Spomenik padlim borcem druge svetovne vojne v Rževu. Foto: Zajem zaslona, Televizija Slovenija
Pred dnevom zmage, ki bo letos v senci vojne v Ukrajini in povečanih varnostnih omejitvah, številni prostovoljci po Rusiji iščejo posmrtne ostanke padlih vojakov v drugi svetovni vojni. Skupina prostovoljcev iz Moskve, po poklicu sicer veterinarjev, zdravnikov in pedagogov, skupaj posmrtne ostanke padlih sovjetskih in nemških vojakov išče že skoraj dve desetletji. Tudi v gozdu pri Rževu, kjer je po ruskih podatkih padlo več kot milijon ljudi, delo začnejo z detektorjem kovine.
Oglas
Najnevarnejša najdba je bila bomba, težka 250 kilogramov
“Detektor nam pokaže, da je nekaj pod zemljo, a ne pokaže, kaj točno. Zato preden najdemo vojaka, prekopljemo veliko zemlje,” pojasni Vadin Badulin, medtem ko v gozdnih tleh pregleduje eno od jam. “V tem sloju smo našli dele rok in del lobanje,” pokaže Badulin.
Najdbe so pogosto le delne, saj so bila območja okoli Rževa med vojno pod močnim obstreljevanjem. “Včasih najdemo roko in si mislimo, zdaj bomo našli še preostalo, potem pa ni ničesar več,” pojasnjujejo prostovoljci. Posmrtne ostanke so lahko raznesle eksplozije, pozneje pa tudi korenine dreves ali divje živali. Delo je dolgotrajno, natančno in deloma tudi nevarno.
V istih plasteh zemlje kot kosti, osebni predmeti in deli vojaške opreme še vedno ležijo tudi mine, granate in druga neeksplodirana ubojna sredstva. Prostovoljci pravijo, da se zato ravnajo po osnovnem pravilu: česar ne poznaš, se ne dotikaj. “Naša najbolj grozna najdba je bila nemška bomba, težka 250 kilogramov. Bilo je kar srhljivo,” pripoveduje Sergej Čubarov.
Tudi manjše najdbe niso nujno nenevarne. Ko eden od prostovoljcev ob jami pokaže granato, opozori, da se s takšnimi predmeti ne sme ravnati nepremišljeno. Med izkopavanjem naletijo tudi na dobro ohranjen disk od mitraljeza, ki ga bodo pozneje predali muzeju, a Čubarov ob tem poudari, da njihov cilj niso predmeti: “Naš glavni cilj je najti vse padle vojake, ne glede, za katere gre.”
Prostovoljci ob izkopavanju. Foto: Zajem zaslona, Televizija Slovenija
Tako so identificirali in pokopali že številne
Zakaj se v svojem prostem času vedno znova vračajo na mesta izkopavanj, čeprav gre za fizično naporno in pogosto nevarno delo? Čubarov pravi, da drugače ne more. Njegov dedek je pokopan pri Stalingradu, današnji Volgograd, nekateri drugi sorodniki so izginili brez sledu. “Ko razumeš, da so nekje tukaj ostanki človeka, ko veš, da jih je tukaj veliko, ne moreš mimo,” pravi.
Podobno razmišlja Aleksander Šablovski. Pravi, da njihova naloga ni samo izkopavanje, ampak tudi popravljanje zgodovinske pozabe in pozabljenega zavedanja v družbi, kakšne grozote nosijo vojne, tudi sodobne. “Želimo najti vse, jih ekshumirati, ovekovečiti in pokopati,” pravi Šablovski. Če ob posmrtnih ostankih najdejo osebne predmete, napisane stvari ali vojaški medaljon, poskušajo ugotoviti tudi ime padlega. Tako smo identificirali in dostojno pokopali že številne, dodaja.
Nekateri sorodniki ob pokopih prvič spoznajo prednike
Za Valerijo Artamonovo je iskanje povezano z občutkom dolžnosti. Na izkopavanja jo je pred trinajstimi leti prvič pripeljal njen bodoči mož, ki se je s tem ukvarjal že vrsto let. Od takrat se v Ržev vrača vsako leto – ob koncih tedna, med dopustom, od spomladi do jeseni. Zdaj tja prihaja tudi z otroki.
“To je dolg do države. Dolg do vseh očetov in pradedov,” pravi. Največ za prostovoljce pomeni, če najdejo vojaka z medaljonom. “Najbolj prijetno za dušo je najti vojaka z medaljonom, izvedeti njegovo ime, najti sorodnike, da pridejo na pokop in ga spoznajo. Mi pa spoznamo njih. To je največje zadovoljstvo, ki ga lahko doživiš pri iskanju.”
Izkopana sovjetska ročna granata RGD-33. Foto: Zajem zaslona, Televizija Slovenija
“Najboljša preventiva pred vojno sta dve pokopališči, ki ležita drugo ob drugem”
Vse na novo najdene posmrtne ostanke, v času našega obiska je takšnih skupin v gozdu kar štiri, enkrat letno pokopljejo, bodisi na sovjetskem bodisi na nemškem pokopališču. Ta v Rževu ležita drug od drugega le nekaj metrov stran. Prav ta bližina je za prostovoljce eden najmočnejših opominov. “Najboljša preventiva pred vojno sta dve pokopališči, ki ležita drugo ob drugem,” pravi Čubarov. “To pomeni, da v vojni ni zmagovalcev.”
O tem želijo učiti tudi svoje otroke, s katerimi skupaj prihajajo na izkopavanja. Ne samo skozi učbenike in številke o izgubah, ampak skozi konkretne podobe tega, kaj vojna pusti za seboj.
“V šoli ne pokažejo takšnih slik. Povedo, da so bile izgube takšne in takšne, a smrti nihče ne vidi v oči. Nihče ne ve, kako so ljudje umrli in s čim se takšni dogodki končajo,” pojasni Artamonova.
Pod zemljo je še veliko
Druga svetovna vojna se je končala pred več kot osmimi desetletji, a prostovoljce v gozdu pri Rževu še vedno pretresejo njene posledice. Šabalovski ob tem potegne vzporednico z aktualno vojno v Ukrajini: “Verjetno ste videli zdajšnje posnetke z brezpilotniki. Ta se bistveno ne razlikuje od tiste, ki se je končala pred 81 leti. Še vedno je vseprisotno težko topništvo. Poglejte, koliko časa je že minilo od nje, mi pa še vedno najdevamo padle.” Zato z žalostjo pravijo, da v trenutnih razmerah dela, tudi za prihodnje generacije, ne bo malo.
V Rusiji iščejo posmrtne ostanke vojakov iz druge svetovne vojne
Oglas