Avstrijci so poskrbeli za prepotrebna dodatna stranišča. Foto: Andrea Avezzù/La Biennale di Venezia
Stranišča so na beneškem bienalu vedno pomembna tema. V osnovi zato, ker jih je malo in nekako vedno v zadregi pričakuješ trenutek, ko bo treba enega poiskati. Kot nekomu, ki na bienalu ni bil že 6 let, se mi je sicer zdelo, da jih je vseeno nekaj več kot nekoč. Oziroma zagotovo jih je več, saj sta dve tudi del verjetno najbolj razvpitega nacionalnega paviljona, avstrijskega z naslovom Seaworld Venice.
Oglas
Paviljon, ki je postal vodni tematski park, čistilna naprava in neke vrste sakralen objekt, govori o različnih ciklih, povezanih z vodo: z uporabo, tisto nujno in za zabavo, z onesnaževanjem, čiščenjem … Kako bi lahko to bolj nazorno pokazali kot s prenosnima straniščema, ki ju obiskovalci smejo uporabiti, in iz katerih prefiltrirane izločke dovajajo v bazen, v katerem je navzoča ženska, avtorica sama, Florentina Holzinger pa spleza v zvonec pred paviljonom in s svojim telesom sproži njegov zven, zven, če si dovolimo nekoliko svobodne interpretacije, začetka bienala, katerega predogled so zaznamovali dež, protesti in plakati Smrt v Benetkah.
Ne le na razstaviščih bienala, tudi v mestu je bilo videti znake, da se na bienalu odvijajo protesti. Foto: RTV Slovenija
Pred bienalom se je govorilo o marsičem, o umetnosti bolj malo
To je sicer bienale, pred začetkom katerega se je manj govorilo o umetnosti, ki bo tam na ogled, kot pa navzočnosti zaradi svoje politične drže in delovanja spornih držav. Kaj smeta tam početi Rusija in Izrael, čigar voditelja sta obtožena pred mednarodnim kazenskim sodiščem, kaj ZDA, ki se čutijo pristojne za interveniranje po celem svetu in imajo med drugim na vesti smrti v dekliški šoli v Iranu.
Ruski paviljon je v resnici precej slab, a to je zanimalo malokoga; govorilo se je bolj kot ne zgolj o ruski navzočnosti. Foto: EPA
V resnici sta razstavi v ruskem in ameriškem paviljonu daleč od vrhunskih. Ruski paviljon z naslovom Drevo, ki korenini v nebu je pravzaprav dokaj bizaren, skoraj diletantski oziroma res slabo izveden. Razlage kombinacije rastlinskih, rožnih motivov in programsko neutemeljenih zvočnih performansov od odgovornih za paviljon ni bilo mogoče dobiti. Lukaš Orsi, moški z masko, ki se je predstavil kot sodelavec organizatorjev, je rekel, da odgovorni “iz razumljivih razlogov” niso na voljo za izjave.
Razstava umetnikov, ki so se srečali na ruski glasbeni akademiji
O razstavi, ki je bila sicer na ogled le med dnevi predogleda, je dejal: “To razstava kolektiva neodvisnih umetnikov, ki jih povezuje glasba. Nekateri umetniki so Rusi, nekateri so iz Argentine, Brazilije, Afrike ali Mehike. Kaj je osnova razstave? Vsak od njih prinaša nekaj iz svoje kulture. Skupno jim je, da vsi prihajajo z obrobja in želijo nekaj prinesti v središče. /…/ Drevo, ki korenini na nebu je filozofska metafora, kot drevo, ki prihaja z neba na tla, želijo ti umetniki z obrobja ne iz centra nekaj prinesti v središče. In vsi so pod drevesom.”
Razstavo kiparja Akme Allena so v časopisu Guardian primerjali z umetniško opremo hotelskih preddverij. Foto: Andrea Avezzù/La Biennale di Venezia
Neko centralno temo, povezavo med deli in sploh smiselnost je bilo težko, celo nemogoče ugotoviti. Ampak podobno tudi v primeru sterilnih “abstraktnih, biomoričnih skulptur, katerih navdih so širne krajine in geološke oblike Amerik” (tako katalog razstave) Alme Allena v paviljonu ZDA. Po ogledu se je mogoče strinjati z oceno časopisa Guardian, da je to umetnost, podobna umetniškim (verjetno pogojno) delom v kakšnem hotelskem preddverju. Rusi Allen je bil nedosegljiv za intervju.
Arabski sosedi z Belu-Simionom Fainarujem ne govorijo
Izraelskemu projektu v Romuniji rojenega umetnika Belu-Simiona Fainaruja vsaj ni mogoče odreči estetske vrhunskosti. Njegovo že znano, a za lokacijo prizorišča Arzenal prilagojeno delo Vrtnica niča, črn bazen kapljajoče vode, naj bi se navezoval na pojem črnega mleka iz kabale, mistične in ezoterične smeri znotraj judovstva, ki se ukvarja z vprašanji narave Boga, strukture stvarstva ter odnosa med človekom in božanskim. Kabala sicer ni religija sama na sebi, temveč najgloblja, notranja dimenzija judovstva. Ni treba poznati kabale, da bi bil Jud in, obratno, lahko prakticiraš kabalo in nisi Jud. O tem govori tudi zanimanje nekaterih zvezdnikov, denimo Madonne, za kabalo.
V Romuniji rojeni Belu-Simion Fainaru je za bienale prilagodil svoj projekt Vrtnica niča, ki se navezuje na koncepte iz kabale. Foto: Luca Zambelli Bais/La Biennale di Venezia
Izraelsko navzočnost so številni imeli za provokacijo, toliko večjo, ker je med (domnevno, tako so o njej vsaj govorili sogovorniki, saj se v paviljonu menda ne dogaja nič, le policisti stojijo pred njim) prenovo njegovega matičnega paviljona v Giardinih Izrael dobil razstavni prostor v Arzenalu, v neposredni bližini paviljonov Združenih arabskih emiratov, Savdske Arabije in Turčije. Fainaru nam je povedal: “Z mano nočejo govoriti. Ampak moja navzočnost je po mojem pomembna in upam na prihodnost, da se bo situacija spremenila.”
Fainaru, ki je z ženo vzpostavil umetniško središče, odprto za pripadnike različnih veroizpovedi, meni, da umetniški in športni dogodki ne bi smeli izključevati na osnovi državljanstva. V resnici je bil intervju z njim neobičajno doživetje, saj se je dolgo zamikal zaradi številnih ljudi, ki so želeli govoriti z njim in mu izrekati priznanje. Kot bi bil neka mednarodna zvezda, podpora njegovemu projektu pa mednarodno dobro podprt načrt.
V paviljonu Indije, države z milijoni ljudi brez stalnega doma, raziskujejo pojem doma. Foto: Jacopo Salvi/La Biennale di Venezia
Kitajska in Indija med tradicijo in sodobno tehnologijo
Med paviljoni, ki prepričajo s svojo vizualno prisotnostjo v Arzenalu, velja omeniti Indijo in Kitajsko. Slednja je kot običajno očarljiva kombinacija tradicije filigransko natančnih del in najsodobnejše tehnologije, denimo robota, ki na ukaz izriše pismenko izrečene besede. In teh ne izriše le mehanično natančno, temveč z vsemi niansami, ki izhajajo iz moči pritiska čopiča na papir. V paviljonu Indije, države z več kot milijardo ljudmi, kjer je migracija zaradi dela postala običajna, pa se v monumentalnih instalacijah sprašujejo o pojmu doma. Projekt Geografije distance: spominjanje doma predlaga razumevanje pojma doma ne kot stabilne strukture, ampak kot kontinuum, ki se spreminja kot odziv na spremembe, s katerimi je soočen posameznik.
Kitajci vedo znova prepričajo s kombinacijo filigransko natančnih del, ki spominjajo na tradicionalno slikarstvo in umetnost pisanja pismenk, in najsodobnejše tehnologije. Foto: Luca Zambelli Bais/La Biennale di Venezia
Čeprav je paviljon vizualno nadvse privlačen, je ta predpostavka nenehne spremenljivosti doma v resnici strašljiva. Vendar če samo pomislimo na najnižjo indijsko kasto, ki je še vedno niso odpravili, je to pač indijska realnost. Dom je naključna preproga, prostor ob pločniku, za številne bogataše pa pač vila ali razkošna hotelska soba, ki jo naseljujejo tistega dne. Tega v resnici ne problematizira nihče.
Slovenski paviljon so opazili v tujini
Med paviljoni si je omembo v časopisu The Guardian kot precej močen prislužil slovenski paviljon, katerega izhodišče sta zgodba o džamiji, ki so jo leta 1917 v Logu pod Mangartom postavili za muslimanske vojake avstro-ogrske vojske na Soški fronti, in danes prazen travnik na njeni lokaciji. Projekt ima nedvomno utemeljeno in dodobra zasnovano in premišljeno vsebinsko zasnovo in z rešitvijo v podvojeni podobi kupčka ruševin znotraj pomanjšanega tlorisa džamije z zrcali eno najbolj estetskih izvedb med paviljoni.
Legitimno je vprašanje, koliko obiskovalcev si bo vzelo čas za prebiranje besedila, brez katerega ne moremo vedeti, za kaj gre pri slovenskem projektu Zvočna sled nevidne hiše. Foto: Ministrstvo za kulturo
Vendar ne moremo spregledati realnih okoliščin. Koliko obiskovalcev se bo ustavilo in prebralo besedilo, ob katerem niti ne vidimo džamije, in koliko jih bo prisluhnilo in če bi, koliko bi jih sploh slišalo pesem o džamiji, lokaciji in vojaški zgodovini Arzenala ter bienalu. Projekt kolektiva Nonument Group in kuratorke Nataše Petrešin-Bachelez je zagotovo legitimen, vendar bi morda bolj sodil na arhitekturni bienale in že zaradi osnovne logike bienala, pri katerem se ne moremo ogniti naravi njegove množičnosti in dejstvu, da že zaradi prostorskih razsežnosti bienala večina obiskovalcev brzi od enega paviljona do drugega, bi morda bil na mestu ogib abstraktnosti, večja vsebinska nazornost in pripovednost projekta. Drži pa, da bi s tem izgubil svoj kakovosten estetski moment.
Danska je bila prva država na svetu, ki je legalizirala pornografijo, in sicer že leta 1967. Umetnica Maja Malou Lyse pa preučuje možnost njene koristnosti. Foto: Marco Zorzanello/La Biennale di Venezia
Zaskrbljenost zaradi padanja rodnosti in težav s plodnostjo
Med paviljoni morda velja omeniti še dva po vsebini do neke mere sorodna in tudi lokacijsko bližnja paviljona Danske in Japonske. Ob 11.25 12. maja je števec števila prebivalcev Zemlje kazal 8.290.793.502. Številka vsako sekundo narašča. Glede števila prebivalstva obstajajo različne teorije in seveda je težko verjeti, da je številka docela ustrezna. Obstajajo seveda tudi teorije, da bi bilo treba število ljudi zmanjšati nekje do 2 milijard, saj naj bi to bila neka za Zemljo vzdržna številka.
Kakor koli, v danskem in japonskem paviljonu se ukvarjajo s tem, kako povišati rodnost. Na podlagi znanstvenih raziskav in pogovorov s strokovnjaki je danska umetnica Maja Malou Lyse ugotovila, da je (vsaj delna) rešitev pornografija. Lyse, ki je na danski javni televiziji tudi imela oddajo o pornografiji, prek svojega vrhunsko estetskega filma s pornografskimi igralci predlaga, da bi gledanje pornografije okrepilo plodnost moških. Obstajajo menda raziskave, da to krepi moč, gibljivost in število semenčic.
Ei Arakawa-Nash predlaga povezavo ustvarjanja umetnosti in starševstva in oblikovanje kolektivne prakse skrbi za otroke. Foto: Luca Zambelli Bais/La Biennale di Venezia
Bolj bizaren je japonski paviljon. V njem umetnik, sicer pripadnik kvirovske skupnosti, Ei Arakawa-Nash spodbuja obiskovalce k sodelovanju v kolektivni praksi negovanja in ujčkanja otrok. Sporočilo je (ali naj bi bilo): Kako lahko praznujemo novo generacijo otrok, medtem ko kot skrbniki sodelujemo v nedokončanem delu poprav sveta, v katerega vstopajo. V resnici je presenetljivo, koliko obiskovalcev je bilo pripravljenih sodelovati v tej v resnici absurdni simulaciji previjanja in prenašanja lutk dojenčkov.
Predrag Djaković že več desetletij strastno zbira najrazličnejše predmete in dokumente. Iz več kot 18.000 artefaktov je oblikoval subjektivno zgodovino 20. stoletja, ki pripoveduje predvsem to, da se svet v 100 letih ni kaj dosti spremenil. Foto: Andrea Avezzù/La Biennale di Venezia
Seveda so v Benetkah tudi v veliki meri konvencionalni paviljoni kot britanski s slikarstvom Lubaine Himid na temo pripadanja in doma ali španski, kjer Oriol Vilanova v stotinah po tematskih sklopih urejenih fotografij razmišlja o možnosti, da bi iz ostankov ali smeti zgradili nekaj novega, ali, ne nazadnje, srbski, kjer je Predrag Djaković iz več kot 18.000 artefaktov, fotografij, časopisnih novic ali zemljevidov, ustvaril subjektivno zgodovino 20. stoletja in ugotovil, da se ni nič spremenilo. Ponovno smo v razmerah vojne ali ‘predvojne’.
Glavna razstava, ki jo je po smrti kuratorke Koyo Kouoh realizirala skupina petih kuratorjev, je seveda nekaj drugega.
Projekt Alfreda Jaara je eden redkih na glavni razstavi, ki inteligentno in v vrhunski izvedbi tematizira politično temo. Foto: EPA
Štiri kvadratne centimetre velik koncentrat izvora geopolitičnih napetosti
Občutek ob vstopu v zagrnjen prostor na robu razstavišča Arzenal je nenavaden. Rdeča svetloba na nek način briše meje med stenami in tlemi in če na koncu prostora ne bi svetila drobna lučka na podstavku, bi skoraj lahko izgubili orientacijo. Lučka zaznamuje štiri kvadratne centimetre veliko ploščico. Seveda, če o projektu Konec sveta ničesar ne prebereš, ne moreš vedeti, da je ta ploščica koncentrat geopolitičnih napetosti. To je koncentrat desetih najbolj kritičnih mineralov na svetu, kobalta, redkih zemelj, niklja, bakra, kositra, mangana, koltana, germanija, platine in litija. Čile, domovina umetnika Alfreda Jaara, je drugi na svetu po znanih nahajališčih litija, pridobivanje katerega za seboj pušča opustošenje.
Projekt Alfreda Jaara je eden redkih na 61. beneškem bienalu, ki povezuje obravnavo izredno aktualne teme v vrhunski, prefinjeni estetski formi. Za nagrado za najboljšega umetnika na glavni razstavi se ne bo potegoval. Je eden od več kot 70 od 110 na glavni razstavi zastopanih umetnikov, ki je to zavrnil.
Na bienalu je navzoč tudi Walid Raad, čigar velika razstava v Moderni galeriji gre te dni h koncu. Foto: Andrea Avezzù/La Biennale di Venezia
Walid Raad nadaljuje ustvarjanje dokumentov, ki niso zares resnični, prav lahko pa bi bili
Na dvignjenem platoju sredi centralnega paviljona bienala pa vidimo 11 fotografij postelj. Na prvi pogled nič posebnega. A to naj bi bile postelje, v katerih je spal vodja Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Jaser Arafat. Leta 1998, ko je Arafatov vpliv kljub velikemu dosežku, sporazumu iz Osla leta 1993, s katerim je Izrael PLO priznal kot enakovrednega partnerja v pogajanjih, pešal, radikalni Hamas pa je pridobival privržence, je v odmevnem intervjuju za časopis Time povedal nekaj zanimivega. Da spi dobro, a nikoli dvakrat zapored na istem mestu, saj življenje ni piknik in potrebno je biti previden.
Bienalno razstavo je zasnovala Koyo Kouoh. Skoraj natančno leto pred odprtjem bienala je umrla, njeno delo pa je dokončala 5-članska kuratorska ekipa. Foto: EPA
Na fotografijah so torej postelje, v katerih je nekoč enkrat prenočil Jaser Arafat; ali pa tudi ne. Gre za projekt libanonskega umetnika Walida Raada, čigar razstava v Moderni galeriji se ravno te dni zaključuje. Posebnost Raadovega dela je manipulacija z resničnimi ali domnevnimi, izmišljenimi dokumenti, ki pa bi lahko pripovedovali povsem verodostojno zgodovino. Na drugi lokaciji v Benetkah vidimo Raadov projekt, poslikane lesene podstavke, na katerih so (beri: naj bi) po koncu državljanske vojne v Libanonu orožje tovorili na območje v vojno zapletenega območja tedaj razpadajoče Jugoslavije. Projekt, ki ga vidimo tudi v Ljubljani, je spletna stran Artsy uvrstila med šest projektov, ki na glavni razstavi bienala naredijo največji vtis.
Več kot 70 umetnikov se ne želi potegovati za nagrado
Vendar tudi ta projekt, značilen za Raadovo duhovito prepletanje dokumentov in ostankov političnih dogodkov, spekulacije in humorja ne bo dobil nagrade. Oba Walid Rad in Alfredo Jar sta med več kot 70 umetniki in predstavniki v 22 nacionalnih paviljonih, ki ne želijo sodelovati v ‘boju’ za nagrade, ki ji bodo (če jih v zdaj zdesetkani konkurenci sploh bodo) podelili glede na ocene obiskovalcev.
Več kot 70 od 110 umetnikov na glavni razstavi ne želi sodelovati v ‘tekmi’ za nagrade. Foto: EPA
Razmišljanja o tem, kaj bo na glavni razstavi bienala, so pred odprtjem bienala skoraj izostala tudi zaradi smrti kuratorke Koyo Kouoh. Umrla je skoraj do dne natančno leto pred odprtjem. In zdi se tudi, da to ne bo ena od bienalnih razstav, ki bi še dolgo odmevale. Razstava, katere vodilo je bilo ogibanje ‘glasnim’ in spektakularnim delom in ponujanje mesta na podiju najbolj znamenite mednarodne umetniške razstave ‘tišjim’, subtilnejšim delom, je v resnici precej nekoherentna.
Če imaš skopo odmerjen čas, je seveda nelegitimno trditi, da si si razstavo temeljito ogledal, a ostaja vtis dokajšnje naključnosti izbora del, ki ne sledijo neki tematski liniji, in avtorji katerih v velikem številu sodijo na tako imenovani globalni Jug. Tisti, ki so jo poznali, so pri Koyo Kouoh cenili težnjo po inkluzivnosti in odpor do izključevanja na osnovi kakršnih koli predsodkov. A vtis je, da je umetnost tudi tako imenovanega Zahoda slabše zastopana.
Bienalna razstava je zelo ‘materialna’ in na trenutke spominja na kakšno etnografsko razstavo. Foto: EPA
“To ni parada globalnega Juga. /…/ Ta razstava je afriška z epistemološkega vidika.”
Član kuratorske ekipe, ki je bienalno razstavo realizirala po smrti Kouoh, Siddhatha Mitter, se sicer ne strinja, a njegov odgovor je vsaj rahlo dvoumen: “To ni parada globalnega Juga. Seveda so že bile razstave, ki so bile parade globalnega Juga. In te razstave so bile, iz razlogov, o katerih nam zdaj ni treba razpravljati, zelo pomembne. Ampak konec koncev tudi na globalnem Jugu vladajo fašisti. Torej se moramo premakniti onkraj teh idej, kakšne rase, barve so ljudje, kakšen potni list imajo, ker umetniki ne delajo na ta način. /…/ Svet umetnikov gre onkraj tega. Zadev. Če pogledate natančno, na tej razstavi je veliko praks, ki imajo sedež na globalnem Severu. Tu so tudi belci, precej njih. Koyo je naredila razstavo, ki je afriška razstava ne v smislu narodnosti ljudi, ki sodelujejo, četudi zagotovo gre za umetnike z afriške celine, tudi zelo vznemirljive, ki jih bodo obiskovalci morda srečali prvič. Ta razstava je afriška z epistemološkega vidika. Gre za en svet, isti in enak svet, samo pogled nanjo prihaja iz Afrike.”
Odgovor je bil približno tako zmeden kot razstava, predvsem v centralnem paviljonu, ki je vsaj v osrednjem delu dobesedno preobložen s predmeti.
Na razstavo v Arzenalu vstopamo skozi multimedijsko dioramo z naslovom khalil, kar pomeni tesen prijatelj. Foto: Marco Zorzanello/La Biennale di Venezia
Nekaj spektakelskih momentov
Vsekakor ima glavna razstava tudi nekaj ‘spektakelskih’ momentov. Takšna je gotovo že diorama Kaleba Sabsamija, še enega libanonskega umetnika, ki ga je tako kot Walida Rada zaznamovala libanonska državljanska vojna, skozi katero vstopamo na razstavo v Arzenalu. Obiskovalec tudi ne pozabi prostora, v katerega je Carrie Schneider umestila kilometer dolg kontinuum fotografij, ki so kot iz filmskega posnetka izrezani kadri in obenem posvetitev filmu La Jette francoskega filmskega avtorja Chrisa Markerja, ki predvsem v statičnih fotografijah govori o času po jedrski kataklizmi. To vsebino je sicer iz bližnjih posnetkov Carrie Schneider težko razbrati, je pa delo impresivno že zaradi svojega obsega in vizualne prepričljivosti.
V videoinstalaciji Cauleen Smith se potopimo v neznane motive Los Angelesa. Foto: Marco Zorzanello/La Biennale di Venezia
Prav tako obiskovalca ‘ujame’ prostor, ki ga je Cauleen Smith napolnila z videoinstalacijo, nekakšno meditacijo o Los Angelesu. Z vsake stene nam o Los Angelesu kot o mestu različnih skupnosti govorijo različni, predvsem v ozkem pogledu kadrirani posnetki. Na razstavi v Arzenalu je tudi nekaj zanimivih slikarskih prispevkov. Opus Južnoafričanke, figurativne slikarke Mmakgabo Mmapula Helen Sebidi, ki želi s svojim delom izrekati spoštovanje svoji skupnosti, zemlji in duhovnosti, ki jo zaznava v vsakodnevnem življenju, si obiskovalec gotovo zapomni.
Dneve predogleda 61. beneškega bienala je zaznamoval hrup protestov, ki je preglasil umetnost. Foto: EPA
Ampak končni vtis je vseeno vtis nekolikšne ‘nametanosti’ del in vtis sledenja imperativu (vsaj tako se zdi) izpostavljanja teme dekolonizacije in identificiranja prežitkov dobe imperializma. Svet je danes drugačen in strukturno gledano je klasičen kolonializem nemogoč, vendar kot tema v svetu umetnosti neuklonljivo vztraja, čeprav imamo danes (lahko oziroma moramo imeti) druge skrbi. Kako se bo v zgodovino vpisal bienale Koyo Kouoh, bo seveda pokazal čas in tudi vsako pregledno pisanje o njem je nujno subjektivno in v resnici ne povsem pregledno, če ne drugače iz povsem logističnega razloga, zaradi katerega je nemogoče videti vse.
A vtis ostaja, da je ‘hrup’ ogorčenja, obsojanja in protestov preglasil umetnost.
Oglas