Foto: Jasmina Bauman
Pater Arturo Sosa, generalni predstojnik Družbe Jezusove, je 17. februarja letos imenoval patra Marjana Kokalja za novega provinciala Slovenske province Družbe Jezusove. Funkcijo bo od sedanjega provinciala p. Mirana Žvanuta prevzel na binkoštni ponedeljek, 25. maja.
Oglas
Za jezuite si najbolj želim tega, da bi se res trudili za pristno redovniško življenje. Da bi znali biti povezani med seboj, prijatelji med seboj, biti skupnost. Da dejansko to, kar govorimo, živimo – ali pa se vsaj trudimo živeti. Da smo tudi odprti do ljudi, da znamo sodelovati z laiki in ostalimi.
Marjan Kokalj
Pater Marjan Kokalj je bil povezan s kulturo, jezikom, etnologijo in tudi s Škofjeloškim pasijonom. Pozneje ga je pot vodila v filozofski in teološki študij, v duhovništvo, v skupnostno življenje ter v različne odgovorne službe znotraj jezuitskega reda. Vabljeni k poslušanju skoraj 50-minutnega podkasta, tudi na spletnih straneh programa Ars.
O tem, kako je sprejel novico ob imenovanju, je povedal: “Lahko rečem, da sem čutil kar en globok mir, v trenutku sem se zavedel, da na nek način nisem sam. Verujem v Kristusa, da tudi on spremlja to moje delo. Pa jasna zavest, da sem povezan s sobrati, da smo skupnost. Tako, da je bil tak mir; mogoče pa nekje spodaj tudi malo nemira ali pa nekega strahu, v smislu zavesti, da smo kot na nekem odprtem morju ali pa na neki brezkončni ravnini, kjer ni neke zaščite, neke orientacije in tudi ne vem, kaj me čaka. Se pravi, tudi določen del negotovosti in tudi ene širine, ene vrženosti v neko okolje, ki pravzaprav v današnjem času, kot vemo, posebej tukaj v Sloveniji, ni toliko naklonjeno krščanstvu in tem vrednotam.”
Jezuiti vedno podpiramo Cerkev papeža. Mi imamo tudi četrto zaobljubo papežu – edini red, ki ima to. In vedno skrbimo, da se papeževa načela nekako uresničujejo v tem prostoru. Na ta način smo povezani tudi s škofi, ki jih podpiramo.
Marjan Kokalj
Služba provinciala je zahtevna, saj povezuje duhovno, skupnostno in organizacijsko raven. “Služba je pravzaprav precej celovita, kot ste omenili. Tisto, kar mogoče povezuje vse te elemente, ki ste jih zdaj omenili, je morda eno služenje, beseda “služenje”. Se pravi: provincial služi jezuitom, nad katere je postavljen, potem pa je povezan tudi s Cerkvijo, z generalom v Rimu, s svetovno družbo Jezusovo, in nekako želi služiti povezavi vsega tega med seboj. To je prva taka služba. Potem pa je zavezan načelom jezuitskega reda. Ta načela so seveda precej natančno predpisana pravila, kaj naj bi delal provincial in kaj je njegova služba. Potem je pa tudi zelo pomembno, da ima neko vizijo oziroma da usmerja celotno provinco glede na konkretne okoliščine, v katerih jezuiti tukaj živimo.”
Ko govorimo o novih nalogah, se skoraj vedno odpre tudi vprašanje poti, ki človeka pripelje do njih. Njegova pot ni bila enosmerna ali vnaprej začrtana, temveč zelo dinamična. “Da, lahko rečem, da je bila moja pot precej dinamična. Najprej do tega poklica, najprej do vere, potem do poklica in nazadnje tudi do te vloge, za katero sem zdaj določen. Lahko rečem, da je pretežni del te poti zaznamovalo moje globoko iskanje. In sicer iskanje svobode, resnice, temeljnosti – tistega, kar je skupni imenovalec oziroma skupni začetek vsega, tisto, kar povezuje svet in drži skupaj človeka. Verjetno je bila najmočnejša izkušnja to med študijem slovenistike in etnologije. Takrat sem se zelo radikalno ukvarjal s tem vprašanjem Boga: ali obstaja ali ne.”
Bolj ko si z Bogom v stiku, bolj ko imaš izkušnjo njegove prisotnosti, bolj veš, kdo je On, in to je ključ za razločevanje.
Marjan Kokalj
Jezuiti imajo med drugim precej razvito področje vodenja duhovnih vaj. “Obstaja tudi Dom duhovnih vaj pri svetem Jožefu, kamor prihajajo zelo raznovrstni ljudje v zelo raznovrstne duhovne programe. Delamo tudi na področju mladih. Imamo zdaj jezuitski kolegij pri svetem Jožefu, kamor prihajajo študentje, ki si želijo tega krščanskega okolja. In zanje imamo – pa tudi za zunanje – posebne module izobraževanja na področjih, ki se nam zdijo zanje koristna. Eden od teh je poznavanje Svetega pisma in retorika, nastopanje v javnosti; potem tudi čisto praktične stvari. Veliko se ukvarjamo tudi z zaščito ranljivih, mladoletnih v smislu spolnih in duhovnih zlorab. To nekako zdaj vodimo v Sloveniji, pa tudi na evropski ravni. Sami smo namreč imeli to izkušnjo – precej hudo – s patrom Rupnikom. To nas je zelo streznilo, prizadelo, potem pa tudi dalo veliko misliti. Tako se zdaj veliko ukvarjamo tudi s tem področjem, pomagamo tudi drugim s predavanji za redovnike in tako dalje. Tudi povezujemo se z drugimi, ki to že delajo. S Hansom Zollnerjem smo povezani; on je na svetovni ravni jezuit, pristojen za to.”
Se pravi, nekaj je splošna vizija družbe, nekaj je splošna vizija Cerkve. Mi pa gledamo tudi na konkretne razmere. Namreč jezuiti se vedno prilagajamo na konkretne razmere in skušamo najti iz njih oziroma iz ljudi tisto, kar je najboljše, in potem na tem zgraditi tisto, kar vidimo, da je Kristusovo, kar je božje.
Marjan Kokalj
V Sloveniji je okrog 40 jezuitov. “Vsi ne živimo tukaj, ker mi smo svetovna družba in lahko general tudi želi koga imeti drugje. Tako da nekateri predavajo na univerzah. Eden predava na Gregoriani v Rimu; je dekan sociološkega oddelka, drugi predava na Oxfordu, je tudi raziskovalec ekološkega področja. Eden je na primer duhovni spremljevalec pravoslavnih v Vatikanu, tam je inštitut Orientale, kamor hodijo študirat dejansko pravoslavni. Se pravi, to je zanimivo, v vatikansko okolje prihajajo študirat pravoslavni iz Rusije, iz Ukrajine, iz Romunije, iz Srbije in tako dalje – pa tudi grkokatoliki. In večina od teh so potem škofje. Gre za zanimiv paradoks: ko pridejo v popolnoma katoliško okolje, večinoma tam predavajo jezuiti, ker se tudi spoznajo na vzhodno duhovnost. Sami nimajo toliko takih univerz in tukaj se kaže velika odprtost Katoliške cerkve. Ker to je neposredno pod papežem: gre za ekumensko potezo, kjer se išče tudi skupne ekumenske elemente. In to obstaja že vrsto let. Naši slovenski patri so vedno veliko delali tam. Nekateri mlajši so pa trenutno na študiju, pri nas je kar precej dolg študij. Eden ga je pravkar končal in bo predaval na Gregoriani. Mi imamo celotno izobraževanje praktično v tujini.”
Patra smo vprašali tudi, kakšni so izzivi redovnega in duhovnega življenja ter kako jezuiti danes vidijo svoje poslanstvo v Cerkvi in družbi: “Vsak dan znova se sprašujemo: kaj je moje poslanstvo v tem dnevu, čisto konkretno. Mislim, da res to: najprej, da res živimo v tej skupnosti. Recimo konkretno: da se zjutraj znamo dobiti tudi na zajtrku skupaj, pa na kosilu; da pridemo k molitvi pred kosilom. Da se srečujemo formalno in neformalno. To je znati gojiti res prijateljstvo med seboj. Drugo je znati imeti stik z lokalno Cerkvijo, se pravi s škofi. Pomagamo tudi župnikom v okolici. Ker zdaj primanjkuje duhovnikov, potreb je še vedno veliko. Ljudje še razmeroma veliko prihajajo v cerkve. Ali pa imamo misijone – tako imenovane: ko te duhovnik povabi za določeno obdobje, recimo deset dni ali pa en teden, v župnijo in praktično imaš nagovore vsak dan, srečuješ se v osebnih pogovorih z ljudmi in skratka si tam na razpolago. Tudi na ta način se želimo vključevati v lokalno Cerkev. In to je končno tudi naš namen: priti v stik z ljudmi in tisto, za kar smo se pripravljali, kar smo študirali, za kar smo ustanovljeni – da to potem znamo predati naprej ljudem.”
Ob koncu pogovora pa Kokalj še izpostavi: “Ljudje, ki zdaj prihajajo v cerkev, so globoko osebno prepričani. Presenečajo mlade družine z več otroki, ki želijo za svoje otroke krščansko skupnost. In veliko vlagajo v župnijo ali v delo, ki ga posvečamo mladim. Gre za osebno odločitev. In to nam daje kar precej upanja in veselja.”
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora v oddaji Sledi večnosti.
Pater Marjan Kokalj, novi provincial Slovenske province Družbe Jezusove
Oglas