavnik pa je politična enotnost.
Kako hitro je mogoče vse to?
Narejeno bi moralo biti včeraj.
Nekdanji slovenski diplomat Mirko Cigler je na primer nedavno zagovarjal, da bi morala Evropska unija organizirati sodoben evropski naborniški sistem. Prilagojen bi moral biti sodobnemu vojskovanju, kjer vojak ne nosi puške, ampak ima v rokah »igralno konzolo« in potrebuje povsem drugačne veščine kot prej.
To je vizionarsko in to je že operativna raven. Evropska unija potrebuje operativnost na tej ravni. Morda bi bil zaradi lažjega političnega poenotenja na tem področju takšen operativen lahko sprejet celo prej kot kakšna strateška odločitev na ravni vseh držav članic.
Samo naborništvo pa je notranjepolitično vprašanje vsake države posebej. Že v Sloveniji to ne bi bilo tako preprosto.
Novo epizodo Ob osmih najdete med svojimi podkasti vsak dan od torka do petka. Pišete nam lahko na obosmih@rtvslo.si.
Erik Kopač: Evropski plan B ob umikanju Američanov
Oglas