Klara Eva se bo po novem z gledalci družila v jutranjih urah. Foto: Osebni arhiv/Teotim Logar Zorn
Klara Eva Kukovičič je ena tistih voditeljic, ki jih v medijskem prostoru hitro opazimo ne le zaradi prepoznavnega glasu in televizijske prezence, temveč predvsem zaradi iskrene radovednosti, s katero pristopa k ljudem in zgodbam. Gledalci jo poznajo iz oddaje Infodrom, poslušalci s Prvega programa Radia Slovenija, zdaj pa stopa tudi v ospredje jutranjega programa v oddaji Dobro jutro, kjer želi ohraniti toplino, spontanost in človeškost.
Oglas
V pogovoru je spregovorila o tem, kako radovednost oblikuje njen način dela, kje sama vidi mejo med ambicioznostjo in užitkom ter zakaj verjame, da so prav nepopolni trenutki tisti, ki ustvarjajo najbolj pristne vsebine. Razmišlja tudi o razlikah med radiem in televizijo, o tremi, improvizaciji in ustvarjanju v živo ter ne nazadnje o tem, zakaj se ji zdi pomembno, da gledalce v jutro pospremi z nasmehom.
Pravite, da vas žene radovednost – kako se to kaže v vašem delu?
Ker sem radovedna, se pri pogovoru s sogovorniki večkrat zanašam na svojo intuicijo in zanimanje, namesto da bi se skriptivno držala vnaprej pripravljenih vprašanj ali izhodišč. Slej kot prej se sicer vrnem na zastavljeno pot, ampak težko se upiram svojemu zvedavemu temperamentu. Mislim, da je to tudi nekaj, kar se velikokrat začuti, da me stvari iskreno zanimajo in se o njih ne pogovarjam zgolj zato, ker se moram, ampak ker želim.
Kako pomembna je ambicioznost v vaši karieri? Vas ta vrednota morda kdaj tudi bremeni?
Velikokrat me opišejo kot ambiciozno, tudi sama se dostikrat dojemam kot tako. Se pa zadnje čase vse pogosteje sprašujem, kje je meja med ambicioznostjo, željo po kakovosti in užitkom ob delu. Vsi ti notranji dejavniki so tako prepleteni, da bi težko pokazala s prstom, kaj od tega me zares žene naprej. Morda je ambicioznost, ja. Morda je željo po doseganju vedno večjih zvezd, morda pa zgolj hedonizem. Vse teče tako naravno in se prepleta, da ne bi mogla reči, da me ti občutki kdaj obremenjujejo. Seveda – ni vedno lahko. Zgodnje jutranje ure, dnevi, polni adrenalina, urniki brez začetka in konca, marsikatero odrekanje … Ampak Bukowski je zapisal: “Najdi, kar ljubiš, in pusti, da te ubije.” Jaz bi citat nekoliko spremenila, recimo: “Najdi, kar ljubiš, in pusti, da te vodi.” In mene gotovo vodi ta trikotnik z zabrisanimi mejami – jaz pa mu le s srcem sledim.
Klara Eva Kukovičič je pri Infodromu sodelovala skoraj šest let. Foto: Osebni arhiv/ALI XOD Agency/Marko Pleterski
Kako si postavljate cilje?
Povsem naključno in nenačrtovano. Verjamem, da nam življenje ponuja preveč možnosti, da bi lahko v kateri koli točki vedela, v katero orbito bom zavila čez leto, dve, tri, kaj šele čez desetletje ali dva. Ali kaj bo takrat zame dobro, prav, kaj bom takrat potrebovala. Cilji naj bi namreč vedno imeli svojo časovnico in strukturiran plan, jaz pa sem bolj človek sanjarjenja. In če me vprašate, o čem sanjarim? O svoji pogovorni oddaji z občinstvom v živo.
V enem od intervjujev ste dejali, da “življenje zajemate s polno žlico” – kako se ta pristop kaže v vašem življenju in delu?
Blizu mi je koncept človeškega izkustva. Verjamem, da je življenje lahko polno lepih, enostavnih dogodivščin kot tudi težjih preizkušenj. Za nekatere poskrbi življenje samo, druge pa si moramo ustvariti sami – in tu se nam rado zalomi, in sicer zaradi neprijetnih čustev. Strah pred obsojanjem drugih, fizično nelagodje ali druga neprijetna čustva imajo primarno funkcijo, da nas obvarujejo na primer pred bolečino, občutkom sramu,sočasno pa nas lahko tudi ovirajo; na primer, da na zabavi ne plešemo, ker se nočemo osmešiti; da ne poskusimo sladoleda drugega okusa, ker nam morda ne bo všeč; da ne vstanemo zgodaj, da bi videli sončni vzhod, čeprav nas res zanima, kakšne so barve ob svitu; da se ne preizkusimo v novi aktivnosti, ker morda ne bomo uspešni. Če želimo občutiti in živeti vse, kar je v nas človeškega, moramo kdaj pa kdaj premagati negotovosti, se požvižgati na druge, predvsem pa si dovoliti nepopolnost.
Ste voditeljica na Radiu Slovenija, hkrati pa vas gledalci poznajo tudi z malih zaslonov iz oddaje Infodrom. Kateri medij vam je bližje – radio ali televizija – in zakaj? Kako se razlikuje priprava na radijsko in televizijsko oddajo?
To vprašanje dobim večkrat in vedno pomislim, da je podobno, kot če bi me vprašali, katerega od bratov imam raje. Prvi je bolj spreten z glasbo, drugi v športu – težko pa bi rekla, kdo od njiju mi je bliže. Ob vsakem zažari drugi del moje osebnosti. Enako je pri radiu in televiziji. Po radiu sem lahko intimnejša, osredinjam se na glas, prav tako sem pogosto sama v studiu, zato sem jaz tisti vezni člen med novicami, besedami in glasbo; na televiziji pa sem obdana z ljudmi, kamera ujame vsak moj izraz, vsa čustva, prav tako pa je fokus večinoma na gostih. Ko se pripravljam na radijsko vodenje, se sprašujem, kaj je tisto, kar lahko dam poslušalcem, na televiziji pa, kaj lahko dam gostom. In če gostje dobijo občutek, da me nekaj iskreno zanima, ali skrbi ali navdihuje, bodo tudi sami govorili z večjim žarom.
Sebi na začetku kariere bi povedala, da naj ostanem zvesta sebi in svojim sanjam ter jih ne izpustim zaradi negotovosti ali strahu.
Klara Eva Kukovičič
Kaj ste se naučili na radiu, kar vam pomaga na televiziji? In obratno – kaj vam je televizija dala za radio?
Na radiu sem se naučila, kako se pravilno naglasi absolutno, inovacijski in kaj je premena po kakovosti. Šalo na stran, na radijski strani hiše človek izpili pravorečje, se nauči obvladovati svoj govorni aparat in spozna, da se razpoloženje odraža v našem glasu. “Veš, Klara Eva, poslušalci slišijo nasmešek,” mi je kmalu po prvih radijskih vodenjih povedala kolegica, in to drži kot pribito. Ta nasmešek v glasu poskušam obdržati tudi na televiziji, le da ga tam narišem še na lica. Televizija mi je dala veliko suverenosti in priložnosti, da odkrijem, kdo sem kot človek in kot voditeljica. Ko sem prišla na Infodrom, mi je urednica Tina rekla, da ne želi, da pri vodenju posnemam njo ali Nežo ali Matejo, torej takratni voditeljici. Želela je, da najdem in izrazim sebe, meni pa je po glavi šlo samo: “Kako lahko najdem svoj slog, če pa samo stojim v studiu in berem napovedi.” No, ne boste verjeli – po nekaj oddajah sem spoznala, da lahko še najbolj vsakdanje teme, kot je denimo uporaba telefona v šoli, napovemo v tisočih slogih. In Infodrom mi je pomagal odkriti in razviti svojega.
Ste tudi pisateljica in vodite prireditve – kako se te izkušnje odražajo v vašem delu voditeljice?
Prireditve so moja prva ljubezen – verjetno tudi tista ta prava. Rada imam komunikacijo z občinstvom, rada opazujem, kako poteka izmenjava energije med vsebino na odru in vsemi, ki jo spremljajo. Na televiziji in radiju ne moremo čutiti te dvostranske ljubezni, saj ni neposrednega stika s poslušalci oziroma gledalci – na prireditvah pa je krog sklenjen. Rada slišim smeh iz publike, napeto tišino, začudenje, navdušenje … To me pomirja, da še znamo biti ljudje, da smo še živi, da se nas še kaj dotakne. V te občutke se rada vračam. In ko jih potrebujem na radiu ali televiziji, si jih preprosto prikličem v spomin.
Radovednost in spontanost sta ključna dela njenega voditeljskega pristopa. Foto: Osebni arhiv/Teotim Logar Zorn
Se vam je že zgodilo kaj nepričakovanega v etru ali pred kamero, kar vam je ostalo v spominu?
Na začetku sta mi v spominu ostala vsaka napaka in spodrsljaj. In potem sem doma premišljevala, kaj bi lahko naredila, da je naslednjič ne ponovim. Danes se s tem sicer ne obremenjujem več in napak si ne jemljem več k srcu.
Kako se spoprijemate s tremo ali pritiskom pred oddajo?
Mislim, da dobro. V dnevniku imam celo stran, posvečeno mislim in občutkom, ki jih želim začutiti, preden gre za res. Če se le da, si jih preberem ali vsaj prikličem v spomin, in občutek treme se v večini primerov spremeni v občutek navdušenja in pričakovanja.
Kako se oddaja Dobro jutro razlikuje od oddaj, ki ste jih ustvarjali do zdaj?
Oddaja Dobro jutro je oddaja v živo. Tu ni ponavljanj, popravkov, vse teče in živi spontano, in to mi je najbolj všeč. To tudi pomeni, da se v oddaji pojavi kakšen kiks, kakšen spodrsljaj, ampak mislim, da je ravno to tisto, kar jo dela sproščeno, simpatično in življenjsko. Res je sicer tudi, da je na radiu večina mojega dela “v živo”, ampak tam imam to olajševalno okoliščino, da imam pred seboj lahko tisoče zapiskov, zaslonov, ki so precej dober plonkec, poleg tega pa nihče ne vidi mojega izraza, ko kaj narobe izgovorim ali naglasim.
Pri takem formatu pa je zelo pomembna tudi kemija med voditelji. Voditelj ni samo tisti, ki vodi pogovor ali predstavlja temo, ampak tisti, ki oddaji daje karakter. Če sta voditelja dva, je super, če se ujameta v energiji in načinu vodenja.
V oddajo Dobro jutro se je že večkrat javljala s terena. Foto: TV Slovenija/zajem zaslona
Kako je prišlo do tega, da ste postali nova voditeljica oddaje Dobro jutro?
Odgovor na to vprašanje bi lahko začela nekako tako: “Vse se je začelo pri mojih rosnih petih letih, ko sem stopila na svoj prvi oder in sedla za klavir,” ali pa “Vse se je začelo, ko sem svoj pevski mikrofon zamenjala za moderatorskega.” Velik del svojega življenja sem namreč preživela na takšnih in drugačnih odrih, kot najstnica sem igrala v treh filmih lokalnih produkcij, nastopala v več plesnih in gledaliških predstavah, preizkušala, kako je biti v čevljih voditeljice dogodkov, predvsem pa sem zaradi vseh aktivnosti in nastopov ves čas spoznavala navdihujoče osebe, od glasbenikov, umetnikov, pisateljev, podjetnikov, politikov. Njihove zgodbe in dosežki so mi pokazali, da se da. Ta miselnost me je skupaj z izkušnjami pripeljala do mojega prvega stika s televizijo, in ko sem letos pozimi zapustila Infodrom, sem sprva mislila, da si bom vzela krajši premor od zaslonov in nekaj časa sobivala le z radiem – ampak sem pri tej odločitvi vztrajala natanko mesec dni. Sledila je kava z urednico Dašo Lamut Prosen in ostalo je zgodovina (smeh).
Koliko prostora pa imate kot voditeljica za lastno kreativnost in improvizacijo ter kaj vas je pri tej vlogi najbolj pritegnilo?
Pri tej vlogi me je najbolj pritegnila prav možnost, da lahko tudi v studiu ostaneš zvest samemu sebi in teme raziskuješ s svoje perspektive. Verjetno pa imam vseeno na začetku več prostora za improvizacijo, kot si ga bom vzela. Najprej bi rada zgradila trdno bazo, osvojila občutek za prostor, studio in čas, format oddaje, nato pa si bom dovolila več sproščenosti, drznosti in duhovitosti.
Na radiu jo poslušalci prepoznajo po “nasmešku v glasu”, na televiziji pa tudi v izrazu. Foto: Osebni arhiv/ALI XOD Agency/Marko Pleterski
Kakšen pečat želite pustiti kot nova voditeljica? Kaj bi radi prinesli v oddajo, mogoče kakšne nove vsebine?
Rada bi ohranila sproščenost, ki jo ima oddaja, obenem pa dodala tudi svojo nežnost in igrivost. Oddaja že tako ali tako pokriva širok spekter tematik, zato bom težko odkrila toplo vodo, se bom pa vsekakor zavzemala za čim več tem s področja osebne rasti, skrbi za okolje, umetnosti, tudi znanosti. Kot strastna bralka in avtorica upam, da bomo uvedli tudi jutranjo bralno značko, v kateri bi spoznavali svetovne klasike in pisatelje. Knjige so naše najboljše učiteljice, ne le zgodovine, ampak v prvi vrsti empatičnosti, kritičnega mišljenja, ohranjanja pozornosti in žalostno je, da jih tako malokrat primemo v roke.
Kako bi opisali energijo jutranjega programa v primerjavi z drugimi formati?
Jutranje vsebine so vedre, tople, sproščene in prijazne. Ko sem začela delati na televiziji, sem večkrat slišala očitke, da na televiziji poročamo samo o negativnih dogodkih, da iz dogodkov ustvarjamo mini apokalipse in da v medijih ni prostora za lepoto – s čimer se seveda ne strinjam. Je že res, da so informativni programi pogosto osredinjeni na težje, bolj resne teme – to je tudi njihova naloga, saj morajo opozarjati na probleme, nepravilnosti in stvari, ki zahtevajo našo pozornost – a to še ne pomeni, da televizija kot celota temelji na negativnosti. Televizija je veliko širši prostor, saj mora poleg informativnih oddaj ponujati tudi zgodbe o uspehu, solidarnosti, ustvarjalnosti in vsakdanjih zmagah, ki nas povezujejo in navdihujejo. Prav jutranji programi – tako na radiu kot televiziji – so lep primer tega ravnotežja – gledalce prebujamo z občutkom topline, bližine in optimizma.
“Poslušalci slišijo nasmešek.”
Klara Eva Kukovičič
Kaj bi sporočili gledalcem, ki vas bodo od zdaj naprej spremljali, zakaj naj jutra začnejo prav z vami?
Ljudje z razlogom občudujemo sončne zahode in vzhode – ker takrat nebo zabrišejo najlepše barve. Sama oddajo Dobro jutro doživljam kot sončni vzhod slovenskega medijskega prostora. Vzhod, ki nikoli ni enak, barve se iz dneva v dan spreminjajo, včasih prevladuje rumena, drugič rožnata, vedno pa v nas prebudijo občutek, da smo ob pravem času na pravem mestu. Kdo ne bi želel že ob sedmih zjutraj občutiti tega?
Ste po naravi jutranji človek ali ste se morali tega ritma navaditi?
Po naravi sem jutranja ptica. Še na faksu, ko sem se učila za izpite, me je budilka vrgla pokonci pred sončnim vzhodom, zvečer pa sem le redko ostala dolgo budna. Jutra se mi zdijo tako spokojna, nikjer nikogar, tišina, vse teče počasneje … Kot da šele sonce prebudi mestni vrvež in vsakdanje opravke.
Ste zelo zaposlena oseba, vaš koledar je nabito poln. Kako najdete ravnotežje med delom in zasebnim življenjem? Kaj vas zunaj dela najbolj osrečuje?
Ne verjamem, da v mojem poklicu obstaja stroga meja med zasebnim in poslovnim življenjem, zato težko ocenim, kdaj nekaj počnem “zase”, nekaj pa za “službo”. Kreativni poklici enostavno ne morejo delovati po sistemu 8-urnega delovnika. Včasih se pač zgodi, da zahtevnejši projekti ali daljši dogodki od nas zahtevajo tudi 12 ur ali več zbranosti – vstajanje ob 4.00, ličenje, frizura do 6.00, potem premik na lokacijo do 7.00 ali 8.00, vaje ali generalka do 9.00, program od 10.00 do 18.00, nato pa še neformalno druženje ali pa le pot nazaj domov. Zato se ob dnevih, ko mi besede ne stečejo, prav nič ne silim k ustvarjanju. Takrat polnim svojo dušo z branjem, tekom, kavami in sprehodi z ljudmi, ki jih hranim blizu srca, zelo rada obiščem tudi kakšno predstavo ali sedem za klavir.
(Iz)beremo: Klara Eva Kukovičič
Oglas