Med drugo svetovno vojno so Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška razkosale slovensko ozemlje, ki je bilo do tedaj v okviru Kraljevine Jugoslavije. Še najhitreje so hoteli slovenski narod uničiti nemški okupatorji, ki so kmalu sprožili prisilno izganjanje Slovencev in uvedli ponemčevalne ukrepe. Ti ukrepi so temeljili tudi na trditvah nemških nacionalističnih znanstvenikov, kot je bil Manfred Straka iz avstrijske Štajerske.
Te dni mineva 81 let od konca druge svetovne vojne v Evropi. Med drugo svetovno vojno so okupatorji slovensko ozemlje razkosali. Največji del sta dobili Nemčija in Italiji, Madžarska je dobila Prekmurje, Neodvisna država Hrvaška pa nekaj vasi med reko Savo in rečico Bregano.
Nemško-avstrijski projekt etnocida nad Slovenci
Nemški nacisti, kjer so imeli pomembno vlogo Avstrijci (nenazadnje je tudi Adolf Hitler prihajal iz Avstrije), ki so se tedaj še imeli za del nemškega naroda, so hoteli čim prej ponemčiti Slovence. Da bi bil projekt etnocida nad Slovenci čim bolj uspešen, so hoteli nacisti tudi čim bolj razdeliti Slovence. Pri tem so se oprijele tudi t.i. vindišarske teorije.
Vindišarsko teorijo so nemški nacionalisti uporabljali na avstrijskem Koroškem, da bi čim prej ponemčili tamkajšnje Slovence. Nemški nacionalisti so hoteli čim več Slovencev na avstrijskem Koroškem prepričati, da niso Slovenci, ampak Vindišarji.
Wenden, Windisch in Vindi
Vind oziroma Windisch po nemško je bila najprej nemška oznaka za vse Slovence. Pojem se je izoblikoval iz pragermanske besede za Slovane: Winidoz. Ta je pozneje v nemščini dobila obliko Wenden ali Windisch ter se zožila na Slovence in Lužiške Srbe.
Adolf Hitler leta 1941 v okupiranem Mariboru. Nacisti so hoteli na Gorenjskem, Koroškem in slovenskem Štajerskem izgnati na sto tisoče Slovencev in preostale Slovence čim prej ponemčiti. Poraz v vojni jim je preprečil te načrte.
Foto: Wikimedia Commons
Pojem Wenden se je pravilom uporabljala za Lužiške Srbe, Windisch pa praviloma bolj za Slovence (do 17. stoletja tudi za t.i. kajkavce, ki so pozneje postali del hrvaške politogeneze).
Vindišarska teorija kot del raznarodovanja Slovencev
V 19. stoletju so Slovenci želeli, da Nemci namesto pojma Windisch zanje uporabljajo ime Slowenzen oziroma pozneje Slowenen. To so izkoristili nemški nacionalisti, ki so potem na podlagi starega nemškega imena za Slovence (Windisch) izoblikovali že omenjeno vindišarsko teorijo.
Zagovornik vindišarske teorije je bil tudi graški zgodovinar in geograf Manfred Straka (rojen je bil leta 1911 v Premišlu na današnjem jugovzhodu Poljske). Ta je leta 1940 izdelal v okviru graškega inštituta za jugovzhodno nemštvo (Südostdeutsches Institut so ustanovili nacisti leta 1938 po priključitvi Avstrije Hitlerjevi Nemčiji) izdelal etnični zemljevid tedanje Jugoslavije.
Strakova razdelitev Slovencev na tri dele
Zanimivo je, da je Slovence – v skladu z načelom deli in vladaj – razdelil na tri skupine: Slovence (Slowenen) na območju nekdanje Kranjske, na Vindišarje oziroma Vinde (Windische) na območju slovenske Koroške in slovenske Štajerske ter na Prekmurce (nem. Prekmurzen), tj. Slovence, ki so bili do konca prve svetovne vojne v Habsburški monarhiji del Ogrske.
Foto: Wikimedia Commons
Na zemljevidu so z rdečo barvo označeni Nemci: na Slovenskem so strnjeno živeli na Kočevskem, na Apaškem polju in vzhodu Prekmurja. Na zemljevidu, ki ga je izdelal Straka, so je pretirano poudarjen pomen Nemcev na območju Dravograda, Radelj ob Dravi in okolici Maribora.
Slovenci kot del zmagovitega tabora po drugi svetovni vojni
Nemcem zaradi poraza v vojni ni uspelo uničiti Slovencev. Po zaslugi NOB so se meje Slovenije po vojni premaknile bolj proti zahodu in zajele skoraj vse primorske Slovence.
Kočevski Nemci, ki so v veliki večini med drugo svetovno vojno sodelovali v projektu etnocida na Slovenci, so ob koncu vojne v strah pred povračilnimi ukrepi zbežali v Avstrijo in od tod tudi v druge države. Bolj trda je po vojni predla Nemcem, ki so živeli na Apaškem polju. Bili so tarča izgona.
Straka nadaljuje svojo kariero v povojni Avstriji
Straka je med vojno bil vojaki in nekaj časa tudi učitelj na mariborski gimnaziji. Dejaven naj bi bil tudi v načrtih ponemčenja slovenskih otrok s pomočjo šolstva. Po vojni je bil nekaj časa vojni ujetnik in je živel v Nemčiji. Leta 1951 se je vrnil v Avstrijo in kljub nacistični preteklosti nadaljeval svojo učiteljsko kariero. Umrl je leta 1990.
Glavna vira za Strako in delovanje Inštituta za jugovzhodno nemštvo:
Manfred Straka (1911–1990), objavljeno na spletni strani hdgoe.at (House of Austrian history).
Christian Promitzer, Znanost in zločin – Inštitut za jugovzhodno nemštvo v Gradcu (1938-1945), objavljeno v: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005.