Lea Mihevc je ena tistih igralk, ki jih je širša javnost v zadnjem obdobju najbolj opazila zaradi vloge Sare v seriji Nemirna kri. V novi epizodi podkasta Sovoznik, ki ga vodi Gregor Knafelc, je odkrito spregovorila o tem, kaj ji je ta vloga prinesla. Ne le v poklicnem smislu, ampak tudi povsem osebno. Kot je povedala, je projekt prišel v posebnem obdobju njenega življenja, ko se je po porodniški vračala nazaj v igralski poklic in se znova spraševala, kdo je zunaj vloge mame. Vloga Sare ji je prinesla večjo prepoznavnost, nove priložnosti, predvsem pa jo je spet povezala z ustvarjalnim ritmom, ki ga ima rada. To ni bila le nova televizijska naloga. Bila je vrnitev k sebi.
V pogovoru je Mihevčeva večkrat poudarila, da igralstva ne razume kot nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Intuicija je pomembna, a ni dovolj. Igralski poklic je zanjo obrt, ki zahteva tehniko, znanje, pripravo in disciplino. Igralec mora znati prizor ponoviti, ne glede na to, ali stoji na odru ali pred kamero. Prav v tem vidi pomemben del igralske zrelosti: da ne pokažeš vedno vsega, kar znaš, ampak razumeš, kaj posamezen projekt potrebuje od tebe. Pri Nemirni krvi je bil izziv še večji, saj je morala glavno vlogo graditi skozi daljše obdobje, snemanje pa ni potekalo po zaporedju. Zato je bilo ključno, da Sara ostane verjetna, živa in notranje dosledna.
Zadelo jo je – dobesedno
Serija ji je prinesla tudi prepoznavnost, na katero se, kot pravi, človek težko vnaprej pripravi. Ljudje jo danes pogosto ustavljajo, jo prepoznavajo in povezujejo z njenim televizijskim likom. Izkušnje ima večinoma prijetne, saj pristopajo spoštljivo in prijazno. A ob tem priznava, da je v zasebnem življenju precej drugačna, kot si jo morda kdo predstavlja skozi Saro. Manj suverena, bolj zadržana in kdaj tudi v zadregi. Prav ta razlika med javno podobo in zasebno osebo je eden od zanimivejših poudarkov pogovora. Za kamero je lahko močna, odločna, jasna. V življenju pa je, kot vsi, tudi ranljiva.
Lea Mihevc sinova FOTO: Osebni arhiv
Posebej zanimiv je bil del pogovora, v katerem se je spomnila trenutka, ko se je odločila, da bo manekensko kariero zamenjala za igralsko. To se je zgodilo v New Yorku, kjer je takrat živela. S kolesom se je peljala od cimre domov, zavila v enosmerno ulico in vanjo je trčil avto. Ni se poškodovala, a dogodek jo je močno prizemljil. Takrat je v njej že zorela odločitev, da želi svojo pot nadaljevati kot igralka. »Bila sem zasanjana, ker sem premišljevala, da bom to počela od zdaj naprej,« je razkrila v Sovozniku. Včasih je dovolj en sam trenutek, da človek neha bežati pred tem, kar v sebi že dolgo ve.