Naslovnica podkasta. Foto: Nika Zupanc
“Zame je bil pank večplastna zadeva. Najprej je bil nekakšna prebuditev, šok, ko sem na Valu 202 slišal malo ploščo God Save the Queen od Sex Pistols. Kdo jo je zavrtel? Jasno – Andrej Šifrer. Zame osebno je bila to epifanija, neko razodetje,” odgovori na vprašanje, kaj je zanj pank, Igor Vidmar, boter panka.
Oglas
Pank nima rojstnega datuma in kraja
Kje se je pank začel, pravzaprav ne vemo. Nastal je sočasno na več mestih hkrati. Nekateri ga povezujejo z letom 1976, ko so newyorški The Ramones izdali album Ramones, drugi pa prisegajo na izid prvega singla britanske skupine Sex Pistols Anarchy in the U. K.
“Zgodovinsko bomo pank pogosto postavili v leto 1976 in ga povezali s Sex Pistols, ampak če pogledamo, kaj se je dogajalo na sceni, ta zvok sega v začetek sedemdesetih, pravzaprav v konec šestdesetih. Zato določati ‘točen začetek’ panka je zgrešeno – prvih nikoli ni. Tako se sproži krogla, ki se veča, veča, veča – in pride tudi do nas. Pri nas se je zgodilo zelo hitro; zaostajali smo komaj kakšno leto. Zaradi škandaloznosti in senzacionalizma pa se pogosto zdi, kot da je prišel od nikjer,” pove Igor Bašin, glasbeni kritik in publicist.
Vsem krajem pa je skupen svojevrsten upor proti takratnim razmeram, ko sta se v zraku čutila jeza in dolgčas in se je hipijevski optimizem že izpel. Politično gre za čas hladne vojne, strah pred jedrsko katastrofo in za globoko krizo zaupanja v oblast. Združene države se pobirajo po Vietnamu in aferi Watergate, v Veliki Britaniji vladajo stavke, inflacija in brezposelnost. Razredi so vedno bolj razslojeni in mladi nimajo takšne prihodnosti, kot so jim jo obljubljali starši. To se kaže tudi v popularni glasbi, ki postane preveč veličastna in odtujena od občinstva ter takratnih tegob mladih. Glasba, ki zahteva čas, denar in potrpežljivost – natanko tisto, česar mladi leta 1976 nimajo.
Drew Stone, producent in režiser dokumentarca The New York Hardcore Chronicles, je dejal: “Pred tem je bila popularna glasba pogosto zgrajena na čaščenju idolov. Velike skupine, kot sta The Rolling Stones ali Led Zeppelin, so ustvarile razdaljo med izvajalcem in občinstvom. Oder je bil visoko, obiskovalci spodaj – skoraj kot pred oltarjem. Ko pa so se pojavili bendi, kot so Ramones, se je ta razdalja sesula. Občinstvo se je z zasedbo lahko poistovetilo. Lahko bi rekli celo to: bend je bil občinstvo in občinstvo je bilo bend.”
Prvi del: Pank – zgodovina neposlušnosti: Naredi sam
Zdelo se je, da bo rokenrol umrl
V Sloveniji pank ni bistveno zaostajal. Leta 1976 so zarezali v takratni val jugorocka Pankrti in sprožili pank detonator na območju Jugoslavije.
“Nekaj, kar je bilo skupno vsem tem bendom, je bilo, da so odklanjali sredinski rok tistega časa. Sredi 70-ih let so bile na eni strani komercialne rokovske skupine, ki jih slišati nismo mogli. Na drugi strani smo imeli artistični rok. Nismo mogli ga niti slišati, ker se nam je zdel izredno pretenciozen. Človek si je rekel, da je rokenrol umrl,” pove Gregor Tomc, ustanovni član zasedbe Pankrti.
Kmalu zatem je spoznal Pera Lovšina, s katerim sta študirala na Fakulteti za družbene vede.
“Moja prva misel je bila, ker živim v kulturni puščavi, moram v bistvu sam to narediti. In sem na fakulteti spoznal Petra Lovšina, on mi je takrat pokazal svoje komade, ki so mi bili všeč. Komad je imel o tem, kako mu je nekdo pornoprojektor ukradel. Take stvari, ki so bile leta ’76 v Sloveniji nepredstavljive. Tako sem vedel, da je Pero ‘ta prav’.”
Pankrti leta 1979 na koncertu z naslovom To morate preslišati, po istoimenski negativni kritiki, ki jo je napisal Dimitrij Rupel o prvi mali plošči Pankrtov Lublana je bulana. Foto: Vojko Flegar
Gregor Tomc se je zato odpravil v takratni evropski center panka, London.
“Če si hotel izvedeti, kaj je pank, si moral v tujino po dokaz, da ta glasba sploh obstaja. Drugega načina ni bilo v Sloveniji, da si prišel do plošč. To so bili časi, ko v trgovinah nisi ničesar dobil. Tudi po radiu se ni nič vrtelo,” doda Tomc.
Drugi del: Pank – zgodovina neposlušnosti: Izbruh
Tretji del: Pank – zgodovina neposlušnosti: Epicenter Slovenija
Prostori upora
Pank je potreboval prostor. Če ga ni dobil, si ga je ustvaril sam. To niso bili samo prostori – to so bili varni otoki za vse, ki niso imeli kam drugam. Seveda ne moremo mimo Diska FV v Rožni dolini, kjer še danes tli močna underground pank scena, in ilirskobistriškega MKNŽ-ja, ki letos praznuje zavidljivih 60 let in nosi dokaz generacijskega prenosa diy drže in znanja.
Koncert na Tratah na gradu Cmurek, kjer se ponovno odvijajo pankovski koncerti po načelu ‘naredi sam’. Foto: Melisa Ćehić
Prostorov je danes mnogo več, kot si jih predstavljamo, raztezajo se po celotni Sloveniji, čeprav je problem centralizacije tudi danes prisoten. Še vedno pa se ravnajo po diy načelu, brezplačne koncerte organizirajo prostovoljci s prijatelji iz celotne Slovenije. Ravno zato so se odločili, da bodo pankovske koncerte po dolgem obdobju zatišja obudili na Tratah v Muzeju norosti, kjer se je pankovsko dogajanje odvijalo že v 80. letih prejšnjega stoletja.
Pred koncertnim dogajanjem pa obiskovalce še peljejo na ogled razstave po muzeju. “Obiskovalci vidijo, kakšne grozote so ljudje doživljali v takšnih institucijah, potem si dajo duška v moshpitu in doživijo glasbeno lobotomijo. Kje imate v Sloveniji bivšo norišnico, ki je postala glasbeno prizorišče. Nori plac za noro glasbo in za “nore” ljudi,”povedo mladi organizatorji serijalke Glasbena lobotomija.
Četrti del: Pank – zgodovina neposlušnosti: Prostori upora
Pank ni ostal ujet v sedemdesetih
Čeprav ga danes pogosto spremlja nostalgija po “pravih časih”, po usnju in zadimljenih klubih, njegova moč ni le v spominu, ampak v tem, da se vedno znova vrača v novih oblikah in ostaja pomemben. Saj je bistvo panka ravno razbiti samoumevno tradicijo prejšnjih generacij in ustvariti nekaj svojega. Novejše zasedbe morda nimajo več istega zgodovinskega trenutka, imajo pa podoben odpor do družbenih pravil, nezaupanje v avtoritete, potrebo po neposrednosti in glasnosti. Razlogov za upor, žal, ne zmanjka, na srečo pa ne zmanjka niti glasnikov, ki z glasbo opozarjajo na krivice. Nove generacije panka ne obujajo zato, da bi posnemale preteklost, temveč, ker v njem še vedno prepoznajo uporabno orodje za ustvarjanje skupnosti. “Vsaka generacija, ki pride na prizorišče in začne ustvarjati svoje bende, začne delati svoj pank,” dodaja Igor Bašin.
Pank ni le glasbena zvrst
Čeprav je danes res lažje izgledati “pank” s pritiskom gumba v spletni trgovini kot pa sam izrezati majico, se ustvarjalci pankovske scene tudi danes izrazito zavedajo pomena antipotrošništva in se trudijo držati etos ‘naredi sam’. Poudarjajo, da ni treba, da si videti pank, da si pank. Pomemben je tudi način, kako živiš življenje, ne le kakšno glasbo poslušaš.
Da je pank tudi življenjska drža, potrjuje tudi kolektiv Izločki, ki večkrat na leto izdaja *fanzin – Izločkizine. Gre za mlad trio, Katjušo, Aljaža in Kraso, ki so izdelovanje neodvisne publikacije začeli kar v svoji študentski sobi. Izloček vsebuje pankovska besedila, napotke za skupine, veganske recepte, križanke in prispevke javnosti. Katjuša je dejala: “Trenutno v sferi, kjer moraš za vse stvari, ki si jih kupil, plačevati še prijavnine, je analogen izdelek edina stvar, ki zares ostane tebi in si jo lahko lastiš ter lahko z njo počneš, kar hočeš.” Prav zato pa ga zadaj spremlja napis: “Kopiranje in reproduciranje je močno zaželeno”.
*Fanzin je neodvisna publikacija, ki jo ustvarjajo ljubitelji določene teme, kulture ali fenomena.
Katjuša in Aljaž iz kolektiva Izločki, v katerem neodvisno ustvarjajo fanzin – Izločkizine. Foto: Vida Lestan
Pank še vedno bije bitke
Pank je v svojem bistvu izrazito antisistemski, saj je s sistemom vedno nekaj narobe. Nekoč je bil to boj proti krivicam takratnih političnih režimov, danes predvsem proti fašizmu in kapitalizmu, ki daje prednost denarju, produktivnosti in potrošništvu. Ravno zato se kolektivi še toliko bolj zavedajo svojega poslanstva in se še vedno držijo načela diy, kar je danes še težje kot v prejšnjem stoletju, in poudarjajo pomen antipotrošništva tudi z raznimi akcijami, kot so ‘Gromkafana’, kjer kuhajo brezplačne veganske obroke za tiste, ki jih potrebujejo, organizirajo delavnice in izmenjavo oblačil ter pankovske koncerte.
Pogosto je pank tudi dobrodelen; septembra 2025 je Jitske Hartmans organiziral že 4. Pun(č)k, kjer nastopajo predvsem žlinta skupine, izkupiček prodanih kart je namenil varnim hišam. V treh letih so zbrali skoraj 10.000 evrov. Žlinta je krovni izraz za ženske, lezbijke, interspolne, nebinarne in transspolne osebe. Foto: Žan Škafar
Po kovidnem obdobju je vzniknilo veliko pankovskih skupin, med njimi tudi Pinkepanke. “Imeli smo potrebo po surovosti in kontaktu. Pank subkultura je osredotočena na skupnost, zato smo se našli v tem,” pove zasedba Pinkepanke.
Pank odpira danes tudi vprašanje družbenih spolnih identitet in feminizma. Odprt prostor, v katerem se prepletajo kvirovske identitete, vprašanje telesa in družbene neenakosti. Pank je bil prva zvrst popularne glasbe, ki je izrazito nastopila proti mačizmu. Čeprav se pank rad predstavlja kot prostor svobode in sprejemanja, ni imun na iste družbene vzorce, proti katerim se bori. Pogosto so vloge ženskih ustvarjalk zreducirane na videz. Čeprav je to v svoji osnovi anarhistično gibanje, se hierarhije vzpostavijo in se preoblečejo v bolj neformalne oblike.
Po kovidnem obdobju je vzniknilo veliko pankovskih skupin, med njimi tudi Pinkepanke. “Imeli smo potrebo po surovosti in kontaktu. Pank subkultura je osredotočena na skupnost, zato smo se našli v tem,” pove zasedba Pinkepanke.
Pank odpira danes tudi vprašanje družbenih spolnih identitet in feminizma. Odprt prostor, v katerem se prepletajo kvirovske identitete, vprašanje telesa in družbene neenakosti. Pank je bil prva zvrst popularne glasbe, ki je izrazito nastopila proti mačizmu. Čeprav se pank rad predstavlja kot prostor svobode in sprejemanja, ni imun na iste družbene vzorce, proti katerim se bori. Pogosto so vloge ženskih ustvarjalk zreducirane na videz. Čeprav je to v svoji osnovi anarhistično gibanje, se hierarhije vzpostavijo in se preoblečejo v bolj neformalne oblike. Aleks, bobnar skupine, dodaja: “Označijo te kot žensko in si tako obravnavam. Ta človek pa ima idejo o ženskah tako, da si obravnavan na grši način.”
Še vedno pa se pank bori za pravičnejšo in bolj vključujočo družbo ter podpira držo, da je ob krivicah treba zakričati – z glasbo ali uporno gesto. Pank ni mrtev, dokler so živi ljudje, ki ga oblikujejo naprej – po svoje.
Peti del: Pank – zgodovina neposlušnosti: Punk’s not dead*
Oglas