Po poskusu cenzure je Gabrielle Goliath odstopila od sodelovanja v južnoafriškem paviljonu in projekt Elegy 2026 razstavila na alternativni lokaciji. Foto: Gabrielle Goliath, foto: Luca Meneghel
Seznami navajajo različne podatke, vendar nekako velja, da je v Benetkah danes 115 katoliških cerkva in še nekaj na beneških otokih, ki jih seznami običajno ne upoštevajo. Seznam cerkev v Ljubljani na Wikipedii navaja 54 cerkev. Vse beneške cerkve ne služijo več verskim obredom in tudi niso več posvečene. Ena takšnih je cerkev Svetega Antonina v beneškem predelu Castello, ki arhitekturno v resnici ne izstopa iz beneškega ‘fonda’ cerkva, a prva različica naj bi bila zgrajena že leta 817, torej nekaj manj kot 400 let po ustanovitvi Benetk, katerih zgodovina je docela prežeta s krščansko vero. Že sama ustanovitev Benetk, 25. marca 421, se je zgodila na oznanitev Jezusovega rojstva.
Oglas
Dan pred začetkom predogleda nisem načrtno iskala lokacije predstavitve projekta Elegy (Žalostinka) južnoafriške umetnice Gabrielle Goliath, ki bi po prvotnem načrtu moral biti razstava v letošnjem južnoafriškem paviljonu, po skoraj poskusu cenzure pa se je umetnica umaknila in paviljon bo med bienalom prazen.
V resnici je ob ogledu instalacije Elegy nemogoče odkriti njena konkretna vsebinska izhodišča. Foto: Gabrielle Goliath, foto: Luca Meneghel
Sorodna novica
Južnoafriški paviljon v Benetkah bo letos prazen. Sodišče zavrnilo tožbo avtorice preklicanega dela.
Popreproščene obravnave projekta, osredotočene zgolj na palestinsko dimenzijo
V resnici je ambient stare cerkve veliko bolj primeren za projekt, ki ga umetnica Gabrielle Goliath razvija že več kot 10 let. Elegy, projekt, v katerem nastopajoče stopajo na podije in pojejo vedno isto noto, a je končni vtis, kot da bi pele mogočno kompozicijo, je v času pisanja o poskusu cenzure doživel veliko popreproščenih obravnav, ki izpostavljajo le palestinsko dimenzijo projekta. Elegy je, tako Goliath, je krik, žalostinka, nežen refren, popravljanje in temnopolta feministična ljubezen.
V tokratni različici projekta, ki prav zaradi postavitve v cerkvi dobi poudarjeno ritualen in skoraj monumentalen pridih, se Goliath s tremi novimi suitami pokloni južnoafriški študentki Ipeleng Christine Moholane, ki so jo leta 2015 posilili in ubili, dvema predhodnicama aktivističnega gibanja Nama, ki se zavzema za enakopravnost spolov, ter palestinski pesnici Hebi Abudanda, ki je bila ubita med zračnimi napadi na Gazo oktobra 2023.
Sorodna novica
Južnoafriška umetnica toži ministra, ki ji je na Beneški bienale preprečil poslati umetnino o Gazi
Pozicija Južnoafriške republike do genocida v Gazi
Pravzaprav je absurdno, da je južnoafriški minister za šport, umetnost in kulturo Gayton McKenzie, ki je, mimogrede, nekoč zaradi oboroženega ropa v zaporu presedel 8 let, zahteval korekcijo dela Elegy in da je izrazil mnenje, da delo razdvaja in da je v aktualnih geopolitičnih razmerah lahko sporno. Prav Južnoafriška republika je namreč na Meddržavno sodišče vložila postopek za obravnavo zločina genocida, ki ga oziroma naj bi ga Izrael izvajal v Gazi. A McKenzie se je navezal ravno na to in dejal: “Za Južno Afriko ne bi bilo modro in opravičljivo, da bi podprla umetniško instalacijo proti državi, ki je obtožena genocida v času, ko tudi preučujemo neutemeljene obtožbe (izvajanja, op. P. B.) genocida. /…/ Ministrstvo za šport, umetnost in kulturo ne more podpreti tako zelo razdvajajoče politične naracije o nečem, kar ostaja področje delovanja za nas kot državo.”
Charlotte Colbert povezujejo z nadrealizmom, v zadnjem času pa ustvarja predvsem velikoformatne skulpture. Foto: Polona Balantič
V resnici ogled instalacije ne ponuja nobenih izhodišč za razmišljanje o genocidu nad Palestinci in tudi ne o ostalih temah, s katerimi se ukvarja Goliath. Predvsem gre za atmosferično delo, ki se kot očitna žalostinka vključuje v ‘ton’ bienala, ki ga je že z naslovom V molovskih tonalitetah zastavila kuratorka bienala Koyo Kouoh. Je pa za jutri predvideno srečanje pred cerkvijo, na katerem bodo sodelujoči umetniki in različni gostje brali iz ‘Elegy Readerja’, kompendija besedil o zgodovinah razseljevanja, kolonializma in genocida v trenutku, ko se ženske, predstavniki LGBTIQ+-skupnosti in njihovi zavezniki ponovno zoperstavljajo obravnavam femicida v JAR-u in ko se je slednja na globalnem političnem odru zavzela za branjenje pravic Palestincev v Gazi.
Nadrealizem in optimizem velikih skulptur Charlotte Colbert
Povsem drugačno vzdušje, predvsem nekega dokaj brezskrbnega optimizma in veselja nad tem, da umetnica Charlotte Colbert preprosto ustvarja umetnost, je bilo na vrtu palače Corner, ki je sicer sedež beneške lokalne uprave. Projekt Possible Landscapes (Možne pokrajine) je v resnici “pogojno javen”. Skulpturo lahko zares vidite le med vožnjo po Canalu Grande in če nekako dobite priložnost za vstop na vrt.
Charlotte Colbert pravi, da jo zanimajo dela v javnem prostoru. Nova dela v Benetkah so le pogojno javna, saj dostop do njih ni zares omogočen vsakomur. Foto: Polona Balantič
Že obisk predstavitve velike, po videzu nadrealistične skulpture z velikim očesom na vrhu, je bil dokajšen podvig. Preučevanje zemljevida in postopanje pred vhodom v palačo ni imelo kaj dosti smisla. So se pa tik pred šesto uro popoldne na okoliških ulicah pojavili vodiči, ki so zmedene ljudi usmerili skozi labirint uličic.
Charlotte Colbert je ena od sedmih otrok nekdanjega hotelskega magnata Jamesa Goldsmitha, ki se je v zadnjih letih življenja angažiral tudi kot podpornik stranke za referendum o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije. Njegove osebne zveze s kontinentom so sicer bile tesne, ne nazadnje je tudi mati Charlotte Colbert francoska novinarka.
Colbert se je najprej uveljavljala z animacijami in že zgodaj so jo povezovali z nadrealizmom. O aktualnem delu, ki se čez kanal na nek način spopada tudi s krasno stavbo muzeja Peggy GUggenheim, je o delu, ki je nastalo v sodelovanju z beneško občino, povedala: “Gre za obok. Zame je obok z očesom na tej lokaciji, kjer lahko sediš ob kanalu, nekakšen portal med zunanjim in notranjim svetom, kot je kanal nekakšna povezava med tem, kar je nad in pod mestom. Tu vidim povezavo.”
Melissa McGill je svoje dolgoletno opazovanje vode v beneški laguni preslikala na bele rjuhe. Foto: Melissa McGill, foto: Marco Valmarana
Oko je prisotno tudi v skulpturah na vrtu hotela blizu mosta Rialto, na ogled katerih me je Colbert poslala kar z vodnim taksijem. Precej spominjajo na hinduistično umetnost. Colbert pa je o simbolizmu svojih del še povedala: “Oko mi pomeni moč kolektivne vizualizacije. Ljudje živimo v zamišljenih strukturah. Vaš plašč, ta stavba, politični sistemi, vse je izmišljeno in zato imamo morda možnost, da si v kulturi na nek način zamišljamo prihodnosti na nek način. Torej oko je zame opomin na to. In nas opomni, da se lahko povežemo in nekako zamislimo drugače.”
Mesto na vodi in življenje z vodo
Kanali in voda v Benetkah pa že dolgo navdihujejo tudi ameriško umetnico Melisso McGill. V Benetke prihaja že 35 let in zaradi Benetk se je, kot pove v dežju na ulici Corte Nova, tudi naučila italijansko. Dež je rahlo nadležen, vendar, tako McGill, ni pomembno, ali dežuje, samo smo tako ali tako večinoma narejeni iz vode.
McGill je ulico, ki slovi kot ena najbolj slikovitih zaradi razobešenega perila na vrveh, ki se pnejo nad njo, spremenila v razstavišče svojih del na temo gibanja vode. S projektom Marea tudi opozarja na spreminjanje Benetk in beneškega biotopa zaradi podnebnih sprememb. V Benetke se torej nenehno vrača. Pravi, da je njen pravi dom sicer v New Yorku, v Benetkah pa je njen dom skupnost. Do zdaj je pri več projektih sodelovala že z več sto Benečani. Tudi tokrat so ji prišli nasproti, saj so se za deset dni odpovedali sušenju perila na prostem. Oziroma, družinam z malimi otroki in drugim, ki nimajo druge možnosti, čeprav jim je ekipa McGill tudi razdeljevala stojala za sušenje perila v domu, so občasno sušenje nad ulico oprostili.
Tako je ulica Corte Nova videti na običajen dan. Foto: Melissa McGill
Vsi odtenki beneške lagune
Moja glavna tema je povezava med vodo in skupnostjo. “Vedno delam z vodo, to je moja življenjska orientacija. Smo v mestu vode in voda je življenjska sila,” pove McGill, ki zaradi nenehnega vračanja v Benetke lažje kot tisti, ki so v mestu nenehno prisotni, opazi spremembe.
Na ulici so trenutno razobešene rjuhe, ki jih je McGill pobarvala z oblikami, ki odražajo gibanje vode v laguni in tudi odtenke lagune, saj je pri slikanju uporabljala izvleček iz beneške morske vode. Predvsem pa jo je navdihovala skupnost okoli ulice: “To je skupnost ljudi, ki se upirajo množičnemu turizmu. Da, tudi mladi ostajajo in ta skupnost je res navdihujoča.”
Takšne izjave se ‘lepo berejo’ in sprožijo navdušenje. A priznati moramo, da Benetke od turistov preprosto živijo, tudi od tistih, za katere radi rečemo ali rečejo, da v mesto le pridejo, ‘vzamejo’ njegove lepote in mu nič ne dajo. V resnici ni tako preprosto.
Oglas