Gal Krizmanič je novinar časnika Dnevnik, specializiran za energetiko. Foto: Radio Slovenija
Je Norveška rešiteljica evropske energetske krize ali dokaz, da tudi zeleni prehod še vedno poganja denar iz fosilnih goriv? Država, v kateri je bilo lani 96 odstotkov vseh na novo prodanih avtomobilov popolnoma električnih, zdaj napoveduje, da bo krepila črpanje nafte in plina. Vlada je odobrila tako vnovično aktiviranje zaprtih naftnih polj kot vrtanje na novih območjih, češ da imajo “odgovornost” pomagati Evropi nadomestiti primanjkljaj zaradi vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. O norveški naftni industriji, zaradi katere je država ena najbogatejših na svetu, evropski odvisnosti od uvoza energentov in tudi o t. i. norveškem energetskem ali zelenem paradoksu smo se v današnji epizodi Ob osmih pogovarjali z novinarjem časopisa Dnevnik Galom Krizmaničem.
Oglas
Sorodna novica
Norveška bo krepila črpanje nafte in plina: “Imamo odgovornost do Evrope”
Norveška namerava okrepiti črpanje nafte in zemeljskega plina. Koliko je to nujnost zaradi potreb Evropske unije in povpraševanja in koliko pretveza za kovanje še večjih zaslužkov, ki pa že zdaj niso majhni? Tako pri nafti kot pri plinu je med največjimi svetovnimi izvoznicami.
Norveški cilj je ohranjanje črpanja nafte in zemeljskega plina približno na zdajšnji ravni do leta 2030. Potem naj bi se ta ekstrakcija zelo počasi zmanjševala. V naftni industriji je tako: ko je vrtina odprta, vedno začne počasi upadati proizvodnja, tako da so ves čas potrebne nove in nove naložbe.
Hkrati se celotna svetovna naftna industrija premika k vse manj dostopnim virom nafte, katere črpanje je dražje in težje. Tako se tudi norveška naftna industrija premika iz Severnega morja vse bolj na sever, zdaj že v arktični krog, v Barentsovo morje. To so nova polja. Upravljavec polj, ki so jih že zaprli, je naftno podjetje iz ZDA Conoco Phillips, ki ima zagotovo svojo računico. Ta naftna polja bodo delovala prihodnjih 20 let, dobiček pa bodo začela prinašati šele čez dve leti in po milijardnih vlaganjih.
Kako pomembna za Evropo sta ob vojnah v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu postala norveška nafta in zemeljski plin?
Že v preteklih petih letih je bila Norveška precej pomemben vir energentov za Evropo, zdaj pa je verjetno najpomembnejši. Od tam prihaja približno 14 odstotkov surove nafte, ki jo uvozi EU. ZDA so na prvem mestu le približno pol odstotka pred Norveško. Ob tem je dobava norveške nafte najbolj zanesljiva, kar je velika dodana vrednost. Pri zemeljskem plinu pa je Norveška absolutno najpomembnejša, od tam pride tretjina plina za Evropsko unijo. Poleg tega ta uvaža tudi rafinirane naftne produkte in utekočinjeni plin.
Foto: EPA
Norveška je ena najbogatejših držav na svetu, primarno zaradi energentov, vendar jih skoraj ne uporablja zase. Norvežani veliko govorijo o zeleni prihodnosti in jo tudi zares živijo. Množično vozijo električne avtomobile. Skoraj vsa energija za domačo porabo prihaja iz obnovljivih virov. Doma torej razogljičenje, izpusti pa v izvoz. Bi lahko temu rekli dvoličnost?
To vprašanje je na Norveškem zelo pomembno tudi politično. Javnost je razdeljena približno na pol glede vprašanja, ali naj se raven ekstrakcije ohranja ali postopno opušča. Predvsem mlajši prebivalci podpirajo počasno zapiranje naftne industrije. To je politično vprašanje, saj je nafte na skrajnem severu še precej.
Zdajšnje odločitve o podeljevanju licenc za nova polja na severu so dolgoročne. To so vrtine, ki bodo produktivne čez približno 10 let in bodo delovale od 20 do 30 let, torej se zdaj odloča o črpanju nafte do šestdesetih, mogoče celo začetka sedemdesetih let 21. stoletja.
Najnovejše raziskave javnega mnenja se nagibajo nekoliko proti temu. Tudi Norveška sodišča so se ukvarjala s tem, ali je njihova država odgovorna za izpuste CO2, ki jih povzroči njihova izvožena nafta. Tisti Norvežani, ki zagovarjajo črpanje nafte, pravijo, da je Norveška od vseh proizvajalk nafte na svetu najbolj odgovorna in da to počne na način, najmanj škodljiv za naravo. Toda na raven svetovne porabe nimajo vpliva.
Ko govoriva o družbeni odgovornosti, omeniva njihov pokojninski sklad. Ta je eden največjih, če ne celo največji na svetu. V njem se je nabralo že 2.200 milijard ameriških dolarjev oziroma 390 tisoč dolarjev za vsakega Norvežana. Imajo pa zelo stroga merila za svoje naložbe. Precej podjetij imajo na črnem seznamu, na primer nekatere orožarje, tobačno industrijo, v zadnjem času nekatera izraelska podjetja … Zanimivo: tudi v naftno industrijo naj ne bi vlagali.
Uradno ime tega sklada je Norveški pokojninski sklad – globalni. Ta sklad ima v svojem statutu, da vlaga izključno v tujini, tako da ne vlaga v domačo naftno industrijo. To ni naključje. Namen tega sklada je, da varuje norveško gospodarstvo pred silnim bogastvom naftne industrije. V številnih državah, ki so velike izvoznice nafte, je naftna industrija postala preveč prevladujoča v domačem gospodarstvu. Zelo preprosto se namreč splača vlagati zgolj v naftno industrijo in z njenimi dobički uvažati vse drugo, kar potrebuje država. Tako lahko naftna industrija izrine vse druge sektorje, kar se je zgodilo v več zalivskih državah. Lahko bi celo trdili, da je bil to pomemben faktor pri iranski revoluciji, ko je gospodarstvo nominalno cvetelo, a je v resnici cvetela samo naftna industrija, preostalo pa je propadalo. Ta sklad ima tako na Norveškem tudi neko makroekonomsko funkcijo in skuša biti čim bolj odgovoren prebivalstvu, je nekakšna demokratično vodena institucija.
Črpanje plina. Foto: Reuters
Še k Evropski uniji. Evropska komisija govori o razogljičenju, sočasno pa od Norveške pričakuje še več plina in nafte. Je torej zelena politika Evrope v resnici trčila ob realnosti industrije in geopolitike?
Do neke mere bi lahko to rekli ne glede na to, koliko se zdaj govori o konkurenčnosti evropske industrije. Ampak tukaj ni bil ključen uspeh ali neuspeh zelenega prehoda, temveč vojna v Ukrajini in odločitev Evropske unije o prenehanju uvažanja nafte in zemeljskega plina iz Rusije.
Uvoz plina in nafte iz Norveške se je povečal prav zato, da se nadomesti ruski vir. Norveška ni bila tako velika izvoznica zemeljskega plina, danes je daleč na prvem mestu. Evropa je 150 milijard kubičnih metrov plina pred tem uvažala iz Rusije, to je zdaj padlo na praktično nič. Danes pa približno 100 milijard kubičnih metrov prihaja iz Norveške. Tu je torej najbolj pomembna geopolitika.
Kako vzdržna je dolgoročno evropska strategija, ki temelji na uvozu energentov? In česa se lahko naučimo od Norvežanov, čeprav nimamo nafte?
Evropa je bila odvisna od uvoza energentov, odkar je nafta nadomestila premog kot temelj gospodarstva. Že Winston Churchill se je kot prvi lord admiralitete leta 1912 odločil, da bo britanska mornarica začela za pogon ladij primarno uporabljati nafto, in se zavezal uvozu iz Perzije. Se pa pomen tega uvoza kljub vsemu zmanjšuje, ker smo učinkovitejši pri porabi in ker imamo tudi druge vire, v katere vlagamo.
Norveška ni članica Evropske unije, po prekinitvi uvoza plina in nafte iz Rusije pa je postala najpomembnejši vir zemeljskega plina za Evropo. Kakšen vpliv oziroma geopolitično moči ji to daje?
Mislim, da je mogoče Norveško le delno dojemati ločeno od Evropske unije. Konec koncev je vsa njihova zakonodaja, razen ribolovne in tiste s še nekaterih specifičnih področij, usklajena s pravom EU-ja. Zaradi medsebojnih sporazumov veliko vlagajo v evropski proračun. Norveška je pred meseci kupila iste vojaške ladje, kot jih ima Združeno kraljestvo. Kot so povedali, je tako zato, ker želijo delovati kot enotna flota skupaj z britansko mornarico. In nameravajo tudi delovati kot vojaško, varnostno popolnoma integrirano v evropski kontekst, tako da je Norveška pomembna in hkrati tudi odvisna od Evrope. Konec koncev, Norveška izvozi 95 odstotkov svojih izdelkov v Evropo. Tukaj je popolna simbioza in Norveška se zdi zadovoljna s tem.
Nova epizoda podkasta Ob osmih izide vsak dan od torka do petka. Pišete nam lahko na obosmih@rtvslo.si.
Gal Krizmanič: Bo zelena Norveška naftna in plinska rešiteljica Evrope?
Oglas