Po prespani noči, ko glava ni bila več tako vroča kot takoj po prekinjenem in nedokončanem večnem derbiju med Mariborom in Olimpijo (0:1), nam je Marinko Galić predstavil svoje videnje turbulentnega dogajanja pri vijolicah. Klub, za katerega je uspešno igral pred leti, z njim serijsko osvajal naslove in leta 1999 senzacionalno zaigral tudi v ligi prvakov, je zabredel v krizo.
Po obračunu z Olimpijo (ob prekinitvi so gostje vodili z 1:0) je bolj ali manj postalo jasno, da bo Maribor doletela kazen, tako da je sanj o tem, da bi lahko letos igral v Evropi, že konec.
Politiki zastrupljajo in mečejo bombice med ljudi
“Konec koncev je v nogometu in nasploh v športu v Sloveniji tako, kot je pač v politiki v državi. Vse je postalo apatično,” nam je povedal nekdanji slovenski reprezentant.
Foto: Ana Kovač
Ker podobno velja tudi za zmaje, ima slovenski nogomet opravka z nenavadno sezono. Kdo pa je po mnenju 56-letnega Primorca, ki je življenjsko srečo našel na Štajerskem, sploh kriv za krizo vijolic?
“Sploh ne vem, česa se bojijo ljudje, da nočejo neposredno označiti glavnega krivca. Konec koncev je v nogometu in nasploh v športu v Sloveniji tako, kot je pač v politiki v državi. Vse je postalo apatično. Čez leta nas politiki zastrupljajo. Vržejo med ljudstvo kakšno bombico, s katero razdelijo narod na dva pola in poskrbijo, da se ljudje skregajo med seboj. Tako nastanejo levi in desni, zgornji in spodnji, vse, kar pač hočeš, večina pa je tako apatična, da lahko tisti, ki je na oblasti, počne tisto, kar hoče,” je nekdanji član zlate Katančeve enajsterice, ki so jo ljubitelji nogometa pred davnimi desetletji znali zrecitirati tudi ob treh zjutraj, če je bilo treba, stanje duha v slovenski politiki prezrcalil v šport.
Maribor že od nekdaj najbolj nogometno mesto
Pred desetletji je bil eden najboljših slovenskih nogometnih branilcev.
Foto: Reuters
Skrbi ga zlasti apatija, ki je zajela Maribor. V mestu ob Dravi se je preselil leta 1994, ko je prvič oblekel vijoličasti dres, in že dolgo ni čutil takšnega malodušja glede usode mariborskega kluba, kot ga spremlja v tej sezoni.
“Maribor je že od nekdaj veljal za najbolj nogometno mesto v Sloveniji, a so zdaj povsem drugačni časi,” je spomnil na svoje obdobje, ko so lahko za klub igrali le trije tujci, pa še ti so bili povečini iz nekdanjih bratskih republik razpadle Jugoslavije.
Pozneje, ko je obveljalo Bosmanovo pravilo, so se sprostile stvari glede pretoka večjega števila tujcev, ki so začeli prihajati v Slovenijo z vseh celin tega sveta. To pa je prineslo nekaj, kar je prizadelo tudi Maribor. “Začela se je izgubljati identiteta pri klubih. Ko se spominjam Maribora izpred več kot treh desetletij, je bilo noro. K nam je prišel Milko Djurovski, Maribor je bilo gospodarsko še močno mesto, ljudje pa nasmejani in družabni. Vsi so navijali za Maribor. NK Maribor je mestni brend, največji mariborski brend ob Pohorju. Da, včasih je bila smučarija res močna, zdaj pa zaradi vremenskih razmer že nekaj časa ni več,” je spomnil na obdobje, ko je NK Maribor postal najbolj prepoznaven del mesta.
“Tega, kar so naredile Viole, ne odobravam”
Z Mariborom se je leta 1999 senzacionalno uvrstil v skupinski del lige prvakov.
Foto: Reuters
“Takrat so tudi Viole obstajale v neki drugi obliki. Imele so druge vodje. Resnično se ne spominjam, da bi se Viole kdaj v mojih časih obnašale tako, kot so se na sobotnem derbiju z Olimpijo. Govorimo seveda o devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1996 smo resda imeli kritično obdobje, ko smo bili nekaj časa v prvenstvu celo na predzadnjem mestu, a je takrat namesto Janeza Zavrla na položaj trenerja prišel Bojan Prašnikar, konsolidiral zadevo, vse drugo pa je zgodovina,” je Maribor kmalu postal prvič prvak. Začelo se je obdobje daljšega serijskega osvajanja lovorik in presežkov v Evropi (liga prvakov leta 1999), pod drugega pa se je že v tem stoletju z najbližjimi sodelavci vpisal Zlatko Zahović.
“Maribor je postal najuspešnejši slovenski klub,” je zato Galić v zadnjih letih še toliko bolj razočaran in nezadovoljen, ker so vijolice le še blede sence nekdanjih serijskih prvakov, ki so veliko pomenili tudi v Evropi. Zdaj se bistveno več kot o predstavah igralcev govori o zgrešenih projektih glede sestavljanja kadrovske križanke in – tako je bilo v soboto na vročem derbiju z Olimpijo (0:1) – nešportnem obnašanju navijačev, ki so prekinili dvoboj.
Matevž Vidovšek je v 62. minuti po bližnjem srečanju s pirotehničnimi sredstvi, ki so jih na igrišče metali navijači Maribora, obležal pred svojimi vrati.
Foto: Aleš Fevžer
“Tega, kar se je zgodilo včeraj, ne odobravam. Da prekineš srečanje z baklami in jih mečeš na igrišče … Pa sploh ni pomembno, ali so zadeli Matevža Vidovška in njegove soigralce ali ne. Lahko bi jih, že to je dovolj. To je na koncu koncev ogrožanje življenja. Pomislite, da se kateri izmed nogometašev v napačnem trenutku obrne, nato pa ga bakla zadene v oči. S tem se res ne gre šaliti,” daje prav kritiki kapetana Olimpije Matevža Vidovška na račun nevarnega obnašanja mariborskih navijačev.
Riba smrdi pri glavi
Pozna nekaj pripadnikov Viol, ki so mu zatrjevali, da so ob trenutnem stanju nogometnega kluba v Mariboru preprosto morali nekaj narediti. “Skušal sem jim dopovedati, da bi lahko to storili tudi na drugačen način. Da jih pride čim več na stadion, ga nato morda predčasno zapustijo, ali pa izobesijo transparent. In to bi bilo to. Metanja bakel in ogrožanja varnosti pa ne podpiram. To ni dobro,” mu ni bila všeč radikalna poteza pripadnikov navijaške skupine, ki spremlja dvoboje v Ljudskem vrtu na južni tribuni. Prepričan je, da bi lahko nezadovoljstvo prikazati tudi na drugačen način, da ne bi bilo treba prekiniti tekme in trepetati pred ostrimi kaznimi.
“Nihče, sploh med privrženci Maribora, ne omenja igre Maribora, ki je bila do 60. minute zelo slaba. Tudi Olimpija ni igrala dosti bolje, če smo iskreni. Težave, podobne tistim v Mariboru, ima tudi Olimpija. Žalostno je, da se ne pogovarjamo o igri, ampak o navijaških izgredih, apatičnosti občinstva in vseh drugih zadevah,” je še poudaril Marinko Galić, ki pred začetkom sezone nikakor ni verjel, da bi lahko Maribor in Olimpija ostala brez Evrope.
Foto: Aleš Fevžer
Ker pa Galić že dolgo živi v Mariboru in čuti nogometni utrip v mestu, pravi, da tudi razume gnev navijačev. “Po drugi strani je treba razumeti njihovo frustracijo. Povedali so mi, da so bili v tej sezoni že v slačilnici, pred klubskim avtobusom, se pojavljali na treningih in opozarjali igralce, da od sebe ne dajejo vsega, a nato na igrišču ni bilo videti nič drugače. Še vedno je bilo isto. Igrali so brezvoljno, nezainteresirano. Kot da komaj čakajo, da se konča tekma in lahko odidejo domov. Žal prevladuje apatičnost. Včasih sem dobil občutek, kot da je vsem vseeno. Razen Soudanija, ki se mi je med tujci kar zasmilil, saj je star blizu 40 let, a se mu je videlo, da mu niso bili všeč ne sodniške odločitve ne odzivi soigralcev. Nihče drug pa se ni pretirano boril. To skupino igralcev je v tej sezoni vodilo kar pet trenerjev. Menjajo se, a to prav nič ne pomaga Mariboru. Lahko pride, kdor hoče, a ne bo spremenil prav nič. To pa zato, ker riba smrdi pri glavi. Nekdo je moral vse te igralce pripeljati in jim dati visoke zneske,” je lastnik velikega športno-rekreativnega centra v Mariboru pokazal na vodstvo kluba, ki ga pooseblja turški mogotec Acun Ilicali.
Katerega milijarderja sploh zanimata Maribor in 1. SNL?
Acun Ilicali je prvi mož mariborskega kluba. V zgodovino se bo vpisal kot prvi po letu 2008, ki vijolic ni popeljal v Evropo.
Foto: Jure Banfi
Ko je Turek leta 2024 prevzel vodenje mariborskega kluba, je imel Galić o njem drugačno mnenje. “Na začetku je bila zadeva prikazana drugače. Bila je bolj pozitivna, saj je Maribor nujno potreboval nekoga, da ga izvleče iz finančnih težav. In se je pojavil Ilicali. Ko sem bil strokovni komentator na Sportklubu na eni izmed prvih tekem po njegovem prihodu, sem menil, da ga v primeru slabših rezultatov ne smemo začeti takoj obsojati. Vendarle je prvič v slovenski ligi. Rečeš si, da bo že bolje v drugi sezoni in se bo zagotovo kaj naučil iz prve sezone. No, potem pa je v drugi sezoni še slabše. Kot kaže, bo Maribor sezono končal šele na petem mestu, kar je za ta klub in mesto ena večjih katastrof,” je upal, da mariborski klub ne bo deloval tako, kot je Olimpija pod vodstvom pokojnega Milana Mandarića.
“Takrat je na koncu izpadlo, da je on klubu posojal denar in mu ga klub še dolguje. Za milijarderja ni težava, če ti je klub dolžan deset ali 15 milijonov evrov, a bodimo iskreni: katerega milijarderja sploh zanimata Maribor in slovenska liga? Popolnoma nikogar. Resnično lahko pride le tisti, ki ga zanima na podoben način, po domače povedano, pranje denarja. Če pa imaš poleg v lasti še dva, tri klube, pa poskrbiš, da tisti igralci, ki v drugih klubih ne morejo igrati, pridejo v Maribor. Takšni mislijo, da se v Sloveniji igra divja in uboga liga, a so se na koncu vsi opekli. Videli so, da slovenska liga ni ravno šestorazredna, kot so mislili, ampak je dokaj resna,” ga motijo prihodi številnih tujih igralcev v Maribor, ki po njegovo niso dodana vrednost. To potrjujejo tudi rezultati.
Takšni so v breme Slovencem v drugi ligi
Edini zadetek na večnem derbiju v Ljudskem vrtu je dosegel Hrvat v vrstah Olimpije Antonio Marin.
Foto: Aleš Fevžer
Včasih ga spremlja občutek, kot da je v Mariboru francoska reprezentanca B. “Ali pa, ko pride v Maribor nekdanji nogometaš Liverpoolove šole. Eno je govoriti, od kod prihaja, drugo pa, zakaj ni tam ostal in redno igral. Nekdo, ki tako pride iz angleške lige v slovensko, ne more biti okrepitev. Ne more biti tako dober igralec. Še zdaj trdim, da je v Sloveniji dovolj domačih slovenskih fantov, ki bi z določeno potrpežljivostjo dali klubu veliko več kot so vsi igralci v zadnjih dveh letih.”
Moti ga tudi nedorečeno poslanstvo druge lige. “Morala bi biti razvojna liga, a sami vidimo, koliko tujcev igra v njej. Koliko je nekakovostnih prišlekov, ki so jih pripeljali razni agenti, ki s temi igralci ne morejo nikamor, pa jih zato dajo v drugo ligo. Verjetno jih tudi plačujejo, zato takšni igralci klubu niso v breme. So pa v breme domačim fantom v celotni ligi. Radi bi igrali, a ne dočakajo prave priložnosti. Eno tekmo odigrajo slabo, pa so že na klopi. Če bi bili naši klubi tako potrpežljivi z našimi fanti kot s tujci, pa to ne velja le za Maribor, ampak na primer tudi za Olimpijo, ki ni v tem pogledu nič drugačna, bi bilo bolje. Klubi bi zapravili bistveno manj denarja, lahko bi bolje uredili pogoje za delo v nogometnih šolah. Kaj pomaga Mariboru, da ima dve leti zapored državne prvake med kadeti in igralci do 15 let, če pa nihče od teh fantov čez tri, štiri leta ne bo videl prve ekipe,” pogreša več nadarjenih fantov iz lastnega klubskega podmladka, ki bi jih v Mariboru vrgli med leve v 1. SNL.
Le Šimundža je imel hrbtenico
Ante Šimundža je Maribor zapustil leta 2024, zdaj pa je s Slaskom na odlični poti, da se vrne v poljsko elitno prvo ligo.
Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com
A, kakor pravi, riba vselej smrdi pri glavi. Tako je po Galićevem mnenju tudi pri 16-kratnih državnih rekorderjih, ki na novo lovoriko čakajo vse od leta 2022. “Riba smrdi pri glavi. Vidi se delo pisarn in ljudi v kravatah. Veliko se da narediti v slovenski ligi, a moraš imeti pri tem prave ljudi, ne pa jih takoj menjati. Na primer Ante Šimundža – njegov začetek je bil kar obetaven. Imeli smo domačega trenerja, ki pa mu žal niso zaupali dolgo. Po prvih slabših rezultatih so ga zamenjali. Ante je imel hrbtenico. Ni dovolil, da bi se predsednik ali športni direktor mešala v njegovo delo. Ante danes dobro vodi Slask in je tik pred tem, da pride v prvo poljsko ligo, v Maribor pa so se začeli drug za drugim voziti razni trenerji, a ni imel nihče želenih rezultatov. Tako lahko ugotovimo, da težava niso trenerji, ampak tisti na vodstvenih položajih, ki so kadrovali in vozili igralce od vsepovsod in jih označevali za ultratalente. Ali pa igralci z že uveljavljeno kariero. Vemo, da je Jean Michael Seri igralec z dobro kariero, ki pa je v zadnjem obdobju igral v Savdski Arabiji. Od nekoga takšnega ne moreš pričakovati, da bo prišel v slovensko ligo in igral dobro. To ne gre tako,” mu je najbolj žal, da v Mariboru ne zaupajo bolj domačim fantom.
Maribor ima novopečene državne prvake med kadeti in igralci do 15 let.
Foto: Aleš Fevžer
“Bilo bi drugače. Tudi ljudje, ki hodijo na tekme, bi vedeli, kako so se v klubu odločili, da bodo izpostavljali domače slovenske igralce. Da ne bodo razmetavali denarja po nepotrebnem. Takrat bi morali biti le dovolj potrpežljivi in črpati iz svojega poligona. To ne gre v enem letu, a morali bi trdno verjeti v to zgodbo.”
Življenje v Sloveniji drvi v prepad
“Običajni ljudje, ki so hodili na tekme in niso Viole, so znali v preteklosti izražati svoje nezadovoljstvo. V zadnjih sezonah tega ni več. Ne vem, zakaj tega ni več, je pa to verjetno povezano z življenjem v Sloveniji, ki, takšen je moj pogled, drvi v prepad,” razmišlja Galić.
Foto: Ana Kovač
Moti ga, da turško vodstvo Maribora ni uresničilo ciljev. “Ni tega, kar so predstavljali. Govorili so, da bo Maribor spet hitro igral v ligi prvakov, a se jim je že po dveh letih zgodilo, da sploh ne bodo igrali v Evropi. To je nekaj nepredstavljivega. To se mu je nazadnje zgodilo pred 18 leti. Razlog za to je tudi apatičnost, ki se je glede nogometa pojavila v Mariboru. Običajni ljudje, ki so hodili na tekme in niso Viole, so v preteklosti znali izražati svoje nezadovoljstvo. V zadnjih sezonah tega ni več. Ne vem, zakaj tega ni več, je pa to verjetno povezano z življenjem v Sloveniji, ki, takšen je moj pogled, drvi v prepad. Politiki nam krojijo vsakodnevno življenje, tako da se prepiramo med seboj. Da se označujemo za leve in desne, zgornje in spodnje … To se je preselilo tudi v šport,” v tem trenutku nima dobrega občutka glede prihodnosti NK Maribor.
Viole so v soboto poskrbele za prekinitev večnega derbija. Mariborski klub zdaj čaka na kazen, ki mu jo bo dodelila Nogometna zveza Slovenije.
Foto: Aleš Fevžer
“Sem bolj pesimist. Predvidevam, da kazen, ki jo bo prejel Maribor, ne bo majhna. Že večkrat je bil kaznovan zaradi delno podobnih zadev. Verjetno bo moral igrati pet ali šest tekem na praznem stadionu. Vsi, ki smo igrali nogomet, vemo, kako je to. Sploh ni vzdušja, niti navijanja. Kot da greš v kino in spremljaš film brez zvoka. Nemi film,” je vedno trpel, če je moral igrati na praznem stadionu.
“Biti uspešen trener Maribora je danes misija nemogoče”
Aktualni slovenski selektor Boštjan Cesar je največje trenerske izkušnje v klubskem nogometu pridobil na klopi NK Maribor.
Foto: Jure Banfi
Kako pa bi Maribor vendarle lahko poskrbel za lepšo prihodnost in manj jezil najbolj vročeglave navijače in se tako izognil podobnim incidentom? Galić ponuja rešitev. “Rešitev vidim v tem, da bi se pri igralskem kadru osredotočili na slovenske igralce. Glede tujcev pa mogoče koga iz držav nekdanje Jugoslavije. Ekipo bi vodili brez vpletanja raznih agentov in s trenerjem, ki bi imel hrbtenico pri sestavljanju ekipe. V takih pogojih, ki vladajo zdaj, je pri Mariboru nemogoče doseči uspeh. Tudi če hočeš imeti rezultati, ti tega ne dovolijo, ampak vnaprej določijo, kdo mora igrati, saj so za zanj plačali toliko in toliko. Na žalost je imel pri zadnjih trenerjih v Mariboru hrbtenico le Šimundža,” je nekdanji nepozabni libero zlate Katančeve čete vse preostale stratege, ki so v zadnjih dveh sezonah vodili vijolice, teh pa ni bilo malo, označil za stratege v Ljudskem vrtu brez hrbtenice. Tudi Boštjana Cesarja, aktualnega selektorja Slovenije.
“Biti uspešen trener Maribora je danes misija nemogoče. Preveč je dejavnikov, ki vplivajo na nogomet. Od agentov do predsednikov in športnih direktorjev, ki v ospredje silijo svoje igralce in jih vozijo v klub. Tako lahko opravljaš delo trenerja le še zaradi tega, da imaš dobro plačo, morda nato prejmeš še odpravnino in greš drugam. To pa ni dobro ne za trenerja ne za zgodbo Maribora.”
Odkar živi v Mariboru, v ljudeh, povezanih z nogometom, čuti največjo apatičnost.
Foto: Shutterstock
Pogovor je končal pesimistično. V stanju duha, v kakršnega se je po njegovem mnenju ujelo mesto ob Dravi. “V to, ali so nekateri ljudje v tem klubu že predolgo ali ne, se ne bom spuščal, dejstvo pa je, da v klubu prav nič ne deluje. Odkar živim v Mariboru, se je v ljudi v nogometu zasidrala največja apatičnost. Pa to ne pomeni, da so ljudje slabi. Povsod najdeš ljudi z dobrim in slabim srcem. Eni ti želijo dobro, drugi slabo. Moti pa me nezainteresiranost. Ko rečejo, da tako pač je, in se sprašujejo, kaj sploh lahko naredijo in kaj lahko sploh pomaga. To je najbolj boleče – vsaj zame. To je opazno v vseh sferah življenja, žal pa so za to najbolj krivi politiki,” je nekdanji as slovenskega nogometa končal pogovor tako, kot ga je začel. Pri politiki.