Stečaj se vleče že skoraj desetletje in pol, delavci pa še čakajo na del svojega denarja. Foto: Radio Koper/Jasna Preskar
S padcem koprskega gradbenega podjetja je ostalo na cesti več kot sto delavcev. In če so se ti na začetku spraševali, zakaj je njihovo podjetje moralo pasti in kdaj, če sploh, bodo dobili svoj denar, se zdaj sprašujejo predvsem to, kako je mogoče, da so prvo delno poplačilo svojih terjatev dobili šele po petih letih in da se stečaj vleče že skoraj desetletje in pol.
Oglas
Gradbeno podjetje Stavbenik bi letos praznovalo 78 let, če ga novembra leta 2012 ne bi doletel stečaj. Njegova usoda je bila zapečatena že desetletje prej, ko je pristalo pod okriljem Primorja. To je postalo lastnik vseh Stavbenikovih nepremičnin, opreme in strojev, hčerinska družba, ki jih je imela dotlej v lasti, pa jih je po novem morala najemati, pojasnjuje stečajni upravitelj Stavbenika Valter Stepan. Samo zaradi tega je do januarja leta 2013 nastalo za nekaj manj kot 50 tisoč evrov stroškov, kar je dodatno najedalo stečajno maso.
“Vse Stavbenikovo premoženje je prešlo na Primorje. V lasti Stavbenika so bili samo tekoči, še nedograjeni in neprodani projekti. Zanje smo iztržili šest milijonov evrov, prijavljenih terjatev pa je bilo za 54 milijonov evrov. Priznali smo jih za 40 milijonov,” pove.
Prodaja premoženja je v večjem obsegu stekla šele leta 2016 in je bila v dveh letih bolj ali manj končana. To je tudi razlog, zakaj so bile terjatve delavcev prvič delno poplačane šele leta 2017, več kot pet let po začetku stečaja, nadaljuje Stepan: “Delavci so dobili prvo poplačilo terjatev, dobrega pol milijona, sredi leta 2017. Drugi del, približno 200 tisoč, so dobili leta 2019, po sedmih letih in pol. Večji del, 570 tisoč evrov, pa so dobili leta 2022, v desetem letu. Za delavce traja to predolgo. Glavnico so dobili poplačano v celoti, obresti pa polovično; glavnica je znašala približno 1,37 milijona, obresti pa malo manj kot pol milijona evrov. Razlike ne bodo dobili. Žal so vse dobili tako pozno!”
Pol leta pred stečajem delali nadure, a brez poplačila
Delavci so v dolgotrajnem stečajnem postopku večkrat opozorili na svojo usodo in se s pomočjo sindikata tudi dejavno vključevali v prizadevanja, da bi bilo premoženje njihovega nekdanjega podjetja čim prej unovčeno. Dve leti po začetku stečaja so se npr. simbolično sprehodili mimo nakupovalnih središč v Kopru in opozorili, da še vedno čakajo na poplačilo.
“Zadnjega pol leta se je delalo, tolkli smo nadure. Vse je šlo v nič, rečeno pa je bilo, da bo plačano,” je povedal eden od delavcev. Njegov sodelavec je dodal, da jih najbolj skrbi zaradi odpravnin. Od začetka stečaja namreč niso dobili še niti centa.
Štiri leta po začetku stečaja so se delavci s pomočjo Obalne sindikalne organizacije KS 90 po pomoč obrnili tudi na Družbo za upravljanje terjatev bank. Med drugim so predlagali, da bi se odpovedala zakonitim zamudnim obrestim oziroma privolila v njihovo poznejše poplačilo, vendar niso bili uslišani. Na DUTB-ju so jim odgovorili, da razumejo njihovo stisko, a da njihova prošnja zakonsko ni sprejemljiva in izvedljiva.
Podjetje je šlo v stečaj leta 2012. Foto: MMC RTV SLO
Delavci so se angažirali tudi ob poskusu prodaje TPC Livade, ki je predstavljal še zadnji večji vir za poplačilo njihovih terjatev. Silvo Jerman je takrat v imenu delavcev predstavil dva predloga: “Predlagali smo, da bi spremenili namembnost, da bi šli v stanovanjsko gradnjo. V tem primeru bi prej prodali in iztržili višjo ceno. Drugi predlog pa je bil, da bi ta delež odkupila občina, ocenjujemo ga na približno 800.000 evrov, in bi tako bili poplačani 100-odstotno.”
Delavci so v stečaju najranljivejša skupina
Delavci so v stečaju najranljivejša skupina in bi si zaslužili prijaznejšo obravnavo, meni stečajni upravitelj Valter Stepan: “Zakaj se z delavci tako ravna? Tudi pravni strokovnjaki s področja stečajne zakonodaje pravijo, da v Evropi obstajajo različne prakse. Pri enih so primarni interes upniki, največji so običajno banke, pri drugih pa bolj sledijo interesom delavcev. Če bi pri nas v samem zakonodajnem postopku sodelovali sindikati, bi lahko ti, tako kot kje drugje, dosegli prijaznejšo zakonodajo za delavce. Ti so še najmanj krivi, da je podjetje končalo v stečaju. Do tega pride zaradi poslovodstva, zaradi kreditov, ki so jih nestrokovno odobrile in podelile banke, ali ker država s svojimi instrumenti ni pravočasno sprožila postopka, ko je bilo denarja za poplačilo delavcev še dovolj. Se pravi, delavci so najranljivejša skupina in bi si zaslužili drugačno obravnavo!”
“Težko smo živeli, saj nismo imeli nič!”
Prizadevanja nekdanjih zaposlenih oziroma vključevanje v stečajni postopek z raznimi pobudami, kot v primeru Stavbenika in nekaterih drugih gradbenih podjetij, so prej izjema kot pravilo. Med najaktivnejšimi delavci je bil tudi Miodrag Pavlović, ki se je v Stavbeniku zaposlil takoj po šoli, v njem pustil svoje zdravje in mu bil zvest vse do bridkega konca: “Zelo nam je bilo hudo! Ostali smo brez dela, ostali smo brez dohodka! Jaz in nekateri drugi smo bili delovni invalidi. Prijavili smo se na zavod za zaposlovanje, vendar dela nismo dobili kar tako, saj služb ni bilo, še posebej za invalide. A bili smo potrpežljivi in vztrajno zahtevali svoje terjatve. Ob tem se moram zahvaliti Obalni sindikalni organizaciji KS 90 in Damjanu Volfu, ki nam je zelo pomagal. Pod okriljem sindikata smo se redno dobivali in spraševali, kdaj bomo dobili odpravnine, ki so nam pripadale. Težko smo živeli, saj nismo imeli nič!”
Drugega kot čakanje delavcem niti ni preostalo, dodaja Pavlović, ki je zdaj že upokojen, spomini na stečaj Stavbenika ga pa še vedno bolijo.
Obalna sindikalna organizacija KS 90 je ves čas opozarjala na nesprejemljivo prakso, da delavci v Sloveniji skoraj desetletje čakajo na plačilo za opravljeno delo. Pozivala je k spremembi insolvenčne zakonodaje tako, da bi država takoj po oklicu stečaja poplačala prednostne terjatve delavcev ter nato sama vstopila v stečajni postopek kot upnica. Ker delavske terjatve v večini stečajev predstavljajo le nekaj odstotkov vseh terjatev, bi tak ukrep pomenil minimalno finančno breme za državo, hkrati pa bi preprečil socialne tragedije, kakršna je bila zgodba delavcev Stavbenika, so še izpostavljali v Obalni sindikalni organizaciji KS 90.
Na pogorišču primorskih velikanov: Stečaj Stavbenika
Oglas