Foto: zajem zaslona/Televizija Slovenija
Oddaja Tarča je tokrat potekala iz Solčave, s travnika, v bližini katerega so pred 40 leti postavili tablo iz slovitega oglaševalskega spota “Slovenija, moja dežela” – simbol povezanosti, ponosa in narodne identitete. Življenje na podeželju in na obrobju države je zdaj daleč od idiličnega. Kmetije ugašajo, ljudje odhajajo, tistim, ki ostajajo, pa zapirajo pošto, lekarno, vrtec, šolo, bankomat in trgovino. Je podeželje srce tega naroda le še v besedi?
Oglas
Gostje tokratne tarče so bili: pater Karel Gržan, pisatelj Tone Partljič, zdravnik Dušan Baraga, upokojenka Zinka Stojko, gostinec Lojze Čop, profesor Miro Haček in županja Solčave Katarina Prelesnik. Oddajo je vodila Erika Žnidaršič.
Kakšno je življenje na podeželju?
Novinarka Anja Šter se je zdravnici družinske medicine Poloni Vidič pridružila pri njenem delavniku. Zdravnica je ob sedmih zjutraj v ambulanti pripravila vse potrebno, nato pa se skupaj z medicinsko sestro odpravila proti Osilnici, kjer ima ambulanto vsak drugi četrtek. Pot tja sicer ni vedno mogoča, saj včasih vreme tega ne dopušča.
Ob osmih zjutraj je bila čakalnica zdravstvene postaje v Osilnici že polna. Zaradi bolezni in praznikov so bili bolniki brez zdravnice kar tri tedne. Sicer prihaja tja zdravnica ob četrtkih, izmenjaje dvakrat na mesec, dvakrat pa v Kostel.
“Na te zdravstvene postaje Osilnica in Kostel prihajamo enkrat tedensko ob četrtkih, izmenično, enkrat v Osilnico, enkrat Kostel. Po potrebi naredimo tudi obe postaji v enem dnevu, kadar je obdobje okužb, povečanih potreb prebivalstva,” je pojasnila Vidič.
Delo na obrobju se precej razlikuje od tistega v mestu, poudarja Polona Vidič. Več je obiskov na domovih, sicer pa so ljudje tu potrpežljivejši in k zdravniku ne hodijo zaradi malenkosti. “Oskrba je zelo oddaljena, tukaj naredimo vse, kar se da, vodimo vse kronične bolezni, imamo šolarje. Naredimo tudi manjše kirurške posege, če je kakšno nujno stanje, smo tu prvi in edini, urgenca je res daleč. Težko je iti v Kočevje, če vozi javni prevoz enkrat na dan, pa se vrača enkrat popoldne.” Avtobus do Kočevja potrebuje za slabih 50 kilometrov skoraj dve uri. Tja odpelje ob pol šestih zjutraj in se vrača ob štirih popoldne.
V Osilnici je več kot tretjina ljudi starejših od 65 let
V Osilnici živi 329 ljudi – več kot tretjina jih je starejših od 65 let. “Tisti, ki so mobilni, razmeroma dobro živijo, tisti, ki jih zdravje prikrajša do te mere, da niso mobilni, imajo velike težave,” je opozorila in dodala, da se velikokrat sprašujejo, ali iti na tako terapijo, “ali je več koristi od terapije ali več napora in utrujenosti od vožnje pri nekem poškodovanem kroničnem bolniku”.
Ko so pred leti zaprli lekarno, je občina iz Kočevja še nekaj časa vozila zdravila. A ne za dolgo. “Smo pripeljali gospodu zdravila v petek, on je šel sam v Kočevje, ni nam javil in jih ob koncu tedna ni dobil. Šele v ponedeljek, ko nas je poklical, smo se zavedeli, da bi gospod lahko čez konec tedna umrl, in potem smo se odločili, da si te odgovornosti ne moremo nakopati,” je dejala županja občine Osilnica Alenka Kovač.
Katarina Tomac živi v Osilnici že 50 let, od svojega devetnajstega leta, in zaradi bolezni težko hodi. V naselju, oddaljenem kilometer od središča, bi brez pomoči sokrajanov in občine, ki organizira brezplačne prevoze, težko preživela. “Včasih je bila Osilnica zelo polna. Ničesar ni več v Osilnici, ena hiša, dve in to je vse. Za zdaj še imamo pošto” je dejala Tomac.
Sedeminsedemdesetletni Anton Tomec je bil v Osilnici zadnji poštar, poslovalnico vodi zdaj občina, odprta je štiri ure dnevno. “Ko sem prišel na pošto, sem imel več kot 300 čekov za pokojnine, ko sem šel v pokoj, jih ni bilo niti 100,” je pojasnil. Vesel je, da imajo v občini vsaj še bankomat in trgovino. “Za vsako malenkost ne moreš v Kočevje. Če imaš enkrat kaj več, ko je pokojnina, greš iskat, nakupiš za 200, 250 evrov, pa je pot in vse plačano naenkrat,” je opisal stanje.
Sorodna novica
Županja Osilnice zaradi zapleta z gradnjo doma starejših izstopila iz Gibanja Svoboda
Anica Konečnik se pošali, da je med mlajšimi v občini. Tu je odraščala, po osnovni šoli pa živela in delala v Kočevski Reki. Z možem sta se v Osilnico vrnila po upokojitvi. Pravi, da država za te kraje preprosto nima posluha. “Prijetno je priti nazaj, ti kraji so lepi za pokoj, za mlade družine pa življenje tukaj ni lepo. Ni služb, ni razvoja, država nima posluha,” je dejala.
Že dve desetletji v Osilnici propada napol zgrajen objekt doma starejših, ki bi prinesel tudi delovna mesta. Različne vlade so obljubljale njegovo dokončanje, tudi aktualna Roberta Goloba. A ostalo je le pri obljubah. Zato je županja Osilnice celo izstopila iz Gibanja Svoboda. “Meja bi morala biti strateška, ampak vsi gledajo le na velikost občine oziroma koliko je v neki občini volivcev, in ker nas je zelo malo, jim ni mar za nas,” je pojasnila županja.
S podobnimi težavami se spopadajo tudi v Kostelu
Podobno pripovedujejo tudi v Kostelu, v še eni obmejni občini s 605 prebivalci. Milan Preložnik živi tu že od svojega sedmega leta. ” Včasih nas je bilo v razredu toliko, kot je zdaj v celotni šoli otrok,” je ponazoril Milan Preložnik. Šolo zdaj obiskuje 50 učencev, v vrtcu je približno 13 otrok, a ju vsaj imajo – trgovine pa v kraju ni že 25 let.
Preložnik je na vprašanje, ali pogrešajo trgovino, odgovoril, da jo sicer pogrešajo, a so se navadili, da si kupijo na zalogo. “Včasih se kaj pozabi in nimaš kam skočiti. Pomagamo si malo s Petrolovo črpalko, sicer moramo pa na hitro skočiti tudi na Hrvaško, če je potrebno.”
Sorodna novica
Krajani Kostela znova protestirali zaradi zaprtja Petrolove črpalke na Petrini
Lani poleti bi skoraj ostali brez bencinske črpalke, v kateri so tudi trgovina, pošta in bankomat – a so se krajani uprli. “Glede na lansko situacijo s Petrolom so nas vzeli v vidno polje, so nas opazili, tudi zato sta vlada in Petrol med seboj sklenila nekakšen konsenz in nam ponovno odprla črpalko,” je pojasnila županja občine Kostel Nataša Turk.
Brez vlaganja države razvoja ne bo, pravi Milojka Malnar. V Kostel se je vrnila šele po upokojitvi. Tu je z družino poskušala živeti že prej, a sta z možem obupala. “Ko sva se z možem poročila, sva živela tukaj pet let, ampak ni šlo. Hodila sem v tekstilarno v službo, dopoldne, popoldne, zvečer sem bila ob desetih še na poti, skratka, ni šlo. Prevozov ni bilo takrat za popoldanske izmene.” Zdaj neposredne avtobusne povezave do Kočevja sploh ni.
“Od vedno smo pozabljeni tukaj na jugu, sami se moramo znajti, kakor se pač znajdemo. In zdi se, da bo tako tudi ostalo. Tudi ko so volitve, ni nobenih interesov od zgoraj, ker nas je pač premalo,” je sklenil Preložnik.
Ko sta v razredu le dva otroka
OŠ Simona Kosa. Prostora je veliko, otrok ne. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Kakšen izziv je življenje v kraju, kjer je skupaj v šoli toliko učencev kot drugod v enem razredu, kjer bencinska črpalka in pošta delata omejen čas in kjer peščica preostalih domačinov voli v prostorih nekdanje mlekarne? Iz Podbrda je poročala novinarka Vanja Gligorović.
V Podbrdu v občini Tolmin se spopadajo s precej drugačnimi težavami kot marsikje v urbanih okoljih. “Zmeraj ko imamo kakšno srečanje ravnateljev, se pritožujejo nad normativi, pravijo, da je preveč otrok v razredu itd. Pri nas pa je zdaj že druga težava. V razredu je premalo otrok in učilnice so prazne,” je pojasnila ravnateljica Osnovne šole Simona Kosa Polona Kenda.
Gre za drugo najmanjšo matično šolo v Sloveniji. V šolske klopi so lani sedli le trije prvošolci, jeseni se jim obetajo štirje. Pouk zato poteka precej drugače kot v marsikateri drugi šoli. “Otrok malo posluša svojo snov, malo ponavlja za nazaj, malo pa gleda že za naprej,” je razgrnila Polona Kenda. “Kakšna ura je samostojna, nekaj je v kombinaciji, nekaj je celo v trojni kombinaciji: tretji, četrti peti razred. V petem razredu je samo ena učenka. […] To nam omogoča bolj individualni pristop, kar je velika prednost, pa tudi sodelovanje s starši. Poznamo pa tudi stare starše, tete in strice, kar pa že ni več prednost.”
Vseh devet razredov obiskuje le še 32 učencev. Precej manj kot takrat, ko je učiteljevanje tu začela zdajšnja ravnateljica Polona Kenda. “Takrat, leta 1999, je bilo na šoli 148 otrok in devet oddelkov, v vsakem oddelku dovolj otrok, da ni bilo nobene kombinacije. Takrat smo imeli še eno podružnično OŠ Grahovo ob Bači.”
“Potem pa je v letih 2002, 2003 šla v stečaj tovarna Bača in se je število prebivalcev začelo zelo hitro zmanjševati. Otroci oziroma učenci šole so nekako nevidno izginjali. Začel se je neviden, zahrbten proces. Ko pride do tega, da se šola zapre, je za kraj, ki je tako oddaljen od drugih krajev, zelo velika nevarnost, da se potem zapre še kakšna druga stvar, oziroma mislim, da se kaže izumrtje kraja. Tako da naše šole ne damo.”
Vse več hiš se spreminja v počitniške hiše. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Šolo v Podbrdu obiskujeta tudi otroka Martina Kende, mladega diplomiranega inženirja gozdarstva, ki po službi skrbi še za domačo kmetijo v vasi Bača pri Podbrdu. “Kot otrok se spomnim, da je pri vsaki hiši živel kakšen starejši gospod ali pa gospa ali pa kar par. Sčasoma so ti ljudje odšli v dom upokojencev oziroma pomrli. Te hiše so postale bolj kot ne počitniške hiše,” je ponazoril Martin Kenda.
Ozke ceste in oddaljenost od prvih večjih središč, kot sta Tolmin ali Železniki, narekujejo precej drugačen življenjski tempo. “Ceste so strme, ozke in temu se moramo prilagoditi. To zahteva svoje, verjetno prevoz včasih stane nekoliko več kot nekje v dolini ali v kakšnem središču.”
Ceste so strme in ozke. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
“V primerjavi z mestnim življenjem moraš biti nekoliko bolj organiziran. Za vsako storitev, ki jo hočeš opraviti, se moraš usesti v avtomobil in iti nekam, kjer lahko to storiš. Mislim, da smo večinoma vsi na tem območju celotne Grape bolj kot ne vezani na lastne prevoze, lastne avtomobile, saj je javni prevoz zelo okrnjen. Avtobusna linija gre samo do Tolmina,” je položaj ponazoril Kenda.
Se pa vaščanom Bače pri Podbrdu ni treba voziti na volitve. V tej mali vasici imajo namreč še svoje volišče. Letos je 20 volilnih upravičencev glasovalo v stari mlekarni. Občinska volilna komisija pravi, da volišče dobro deluje in za zdaj nimajo namena, da bi ga ukinili. “Vsaka reč, ki gre iz kraja, je za kraj velika izguba,” pravi Kenda.
Volišče še ostaja v stari mlekarni. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Podbrdo ima zdaj 539 prebivalcev, njihovo število pa že desetletja vztrajno pada. Razcvet kraja je zaznamovala zdaj že propadla tovarna Bača, ki je v najboljših časih zaposlovala več kot 300 ljudi. Baška grapa je nekoč imela vse, kar so imeli veliki. “Baška grapa je majhna po številu prebivalcev. Nekoč je imela vse, kar so imeli veliki. Za zdaj trgovina še obstaja, pošta za zdaj še je, gorivo se za zdaj še lahko natoči,” je povedal Teodor Markoč, podpredsednik Turističnega društva Podbrdo.
“Ne vemo pa, koliko časa bo to še ostalo, je pa to res stična točka za vse, da lahko živijo na tem prostoru. Drugače smo pa bolj degradirani in moramo migrirati drugam, potem se pa že vprašaš, ali je vredno vztrajanja.”
Podbrdo. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Banko so zaprli že pred leti, zdaj se v Podbrdu pogajajo za obstanek bankomata. Banka je sprva napovedala, da ga bo ukinila z novim letom, a nazadnje tega ni storila. “Smo jim kar hvaležni,” je dejal Markor. A to je trenutno stanje, končnega odgovora prebivalci Podbrda od banke še vedno niso dobili.
Kako pa je z drugimi storitvami? Ambulanta splošne medicine dela dvakrat na teden, lekarne ni.
Težave pa so tudi drugačne. “Delovni čas je problematičen. Pošta deluje od 8. do 11. in od 11. do 15. ure, kar otežuje obisk tistim, ki so v službi. Bencinski servis deluje od 8. do 16. ure. Domačini se trudimo, da uporabimo storitve, ker vemo, da je to pomembno, da vsak evro nekomu nekaj pomeni.”
Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Ampak v majhnem kraju je tržnim pritiskom čedalje težje kljubovati. “Po eni strani razumem, da na koncu vsako podjetje teži k dobičku, kar je tudi prav, ker od tega imajo tudi zaposleni največ. Ampak po drugi strani bi država morda lahko pristopila in reševala problematiko na bolj odročnih mestih, kot je recimo Baška grapa. Zdi se mi, da je to še vedno pomembno, razpršenost ljudi. Če se vsi preselimo v prestolnice, potem ne vem, kam bomo hodili za konec tedna na izlete,” je dejal Markoč.
Če ne bo več nikogar, ki bi oddaljene kraje ohranjal pri življenju …
Zapostavljeni
Oglas