Svetovni naftni velikani v največji energetski krizi zadnjih let ustvarjajo rekordne dobičke, a jih visoke cene nafte ne prepričajo o povečanju proizvodnje. Zakaj? Ker ne verjamejo, da bo naftna evforija trajala dolgo in ker je v današnjem svetu očitno manj tvegano služiti na krizi kot investirati v gradnjo novih projektov za negotovo prihodnost.

Geopolitična kriza na Bližnjem vzhodu z zaprtjem Hormuške ožine, ki je povzročila zmanjšanje proizvodnje in omejitev izvoza naftnih energentov, je cene nafte pognala navzgor, dobički največjih svetovnih naftnih družb pa so močno poskočili. A naftni koncerni, kot so BP, Chevron, ExxonMobil, Shell in TotalEnergies, se kljub visokim cenam črnega zlata ne odločajo za nove investicijske projekte. Razlog ni v pomanjkanju denarja, temveč strah, da so trenutne visoke cene preveč nestanovitne, da bi nanje vezali dolgotrajne in drage investicijske projekte.

Ko se cene nafte na svetovnih trgih občutno zvišajo, se običajno pojavi pričakovanje, da se bodo največji proizvajalci nafte odzvali s povečanjem proizvodnje in s tem ublažili pritisk na trge. A tokrat je drugače. Kriza na Bližnjem vzhodu je povzročila enega največjih pretresov na energetskih trgih v zadnjih letih, cene so poskočile, dobički velikih naftnih družb pa so se močno povečali. Kljub temu največje zahodne naftne družbe ne napovedujejo večjega povečanja naložb ali proizvodnje. Po poročanju tiskovne agencije Reuters nobena od vodilnih družb ni zvišala investicijskih načrtov za letos ali prihodnja leta.

To se na prvi pogled zdi nelogično. Če so cene nafte visoke in povpraševanje obstaja, bi morala podjetja črpati več. Toda uprave naftnih velikanov razmišljajo drugače. Ne stavijo več na dolgotrajno obdobje dragih energentov, temveč se pripravljajo na trg, na katerem bodo nihanja cen pogostejša, motnje v dobavah daljše, politična tveganja pa stalnica. Ključno vprašanje zanje zato ni, koliko lahko zaslužijo pri današnji ceni, temveč kaj se zgodi, če se cena čez nekaj mesecev močno zniža.

Cena je visoka, a tveganje je še višje

Mednarodna agencija za energijo (IEA) je v marčnem poročilu ocenila, da je vojna na Bližnjem vzhodu povzročila največjo motnjo v dobavi v zgodovini svetovnega naftnega trga. Pretoki surove nafte in naftnih proizvodov skozi Hormuško ožino so se po oceni IEA zmanjšali z okoli 20 milijonov sodov na dan na minimalne količine, proizvajalke v Zalivu pa so morale skupno proizvodnjo zmanjšati za najmanj deset milijonov sodov na dan.

To je povzročilo skok cen, a tudi izjemno volatilnost. IEA je marca poročala, da je severnomorska nafta brent po začetku spopadov poskočila proti 120 dolarjem za sod, nato pa se znova umirila pri 92 dolarjih. Aprilsko poročilo agencije je nato pokazalo še ostrejšo sliko. Globalna ponudba nafte je marca upadla za 10,1 milijona sodov na dan, cene pa so zabeležile največjo mesečno rast doslej. Cena severnomorske nafte je ob pripravi poročila znašala okoli 130 dolarjev za sod, kar je okoli 60 dolarjev nad predvojno ravnjo.

Za naftne družbe to pomeni paradoks. Visoka cena prinaša rekordne dobičke, a hkrati ni nujno zanesljiv signal za naložbe v nove proizvodne kapacitete. Novi naftni projekti so dragi, politično občutljivi in pogosto potrebujejo več let, preden prinesejo dodatne količine na trg. Veliki naftni projekti živijo desetletja. Podjetja zato ne sprejemajo odločitev na podlagi trenutne cene, temveč na podlagi pričakovanj v naslednjih desetih ali dvajsetih letih. In ta pričakovanja so vse prej kot stabilna.

Po prejšnjih napakah zdaj šteje disciplina

Drugi razlog je spomin na prejšnja obdobja pretirane ekspanzije. V preteklih desetletjih so naftna podjetja ob visokih cenah nafte pogosto povečevala naložbe, nato pa jih je ob padcu cen pričakal val odpisov in pritiska vlagateljev. Agresivne širitve v preteklosti so vodile do približno 200 milijard dolarjev (170 milijard evrov) odpisov premoženja, zato so se podjetja raje osredotočila na kapitalsko disciplino in vračanje vrednosti delničarjem.

To pomeni manj tveganih projektov, več dividend, več odkupov lastnih delnic in večjo previdnost pri načrtovanju proizvodnje. Izvršni direktor Chevrona Mike Wirth je v začetku maja za Reuters dejal, da se disciplina pri kapitalu in stroških ne bo spremenila “ne glede na vse”. To dobro povzema novo logiko sektorja, da kratkoročna cenovna evforija ni dovolj, da bi uprave opustile zavezo vlagateljem.

Vsi ne morejo hitro povečati proizvodnje

Tudi če bi podjetja hotela črpati več, to vedno ni izvedljivo. Del trenutne težave ni pomanjkanje nafte v nahajališčih, temveč motena logistika, poškodovana infrastruktura, zavarovalna tveganja za tankerje in omejene zmogljivosti rafinerij. IEA je opozorila, da so motnje prizadele tudi trge naftnih proizvodov, saj so se skoraj ustavili izvozni tokovi skozi Hormuško ožino, zaprle pa so se tudi nekatere rafinerije in plinske predelovalne zmogljivosti.

Aprilsko poročilo IEA dodaja, da so rafinerije na Bližnjem vzhodu in v Aziji zaradi motenj pri surovinah zmanjšale predelavo za približno šest milijonov sodov na dan, globalna predelava surove nafte pa naj bi se letos v povprečju znižala za milijon sodov na dan. To pojasnjuje, zakaj več surove nafte samo po sebi ne bi nujno hitro rešilo težav s cenami bencina, dizla, letalskega goriva ali utekočinjenega naftnega plina.

Evropejci služijo tudi z nihanji, ne le s črpanjem

Pri velikih evropskih naftnih družbah je pomemben dejavnik poslovanja tudi trgovanje z nafto. Shell, BP in TotalEnergies imajo velike trgovalne sisteme, ki lahko v krizah zaslužijo prav zaradi velikih cenovnih nihanj, razlik med regijami in motenj v dobavnih poteh. Financial Times je poročal, da so Shell, BP in TotalEnergies v prvem četrtletju letos z izkoriščanjem volatilnosti zaradi vojne v Iranu ustvarili do 4,75 milijarde dolarjev (okoli štiri milijarde evrov) dobičkov iz naslova trgovanja.

To ne pomeni, da podjetjem proizvodnja ni pomembna. Pomeni pa, da lahko v kriznem okolju visoke zaslužke ustvarjajo tudi brez hitrega povečevanja črpanja. Za evropske naftne velikane je sposobnost preusmerjanja tovorov, trgovanja z različnimi vrstami nafte in izkoriščanja razlik med trgi postala ena od ključnih prednosti.

Visoke cene same zmanjšujejo povpraševanje

Naftne družbe upoštevajo tudi scenarij, da bi lahko visoke cene nafte same zmanjšale porabo. IEA je marca znižala napoved letošnje rasti svetovnega povpraševanja po nafti za 210 tisoč sodov na dan na 640 tisoč sodov na dan, saj višje cene in slabši gospodarski obeti že zmanjšujejo porabo.

Če visoke cene trajajo dovolj dolgo, vozniki potujejo manj, podjetja omejujejo porabo energije, letalske družbe zmanjšujejo število poletov, industrija pa išče nadomestke ali zmanjšuje proizvodnjo. V takšnem okolju lahko današnje povečanje naložb hitro postane jutrišnja presežna zmogljivost.

Zakaj torej ne črpajo več?

Odgovor, zakaj podjetja ne črpajo več, se po navedbah Reutersa skriva v kombinaciji petih dejavnikov: nestanovitne cene, drag in počasen naložbeni cikel, pritisk vlagateljev po dividendah in odkupih delnic, fizične omejitve v dobavnih verigah ter strah pred prihodnjim padcem povpraševanja. Naftni koncerni ne verjamejo, da je vsak skok cene začetek novega supercikla. Bolj verjetno ga razumejo kot krizno premijo, ki lahko izgine tako hitro, kot se je pojavila.

Zato trenutni rekordni dobički ne pomenijo nujno več vrtin, več ploščadi in več proizvodnje. Pomenijo predvsem več denarja za delničarje, močnejše bilance in previdnost. Za potrošnike je to slaba novica, saj se visoke cene lahko obdržijo dlje, če ponudba ne sledi povpraševanju. Za naftne družbe pa je to nova poslovna logika. V svetu, kjer je prihodnost nafte politično, gospodarsko in podnebno vse bolj negotova, je manj tvegano služiti na trenutni krizi kot graditi proizvodnjo za trg, ki je čez desetletje v enaki obliki morda sploh ne bo več.