Ujeli smo ga sredi enega redkih prostih vikendov. Prostih v njegovem slovarju. Med vlogo predsednika NŠ Slovenj Gradec, vodenjem družinskega podjetja s sedmimi zaposlenimi, še vedno aktivnim igranjem nogometa v avstrijskem nižjeligašu GSV St. Martinu in družinskim življenjem z ženo in tremi otroki ima za Davida Kašnika dan pogosto premalo ur, a 39-letni Korošec ne obžaluje ničesar.
Na stres se je privadil v 13 sezonah nogometa na prvoligaških zelenicah. Ko je pred 17 leti debitiral v obrambi ljubljanske Olimpije, je na klopi zmajev sedel legendarni Brane Oblak, med vratnicama je stala današnja ikona madridskega Atletica Jan Oblak, v napadu pa je na vrzeli v vrstah velenjskega Rudarja prežal Sebastjan Cimirotič.
Po štirih sezonah v zmajevem gnezdu se je za kratek čas preselil k Aluminiju, od tam pa ravno k Rudarju, kjer je preživel glavni del svoje profesionalne kariere. V vseh treh klubih so v njem prepoznali vodstvene sposobnosti in mu na roko nadeli kapetanski trak. Nepopustljiv borec v obrambi, ki pa je rad pogledal tudi proti nasprotnikovim vratom. V skoku, s predložkom, prostim strelom …
Danes je nogomet na najvišji ravni za visokoraslega branilca preteklost. Da bi ga pogrešal, mu zmanjka časa, takšen je bil tudi cilj. Lotil se je pomembnega projekta v Slovenj Gradcu, v pogovoru za Sportal je razkril, kako ga je nogomet pripeljal do tega, kot nekdanji kapetan zeleno-belih pa se je dotaknil tudi trenutnega stanja v Olimpiji in slovenski prvoligaški druščini.
Čeprav ste gost rubrike Druga kariera, v resnici še niste ravno zaključili z igranjem nogometa. Ob vikendih še vedno redno igrate v sosednji Avstriji. Številni nogometaši imajo po toliko sezonah nogometa na najvišji ravni dovolj, zaključek kariere jim lahko pomeni tudi olajšanje, nov začetek. Kaj vas še vedno žene, da igrate?
V prvi vrsti zdravje, ki mi služi. Hvaležen sem, da zaenkrat ni bilo težav s poškodbami. Druga stvar je zagotovo dejstvo, da sem v nogometu od šestega leta starosti. Zdi se mi, da je težko reči ne, dokler ti telo dovoljuje, da si še aktiven. V Avstriji me je prepričala tudi družba, ekipa; kar nekaj prijateljev s slovenskih prvoligaških zelenic igra tam, raven ni tako slaba, kot bi si kdo predstavljal, in zaenkrat mi to odgovarja. Od ponedeljka do petka se nabere precej stresa, to je zame odklop. Ob nogometu se sprostim, skozi celotno kariero je bilo tako.
Se kdaj zgodi, da vseeno zmanjka časa?
Res je, da mi čas ni najbolj naklonjen. Včasih težko grem od doma, od družine, a se mi zdi, da s tem dobim še več energije za takrat, ko sem doma. Zaenkrat ta ritem še vedno uspeva, poleg službe, dela v domačem klubu in družine, ki je vedno na prvem mestu, si vzamem tudi ta čas zase. Brez razumevanja in podpore domačih ne bi šlo, jasno.
Kako ste to idejo predstavili ženi, kako jo je sprejela?
To je največji izziv (smeh op. p.). Drži, da sva oba med tednom pogosto polno zasedena, a sva se uspela uskladiti tudi glede tega. Zavedava se, da oba kdaj potrebujeva tudi kakšno tovrstno sprostitev, zame je to pač nogomet. Bolje, da uživam v tem, kar res rad počnem, kot pa da bi čas zase izkoristil za kakšne neumnosti. Na koncu še vedno najdemo tudi dovolj časa za skupne aktivnosti, ki jih potem še toliko bolj izkoristimo.
Vikend torej prinese tekme, kaj pa to v praksi pomeni za treninge med tednom?
Poleg tekme še dva treninga.
Rezultati so dobri. Čestitke za naslov!
Hvala, res je. Že kar nekaj krogov pred koncem smo potrdili naslov, v naslednji sezoni bomo igrali v višji ligi, šesti rang tekmovanja v Avstriji. Imamo ambicioznega lastnika, ki želi sestaviti ekipo še za kakšno ligo višje. Z mano trenutno med drugim igrata Rene Mihelič in Klemen Bolha, kmalu naj bi se nam pridružilo še eno znano slovensko ime, a zaenkrat ne smem povedati več. Super se imamo.
David Kašnik je v Prvi ligi debitiral na začetku sezone 2009/10; z Olimpijo je v Ljubljani izgubil proti velenjskemu Rudarju.
Foto: Aleš Fevžer
Vseeno kdaj pogrešate profesionalni nogomet, si še kdaj zaželite, da bi bili še vedno na najvišji ravni?
Ne, iskreno. Ko sem končal profesionalno kariero, sem torej ostal v nogometu. Na eni strani imam funkcijo predsednika kluba, na drugi še vedno aktivno igram. Pravzaprav sem ostal v zelo podobnem ritmu, še vedno vsak dan razmišljam o nogometu, zato niti ni prostora, da bi ga pogrešal. V nogomet nisem vpet profesionalno, sem pa na način, ki mi odgovarja in me izpopolnjuje. Trenutno res uživam v tem, kar delam.
Profesionalno kariero ste zaključili pri ravenskem Fužinarju, ko je ta še igral v drugi ligi. Ste imeli vedno željo, da to zgodbo zaključite na Koroškem?
Morda. V resnici sem to kariero nekako zgradil izven vseh žarometov, kar se tiče Koroške. Moja zgodba je bila zelo specifična.
V svoji karieri je velikokrat nosil kapetanski trak, Olimpija ni bila izjema.
Foto: Aleš Fevžer
V kakšnem smislu?
Ko sem imel 19 let sem pravzaprav zaključil in opustil idejo o igranju nogometa. Prave priložnosti v vseh letih, ki sem jih preživel v Dravogradu, na članski ravni nisem dočakal. Za leto in pol sem prekinil z nogometom, ker sem bil, če sem čisto iskren, toliko razočaran. Nisem se uspel prebiti niti na treninge s člansko ekipo, ki je takrat igrala v drugi ligi. Vpisal sem se v gradbeno šolo v Ljubljani, dve leti sem študiral, nato pa sem se vrnil na Koroško. Dravograd je izpadel v tretjo ligo, poklical me je takratni trener Janko Lorber. Odločil sem se, da še enkrat poskusim. Tista sezona v tretji ligi mi je dala nov zagon.
V vmesnem času sploh niste trenirali?
Igral sem le mali nogomet. Igranje na asfaltnih igriščih v domačem okolju mi je dalo pomembno podlago za vse skupaj. Morda je to stvar, ki danes številnim mladim nogometašem povzroča težave. Mnogi se ne zavedajo, da je za pravi uspeh, za neko spodobno nogometno kariero treba še marsikaj postoriti sam. Samo treningi so absolutno premalo. Ogromno časa sem preživel na teh igriščih, odigral ogromno malega nogometa s starejšimi generacijami in to mi je dalo dodatno širino, kakovost, ulico, ki je danes primanjkuje.
Kako je nato prišlo do prestopa v Olimpijo?
V tistem letu sem res igral povsem neobremenjen in opazili so me ljudje iz Olimpije. Pravzaprav sem bil najprej povabljen na informativni trening, če se tako izrazim. Želeli so videti, kaj zmorem. Potem so se stvari zgodile dokaj hitro.
V karieri je imel nekaj zapletov s poškodbami; leta 2014 je bil operiran zaradi strganih križnih vezi, težave so se kasneje vrnile še nekajkrat.
Foto: Aleš Fevžer
Na kratko ste izkusili tudi tujino, angleški nogomet, pri Sheffield Wednesdayju sicer niste dočakali svoje priložnosti. Ko danes gledate nazaj; ste kdaj karkoli obžalovali glede svoje kariere?
Ne obžalujem niti ene stvari. Že zato, ker kot mlad nogometaš nisem nikoli razmišljal o tem, da bom lahko nekoč služil z nogometom. Igral sem ga, ker sem ga imel rad, ker sem v tem užival. Mislim, da sem zato na koncu tudi uspel spisati to zgodbo. Z ženo sva bila skupaj že takrat, ko sem v Dravogradu obupal nad nogometom. Bilo mi je težko in nikoli ne bom pozabil, da mi je takrat v tolažbo rekla: »Pa saj ne boš nikoli živel od nogometa. Zakaj se žreš?« Ampak jaz nisem želel živeti od tega, želel sem pokazati, da sem sposoben, da zmorem. Torej danes ničesar ne obžalujem, čeprav vem, da so stvari, ki bi jih vsekakor lahko naredil drugače.
Recimo?
Skozi kariero recimo nikoli nisem imel niti enega menedžerja in na to sem resnično ponosen, ker vem, kako stvari v nogometu potekajo danes. Povsod, kjer sem bil, sem se o vsem dogovarjal sam. Morda sem tudi s tem v vseh klubih prevzel kapetansko vlogo, imam jo še danes v Avstriji. Vedno sem delal po lastnem občutku, kaj je prav in kaj ne. Na koncu mi je nogometna kariera dala ogromno, najbolj sem ponosen, da sem si v tem času ustvaril družino, dom. Če govorimo konkretno o Angliji, ki ste jo omenili, pa bi se stvari absolutno lahko odvile drugače, drži. Prišlo je do birokratskih zapletov, v Anglijo sem odšel zgolj kot posojen nogometaš, čeprav naj bi imel takrat proste roke, potem pa sem se moral po hitrem postopku tudi vrniti.
Sodeč po tem, kar razlagate, se zdi, da vam je bil prehod z igrišč v pisarne kar nekako namenjen. Kdaj ste začeli razmišljati o infrastrukturi, o trenerjih, delu z mladimi, tudi o prihodnosti nogometa v neki regiji?
Res je, v to smer me je vleklo že kot nogometaša. Bil sem lider garderob, tako sem razmišljal ves čas. Že kot igralec sem skušal biti vez med ekipo in vodstvom kluba, znal sem se postaviti za ekipo in v takšnih vlogah sem se počutil najbolje. Morda sem se tega naučil tudi od očeta. Zaradi vsega tega sem se res že prej videl tudi v vlogi, kakršno imam danes.
Kdaj ste vedeli, da bi se radi lotili projekta v Slovenj Gradcu?
V resnici se je vse skupaj začelo premikati, ko sem zaključeval kariero v Velenju. V nogomet se je v Slovenj Gradcu skozi leta nekaj vlagalo, a ne veliko. Bazen tukaj pa je velik, kar se Koroške tiče, največji. Leta 2020 sem sina pripeljal na prvi trening, spremljal sem, kakšno je stanje v klubu, kaj se dogaja. Takrat je v Slovenj Gradcu treniralo okrog 70 otrok, vodstvo se je trudilo na svoj način, a sem vedel, da bi se že iz tega dalo ustvariti več. Takrat sem si rekel, da se tega ne bom lotil, dokler ne zaključim z resnim igranjem nogometa. Če se nečesa lotim, želim v to vložiti 100 odstotkov. Sledili so pogovori, stvari so se malo zamikale, z županom občine (Tilen Klugler op. p.) smo morali najti skupni jezik, ga prepričati, da v dobrobit otrok velja vlagati tudi v nogomet.
Kakšna je bila vaša vizija?
Začeli smo s 70 otroki, v klubu smo bili štirje. Vedeli smo, da je treba najprej urediti infrastrukturo. Imeli smo eno igrišče z naravno travo, to je premalo. Županu smo predstavili vizijo oziroma idejo o izboljšani infrastrukturi in hvaležen sem, da je vedno pokazal posluh za šport. Vse skupaj je treba podkrepiti z rezultati in s sodelavci nam je to uspelo. V mlajših selekcijah se dela načrtno, po skrbno pripravljenem načrtu, ki je za razmere na Koroškem postavljen na res visoki ravni. Zdaj v Slovenj Gradcu trenira že 250 otrok, v klubu je slabih 30 ljudi. Vse skupaj je zdaj že preraslo hobi, organizacija je postala resna. Organizirati je treba več kot 20 trenerjev, zagotoviti pogoje velikemu številu otrok, finančni okvirji rastejo.
Kot branilec je bil velikokrat nevaren tudi za nasprotnikova vrata, v Prvi ligi je zbral deset zadetkov.
Foto: Aleš Fevžer
Kaj je torej bolj stresno: biti kapetan na igrišču ali predsednik ob njem?
Če smo čisto pošteni, kot nogometaš razmišljal le o sebi in o ekipi. Zdaj razmišljam o vseh vpletenih. O mladih nogometaših, trenerjih, denarju, organizaciji. Slednje je veliko težje, imam pa pomoč odlične ekipe, brez katere ne bi šlo. To je predpogoj, odnosi morajo biti pravi, iskreni. Otrokom ne obljubljamo, da bomo iz njih naredili profesionalce, niti se nismo iz tega razloga lotili tega projekta, omogočiti jim želimo najboljše možne pogoje v danem trenutku, naše poslanstvo je, da spravimo čim več otrok na igrišče. Da jim odpremo vrata športa, šport pa jim bo potem dal dragocene izkušnje za življenje. Lahko ti da ogromno.
Ne le v Slovenj Gradcu, nogomet je na Koroškem kar nekoliko zaspal. Včasih smo na koroških zelenicah spremljali prvoligaški nogomet, nazadnje s Fužinarjem drugoligaškega. Zdaj so klubi daleč od te ravni. Kako danes kot predsednik kluba gledate na nogomet v vaši regiji?
Ko stvari pogledamo nekoliko širše, vidimo, da v slovenski reprezentanci in v močnih klubih igra zelo veliko fantov s Koroške. Bazen otrok res ni majhen, klubov je sedem, kar je v grobem preko 1000 otrok. Strinjam pa se, da imamo problem. Gre tudi za podporo gospodarstva, glavni problem pa je, da se ne znamo povezati v interesu otrok, v interesu resnega delovanja na višji ravni nogometa. Če vztrajamo vsak v svoji sredini, bomo izjemno težko realno ciljali na najvišja mesta, ker se najboljši igralci nikoli ne bodo zbrali v enem klubu. To je težko pričakovati, se pa stvari spreminjajo. Včasih smo imeli Korotan in Dravograd, zdaj se stvari razvijajo v Slovenj Gradcu, Fužinar dela dobro, tu so Radlje, Mežica, Črna. Če želimo nekaj več, bo treba sodelovati, a so stvari seveda kompleksne, vsak zagovarja svoje delo, se trudi na svoj način.
V državnem prvenstvu je svoj zadnji nastop vknjižil pred šestimi leti, ko se je velenjski Rudar poslavljal od prvoligaške druščine.
Foto: Aleš Fevžer
In posledica tega je, da nogometaši bežijo drugam?
Tako. Posamezniki, ki izstopajo iz tega povprečja, kar se kakovosti tiče, potem hitro pobegnejo v druge klube. Če bi jih uspeli zadržati, bi bilo lahko marsikaj drugače. Spoštovanje si zasluži Fužinar, ki trenutno nastopa v prvi mladinski ligi. Pri vsem tem ne gre le za klube, skupni interes bi morale najti tudi občine, gospodarstveniki, zato pravim, da je vse skupaj zelo kompleksno. Vemo tudi, kakšni finančni vložki so potrebni za takšne cilje. Včasih je bilo vse skupaj precej lažje tudi za manjša okolja, danes je težje konkurirati. Posledica so tudi tuji investitorju, takšno poslovanje pa ima spet svoje slabosti, ker gre prej za kratkoročne kot dolgoročne rešitve.
V Slovenj Gradcu je bilo velikokrat govora tudi o tem, da je to rokometno mesto, da pravega prostora za nogomet ni. Vseeno ste ponovno ustanovili tudi člansko ekipo, kakšen je odziv ljudi?
Rokomet je v Slovenj Gradcu številka ena, o tem ni nobenega dvoma. Logično. Je pa tudi pri teh stvareh tako, da ljudje hitro prepoznajo, če se neka iskrena zgodba razvija v pravo smer. Hitro dobiš podporo. Pri mlajših selekcijah so tu večinoma starši, zdaj je ta podpora še zrasla s člansko ekipo, zanimanja je veliko in vsi fantje, ki so se lotili tega izziva, si zaslužijo javno pohvalo. Vse je zraslo na prostovoljnih prispevkih, na željo igralcev samih. Na tekme prihaja veliko število ljubiteljev nogomet, fantje so si z energijo, ki jo oddajajo, to zaslužili. So motivacija za celotno nogometno šolo. So vsekakor dokaz, da se nogomet v Slovenj Gradcu prebuja. Tudi tukaj bi bile kakršnekoli obljube nesmiselne, ne razmišljamo o tretji ligi, drugi ligi. Cilj je, da rastemo in fantom nudimo primerne temelje.
David Kašnik je razočaran nad dejstvom, da v največjih slovenskih klubih dobiva priložnost vedno manj domačih nogometašev.
Foto: Aleš Fevžer
Koliko danes spremljate slovenski prvoligaški nogomet?
Spremljam. Ne ogledam si sicer veliko tekem v živo, časa preprosto zmanjka, a imam v kar nekaj klubih še veliko prijateljev in spremljam dogajanje.
Kot nekdanjega kapetana Olimpije vas moramo vprašati, kaj si mislite o tem, da letos niti Olimpije niti Maribora po vsej verjetnosti ne bomo spremljali v evropskih kvalifikacijah?
To je zelo žalostno za slovenski nogomet. Kakorkoli obračamo, gre zgodovinsko gledano za največja kluba v Sloveniji in to je veliko razočaranje za obe strani. Prej smo se že pogovarjali o finančnih vložkih in še precej bolj sem jaz osebno razočaran nad dejstvom, da vedno manj domačih fantov dobiva priložnost na tej ravni. S tujimi investitorji prihajajo tuji nogometaši, ti pa ne prinesejo nujno večje kakovosti. Celje do neke mere tukaj predstavlja svetlo izjemo. Na dolgi rok za slovenski nogomet in Nogometno zvezo Slovenije v tem ne vidim nič dobrega. Mislim, da imamo kakovost v doma vzgojenih nogometaših, tudi v domačem trenerskem kadru. Morali bi delati na tem, če želimo nekoč znova žeti tisto, kar smo nekoč že želi z uvrstitvami na velika tekmovanja.
Preberite še: