Natalija Majsova o opusu Andreja Tarkovskega
Kinotečni cikel na TV Slovenija prinaša poslednje režiserjeve stvaritve: Stalkerja, Nostalgijo in Žrtvovanje. S kulturologinjo in poznavalko sovjetske kinematografije Natalijo Majsovo smo jih v oddaji Televizorka postavili v kontekst sovjetske umetnosti in družbe ter zagrizli v življenje, opus in stil cenjenega (ter pogosto mistificiranega) avtorja.
Oglas
Cikel Andreja Tarkovskega
Cikel prinaša naslednje filme Andreja Tarkovskega v terminu Kinoteka na TV SLO 1 ob petkih ob 23.00:
8. 5. – Stalker (1979)
15. 5. – Nostalgija (Nostalghia, 1983)
22. 5. – Žrtvovanje (Offret, 1986)
Tarkovski v filmskem svetu uživa mitološki status, kar gre pripisati zmesi različnih dejavnikov, pravi Natalija Majsova. V zgodovino filma se je namreč vpisal kot uporniški sovjetski režiser, ki je kljuboval režimu: “Ne moremo mimo dejstva, da je bil sovjetski režiser, ki je med izoblikovanjem svojega avtorskega jezika trčil ob veliko produkcijskih in drugih omejitev. Poleg tega je Tarkovski ne glede na vse te omejitve vztrajal pri tem, da bi postal in se v svetovno zgodovino filma zapisal kot avtor.”
Ob sodobnih kulturnih politikah in boju za označevalce je pomembno spomniti, da se je imel Tarkovski za sovjetskega režiserja, poudarja Natalija Majsova: “Ne v smislu patriotske oznake, temveč kot priznanje tega, da sta ga neki režim in prostorsko-časovna izkušnja zaznamovala tako v dobrem kot v slabem.”
Nostalgija, 1983. Ruski intelektualec odpotuje v odmaknjeno italijansko pokrajino, kjer je v 18. stoletju ustvarjal njegov rojak, skladatelj, o katerem želi napisati biografijo. Med raziskovanjem zgodovine vzpostavi odnos s prevajalko, a ga razjeda nostalgija po domovini in ženi. Foto: Films Sans Frontières
Tarkovski je dobri dve desetletji sobival s sovjetskim režimom, v tem obdobju pa se je izmojstril v tem, kako prelisičiti oblast in uporabiti ideološke formule v svojo korist: “Neverjetno je, kako je sovjetski režim dopustil snemanje filma epopeje o ikonopiscu, se pravi o religijski figuri Andreju Rubljovu. Če pa gledamo, kako je Tarkovski prodajal koncept tega filma, vidimo, da se je zanašal ravno na floskule o revolucionarnosti Rubljova in je tega malodane pozicioniral kot direktnega predhodnika oktobrske revolucije.”
V 80. letih se je vse bolj uveljavljal kot mitska avtorska figura sovjetskega filma tudi v mednarodnem prostoru. Napeti odnosi z oblastjo so takrat zaznamovali njegovo kariero že do te mere, da je bil prisiljen oditi v ustvarjalno izgnanstvo. V tem obdobju sta nastala njegova zadnja filma, Nostalgija, ki jo je posnel v Italiji, in Žrtvovanje, ki ga je posnel na Švedskem.
Žrtvovanje, 1986. Med družinskim praznovanjem vse zbrane pretrese novica o začetku tretje svetovne vojne. Kot večina filmov Andreja Tarkovskega se tudi ta ukvarja z vero. Foto: Films Sans Frontières
Za marsikaterega gledalca je prvi stik s Tarkovskim zahteven. Njegovi filmi so počasni in nemalokrat zagonetni. Režiser, scenaristi in kritik Paul Schrader jih je označil za primerke “transcendentalnega filma”, saj njihove ritmične in formalne lastnosti odpirajo prostor za kontemplativno, predvsem pa aktivno gledalsko izkušnjo.
Tarkovski je svojo režijsko metodo opisoval kot kiparjenje v času. Tega je realiziral skozi dolge kadre, ki gledalcu omogočajo, da se začne zavedati časa, minevanja in minljivosti. Dober primer kiparjenja v času je prav film, s katerim odpiramo cikel in ki ga imajo mnogi režiserjevi občudovalci za njegovega najboljšega.
Stalker, 1979. Eden najbolj cenjenih filmov sovjetskega cineasta Andreja Tarkovskega govori o odpravi treh mož v nevarno in nepredvidljivo Cono. Vodič po imenu Stalker redno potuje v Cono in jo dobro pozna. Večina iskalcev tja odide zato, ker so slišali za prostor, ki uresniči vse človekove želje. Na ekspediciji, ki jo spremljamo, se Stalkerju pridružita pisatelj in znanstvenik. Foto: Films Sans Frontières
Stalker (1979) govori o odpravi v nevarno in nepredvidljivo Cono, območje, kjer naj bi se uresničevale najgloblje želje. Film temelji na priljubljenem znanstvenofantastičnem romanu iz zakladnice ruske književnosti, gre za Piknik na robu ceste izpod peresa Arkadija in Borisa Strugackega. Prostor tako imenovane Cone, kjer prihaja do nenavadnih in nepredvidljivih dogodkov, ki se upirajo naravnim zakonom, je v romanu nastal zaradi obiska Nezemljanov, ki so tja odložili svoje smeti. Andrej Tarkovski je hudomušni romaneskni zaplet predelal v filmsko prispodobo o veri.
“Roman je zelo ironičen. Ironija je nasploh zelo značilna za visoko sovjetsko znanstveno fantastiko, ker je bila znanstvena fantastika izraz družbene kritike. Tarkovski je s tem romanom dobesedno kiparil v času. Film je videl kot sredstvo odstranjevanja vsega, kar ni pomembno v času, ki je nabit z dejstvi, osebami, čustvi … To se je zgodilo tudi s tem romanom, kjer so na koncu v filmu ostali le trije liki,” v pogovoru o sovjetskem režiserju pravi gostja oddaje.
Film je nastal več let pred jedrsko nesrečo v Černobilu, a se ga pogosto omenja kot vizionarsko alegorijo Černobila.
Vabljeni k ogledu celotnega pogovora in spremljanju cikla.
Oglas