Dejan je po odhodu s Kmetije priznal, kaj je bil glavni razlog, da si je želel domov.
Dejan Guzej je po napetem dvoboju zapustil Kmetijo, v sekanju hlodov ga je premagal Franc. Po izpadu je za portal Top24Novice iskreno spregovoril o razlogih za svoj odhod, psihičnih izzivih življenja na Kmetiji, odnosih s sotekmovalci ter načrtih za prihodnost.
Franc in Dejan pred dvobojem. (foto: Voyo/posnetek zaslona)
Dejan, po napetem dvoboju ste zapustili posestvo. Kaj mislite, da je bil ključni dejavnik, ki vas je pripeljal do izpada? Vas je izid dvoboja presenetil?
Franc je močan nasprotnik, to mu priznam, ampak ključni faktor v tisti areni nisem bil jaz proti njemu, ampak jaz proti svoji želji po domu. Že v areni sem jasno povedal: srce je bilo že doma pri punci in psu. Ko enkrat dosežeš točko, kjer ti osebna sreča pomeni več kot neka televizijska lovorika, se fokus premakne. Franc me ni presenetil s svojo močjo, bolj sem jaz presenetil samega sebe, ko sem ugotovil, da sem na kmetiji dosegel vse, kar sem želel, in da je čas, da se vrnem tja, kjer sem zares pomemben. Odšel sem pod svojimi pogoji, ker sem se tako odločil sam, ne ker bi me kdo zlomil.
Kako se vas je dotaknila celotna izkušnja resničnostnega šova? Kateri trenutki na Kmetiji so vam najbolj ostali v spominu?
Kmetija te spremeni v smislu, da se začneš zavedati, kako malo človek potrebuje in pokaže svoj pravi obraz. Najbolj so mi ostali v spominu tisti večeri, ko sem opazoval ostale, kako se zapletajo v lastne spletke, medtem ko sem jaz točno vedel, kje stojim. To so bili trenutki moje mentalne premoči. Seveda pa ne morem mimo 11. tedna, ko ugotoviš, koliko si dejansko sposoben ko se za nekaj odločiš.
Dejan Guzej (foto: Voyo/posnetek zaslona)
Kako bi opisali izkušnjo na Kmetiji z vidika psihičnega in fizičnega napora?
Fizični napor je bil kamilica v primerjavi s psihičnim cirkusom, ki so ga nekateri uprizarjali. Biti zaprt z ljudmi, ki niso na tvojem nivoju razmišljanja, je največji preizkus potrpljenja. Fizično sem bil pripravljen, psihično pa sem moral biti še močnejši, da nisem dovolil, da bi me njihov kaos potegnil vase.
Tekmovalci so vam večkrat očitali, da ste na Kmetiji najmanj delali. Kakšen je vaš pogled na to?
Kot sem že povedal nekateri zamenjujejo brezglavo tekanje z dejansko produktivnostjo. Moj pogled je preprost: delam pametno, ne pa težko. Če bi vsi delali tako učinkovito kot jaz, bi bile naloge narejene v polovici časa kot pa smo ga dejansko porabili. To, da so me videli kot nekoga, ki “manj dela”, še ne pomeni, da nisem delal. Delal sem manj kot Franc in več kot nekateri. Svoje naloge sem opravil brez dramatiziranja in jamranja.
Dejan Guzej (foto: Voyo/posnetek zaslona)
V šovu ste nekajkrat omenili, da si želite pred celo Slovenijo zaročiti svojo punco, a vam žal ni uspelo. Ali lahko opišete, kaj se je zgodilo z zaroko po Kmetiji?
Najina ljubezen ne potrebuje odra ali tisočih oči, da bi bila resnična. Kar se je zgodilo z zaroko po mojem prihodu domov, je zgodba, ki jo piševa v intimi, daleč od soja luči. Kmetija mi je dala lekcijo o potrpežljivosti, življenje po njej pa mi daje priložnost, da ta trenutek izpeljem točno tako, kot si ona zasluži – mirno, globoko in z vso predanostjo, ki jo premorem. Nekatere stvari so preprosto preveč dragocene, da bi jih diktiral televizijski format.
Ali ste s katerim od tekmovalcev še vedno v stiku?
Seveda, ostal sem v stiku s tistimi redkimi, ki so v tisti igri znali ohraniti obraz in integriteto. Največ se slišim z Žigo, saj sva hitro ugotovila, da sva edina, ki se ujameva na višjem nivoju kot pa z ostalimi. Ko najdeš nekoga, ki razmišlja podobno in ne zapravlja časa za nepomembne drame, se takšna vez naravno ohrani tudi zunaj posestva. Večina ostalih jih je ostala tam, kjer so bili – ujeti v svojem svetu, medtem ko sva midva z Žigo že zdavnaj stopila naprej. Nekateri ljudje so pač za vtis, drugi pa za prave pogovore.
Dejan in Žiga sta postala prijatelja. (foto: Voyo/posnetek zaslona)
Kaj je bila prva stvar, ki ste jo naredili, ko ste se vrnili domov?
Vdihnil sem zrak svobode, objel svojo drago in psa ter se poveselil s pravim prijateljem – s tistimi ljudmi, ki so mi ves čas stali ob strani in ki ne potrebujejo kamer, da bi vedeli, kdo sem. To je bila moja največja nagrada po vseh teh tednih.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Bi se še kdaj prijavili v resničnostni šov?
Načrti so veliki, teren se pripravlja. Kar se tiče novega šova – nikoli ne reci nikoli. Če se pojavi izziv, ki bo vreden moje pozornosti in kjer bom lahko spet pokazal svoj karakter in iznajdljivost, zakaj pa ne? Svet potrebuje ljudi, ki si upajo biti to, kar so, brez filtrov.