Z odhodom na ljubljansko realko leta 1888 se je Cankarjevo bivanje na Vrhniki končalo, vendar se je vse življenje vračal v svoj rojstni kraj. Foto: BoBo
Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate.
Oglas
Pisanje Ivana Cankarja je v poznem ustvarjanju, ko je prebival na Rožniku, dobilo izrazito avtobiografsko noto. Bolj ko se je bližal koncu življenja, bolj so njegove misli potovale v rano mladost. Z odhodom na ljubljansko realko leta 1888 se je njegovo bivanje na Vrhniki končalo, vendar se je vse življenje vračal v svoj rojstni kraj. Njegovi spomini na rojstno hišo, Sv. Trojico, Tičnico, Laz, mesarjeve klade in enajsto šolo pod mostom, Klis, cerkvi sv. Lenarta in sv. Pavla, nepogrešljivi Močilnik, Retovje in Raskovec so dobili spomenik v njegovih delih. V obdobju bivanja na Rožniku se Cankarjeva motivika opira na spomine na mladost in mater, opazovanje živalskega sveta, v pisanju pa se je pojavil zelo močan motiv hrepenenja, novost v razvoju slovenskega romana. Ob 150. obletnici njegovega rojstva je bil v četrtek na sporedu Prvega programa Radia Slovenija Literarni večer, v središču pozornosti pa niso bila njegova najpomembnejša prozna in dramska besedila, ampak odlomki iz njegove proze, v katerih Cankar pripoveduje o njemu ljubih krajih, ki jih je večinoma doživljal v mladosti: Vrhniko in njeno okolico. Literarni večer z naslovom Vrhniški prostori je pripravila Nives Kovač, besedila pa interpretirata Pavle Ravnohrib in Jernej Kuntner.
Koen Peeters (1959) je komunikolog in antropolog. Kot literat se je uveljavil s prvencem Pogovori s K, zbirko belgijskih anekdot in srečanj med junakoma Robertom Marchandom in K., tudi junakoma avtorjevih poznejših del. Veliki evropski roman je bil leta 2008 nominiran za prestižno nagrado libris. Foto: Modrijan
Iz naših duš je izginilo v tistih urah vse, kar je v človeku trdega, brezobzirnega, vsakdanjega; izlila se je vanje mehka miloba. Tista čustva, ki spe ob belem dnevu globoko v srcu, neopažena in nepoznana, so se vzdramila ter si osvojila vse bitje.
Ivan Cankar (1876–1918) je brezkompromisno in ustvarjalno pisal o stvareh in temah, o katerih smrtniki molčimo ali šepetamo. S kakšno sugestivnostjo je Cankar ustvarjal razpoloženje in kako ga je z zamahom roke sprevrnil, pokaže tudi njegova črtica Ob zori. V njej lahko odkrijemo pisateljeve sveže, aktualne, celo sodobne pripovedne rešitve. Kako napisati poklon delavcem, na primer? Pisatelj je za težko nalogo izbral načelo kontrapunkta. V črtici Ob zori, ki jo interpretira Blaž Šef, tako skupina boemov sreča skupino delavcev.
Sem, / ker sem bil, / in vsakdo / me bo mogel / pozabiti. // In vendar / moram reči: / sem / in bil sem / in bom, / in zato sem več / od pozabljenja …
“Rojstvo je močnejše od smrti,” je v pesmi Molitev zapisal Edvard Kocbek (1904–1981), pesnik, ki je na lastni koži občutil grozote druge svetovne vojne. Kocbek je v svoje pesmi vpletal zgodovino in človekovo vpetost vanjo, pa nepredvidljivost in tragično občutenje življenja. Te teme se v njegovi poeziji samosvoje prepletajo tudi s protislovnimi sestavinami, kot so na primer racionalno in iracionalno, faktografsko in metaforično ter intelektualno in sentimentalno. Na dan, ko pri nas praznujemo dan zmage nad nacizmom in fašizmom, saj se je tega dne leta 1945 v Evropi uradno končala druga svetovna vojna, je v Liričnem utrinku omenjeno Kocbekovo pesem interpretiral Ivo Ban.
Klical me je Onslow, naš varnostnik. Povedal mi je za nove vstopne kode na legitimacijskih karticah. Onslow kar naprej skrbi za nas, za našo varnost v tem nevarnem svetu.
1. maj je tudi dan Evrope, dan praznovanja “miru in enotnosti”. Veliki evropski roman belgijskega pisatelja Koena Peetersa je nekakšna evropska različica Velikega ameriškega romana Philipa Rotha. Pripoved temelji na obsežnem poročilu o trgovskih in marketinških pristopih v evropskih deželah, ki ga mora napisati glavni junak Robin, in med mesti, ki jih na poti obišče, se znajde tudi Ljubljana. Robin si svoje vtise zapisuje v beležnico, iz njih pa počasi nastane pripoved o uradniku in ambicioznem popotniku po sodobni Evropi, ki se nikjer ne počuti zares doma. Odlomek romana, ki ga je prevedla Mateja Seliškar Kenda, v oddaji Izbrana proza interpretira Aljaž Jovanović.
Roman Ob volčjem svitu se vračajo je prvo daljše prozno besedilo Zyranne Zateli in je dodobra pretresel grško literarno občestvo, navdušil literarne kritike in bralce ter postal prodajna uspešnica. Foto: KUD AAC Zrakogled
»Vam je všeč Pariz?«
»Še kar. Sicer pa si nisem ničesar ogledal.«
»Zakaj ne?«
»Ne maram iztegovati vratu pred stavbami, sploh pa me ogledovanje znamenitosti dolgočasi in utruja.«
“Moj sovražni odnos do slikarstva se je izkristaliziral šele po izbruhu druge svetovne vojne, ko sem že bil v Argentini,” je v Poljskih spominih zapisal Witold Gombrowicz (1904–1969), eden najpomembnejših poljskih literatov 20. stoletja.
Njegovi posthumno izdani Poljski spomini (1977, slovenski prevod 2025), ki jih je avtor napisal po naročilu Radia Wolna Europa, so nastajali med letoma 1959 in 1961 in se osredinjajo na prvo obdobje njegovega življenja. Gombrowicz v njih tako med drugim piše o druženjih, obiskovanju univerze in muzejev ter o družbenih razmerah v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, vendar ne samo na Poljskem, kot bi lahko nakazoval naslov. V nasprotju z drugimi njegovimi literarnimi deli je v teh spominih manj eksperimentalen, zato pa bolj preprost in neposrednejši ter ponuja odkrit, ponekod celo piker vpogled v svoja razmišljanja o družbi, umetnikih in njihovih umetninah, mestih in drugem. Odlomek, ki se nanaša na Gombrowiczevo bivanje v Parizu konec dvajsetih let dvajsetega stoletja, v oddaji Spomini, pisma in potopisi interpretira Matej Puc.
Mojo mladost je zaznamovalo, da ne rečem, preganjalo, branje knjig. Ko premišljujem o tistih čudnih letih, se pred menoj na lepem pojavijo junaki nekaterih romanov pa tudi resnične osebe iz mojega takratnega okolja. Kratko malo občutim, da sem živela skupaj s knezom Miškinom ali Nastasjo Filipovno, z Ano Karenino in Jeanom Valjeanom, z madame Bovary in ljubimcem lady Chatterley, si z njimi delila doživetja, tako zelo so se me dotaknili, da lahko s prstom otipam ta »znamenja«.
Literarni portret je tokrat posvečen petinsedemdesetletni grški pisateljici Zyranni Zateli, avtorici obsežnih romanov in zbirk kratkih zgodb, ki jih poznajo v številnih jezikovnih okoljih, tudi pri nas. Gre namreč za osrednjo pisateljsko osebnost v Grčiji ta hip. V slovenskem prevodu imamo roman Ob volčjem svitu se vračajo v prevodu Klarise Jovanović in zbirko kratkih zgodb Užitek v sencih – prevedla jih je Lara Unuk. Njeno ustvarjanje predstavlja Tadeja Krečič Scholten, odlomke pa interpretira Vesna Jevnikar.
Spored literarnih oddaj med 10. in 16. majem
10. maj
Humoreska tega tedna – 14.05 (Ars)
Tomo Kočar: Slava, Alfa in Omega
Spomini, pisma in potopisi – 21:00 (Ars)
Witold Gombrowicz: Poljski spomini
Literarni portret – 22:05 (Ars)
Zyranna Zateli
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Ivan Cankar: Ob zori
11. maj
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Franz Werfel: Med nebom in peklom
12. maj
Literarni večer – 21:00 (Ars)
Nagib Mahfuz: Kairska trilogija
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Octavia Butler: Sorodstvo
13. maj
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Tone Škrjanec: Moje oko je moje okno
14. maj
Literarni večer – 21:05 (Prvi)
Peter Levin Shaffer: Nevidno oko
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Marie Silkeberg:Srce, lovec
15. maj
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Kornel Makuszynski: Slikarjev konec
16. maj
Izbrana proza – 18.00 (Ars)
Camilo Jose Cela: Mazurka za dva mrtveca
Literarni nokturno – 23.00 (Ars) in 23.05 (Prvi)
Severin Šali: Slap tišine
Oglas