Ogled filma je precej stresna izkušnja: gledalec ves čas samo čaka, kako se bo “sfižil” Johnov najnovejši poskus, da bi se neopazno zlil z okolico. Foto: Karantanija Cinemas
Precejšnja možnost je, da film Preklinjam, ganljivo (in na trenutke osladno) življenjsko zgodbo aktivista za vidnost ljudi s Tourettovim sindromom, Johna Davidsona, poznate predvsem po škandalu na letošnji podelitvi nagrad bafta. Robert Aramayo, ki v filmu sijajno upodobi Davidsona – njegova vloga cel film dvigne nad povprečje generične sentimentalnosti – je v kategoriji najboljšega igralca na vsesplošno presenečenje premagal težkokategornike, kot so Leonardo DiCaprio, Timothée Chalamet in Ethan Hawke. Ko se je vzpenjal na oder, je John Davidson iz občinstva – neprostovoljno! – zakričal rasistične žaljivke na račun podeljevalcev Michaela B. Jordana in Delroya Linda. Polemika, ki je sledila, je bila na žalost zelo nazorna ilustracija predsodkov in sovražnosti, s katerimi se Davidson bori že celo življenje. (Jamie Foxx, na primer, je tvitnil: “O, ne, resno je mislil s tem s*anjem.”)
Oglas
O resničnem Johnu Davidsonu je bila posneta že vrsta dokumentarcev in nekateri prizori v Preklinjam namerno poustvarijo resnične situacije s teh arhivskih posnetkov. Nekaj dokumentarnih odlomkov je vključenih tudi v odjavno špico. Foto: Karantanija Cinemas
Čeprav je bil edini pravi negativec v tej zgodbi BBC (žaljivk kljub zamiku niso uspeli cenzurirati iz prenosa, Davidsona pa so v občinstvu posadili v bližino mikrofona), so odzivi nevede podčrtali poanto filma Kirka Jonesa. Vsi, ki so Davidsona obtoževali rasizma, so se gladko požvižgali na dejstvo, da oseba s Tourettovim sindromom nima nobenega nadzora nad svojimi vokalnimi tiki, pa čeprav so ti pogosto najhujša predstavljiva stvar, ki jo v določeni situaciji lahko rečeš (izraz za to je koprolalija).
Morda zato le ni čisto odveč, da se film Preklinjam, kot biografskemu žanru pritiče, začne in konča z lično zašiljeno anekdoto: Piše se leto 2019 in škotski aktivist bo po letih boja za ozaveščanje o Tourettovem sindromu prejel odlikovanje iz rok kraljice Elizabete II. Najprej se slovesnosti noče udeležiti, ker se boji, da bo rekel napačno stvar. In res: že ko od daleč zagleda vladarico, na glas zakriči “Je*eš kraljico!” No, tokrat ga, za razliko od situacij v mladosti, vsaj ne čakajo batine. Kraljica je bila očitno bolj trpežna od povprečnega Škota (in gledalca baft).
Robert Aramayo, zdaj prejemnik bafte za najboljšega igralca, je bil pred Preklinjam najbolj znan po vlogi mladega Eddarda Starka v seriji Igra prestolov. Foto: Kinodvor
Že v naslednjem trenutku se piše leto 1983 v Galashielsu: mladi John (Scott Ellis Watson) začne pri štirinajstih letih doživljati prve simptome nevrološke motnje, ki vključuje motorične in vokalne tike, pogosto – tudi pri njem – pa gre z roko v roki z obsesivno-kompulzivno motnjo. Fant, ki se je še pred nekaj tedni veselil potencialne nogometne kariere, je kar naenkrat tarča posmeha in žalitev, tako od svojih vrstnikov kot tudi od odraslih. Njegov oče (Steven Cree) preprosto odkoraka od družine, mami (Shirley Henderson) pa v vsem tem kaosu ne ostane več kaj dosti potrpljenja za ukvarjanje s fantovo stisko; situacijo skuša vrniti na stare tire z oštevanjem in kaznovanjem. Tudi ko enkrat dobi uradno diagnozo, Johna lastna družina še naprej obravnava kot sramotno skrivnost. Fant tako naslednja leta vegetira v omotici zdravil, ki samo delno blažijo njegove simptome, a ga popolnoma oropajo avtonomije in veselja do življenja.
V dvajsetih Davidson (od tu naprej ga igra Robert Aramayo) po spletu naključij spozna Dottie (Maxine Peake), mamo prijatelja iz otroštva in medicinsko sestro: Dottie v njegovo življenje vstopi kot angel varuh, nadomestna mama in tako rekoč svetniška figura. Kadar jo John prekolne ali udari, ga ošteje le, ker “se ne bi smel opravičevati za stvari, nad katerimi nima nadzora”. Drugi tak svetnik bo Tommy (Peter Mullan), ostareli oskrbnik v lokalnem centru skupnosti, ki je pripravljen dati službo kandidatu, ki je na razgovoru zavpil, da je pedofil.
Take situacije so za Johna sicer bolj izjema kot pravilo: navajen je že, da se vsak izlet v lokalni bar konča s pretepom, ker je koga nenamerno boksnil ali opsoval. Tommy je prvi, ki predlaga, da bi se moral John truditi za ozaveščanje o motnji: “Težava ni v Tourettovem sindromu, težava je v tem, da ljudje o njem ničesar ne vejo.”
Shirley Henderson je obsojena na klišejsko vlogo zategnjene, nerazumevajoče matere, ki služi kot kontrast Johnovi “izbrani družini”. Foto: Karantanija Cinemas
Sledi predvidljivo poglavje o Johnovem herojskem aktivističnem delu, delavnicah, solidarnosti in skupnosti, o tem, kako je breme lažje prenašati, če imaš koga ob sebi. Vse skupaj je trmasto navdihujoče in optimistično. Kirk Jones, ki ima v svoji filmografiji komediji Moja obilna grška poroka 2 in Nanny McPhee – čudežna varuška, pač ni človek za socialni realizem in ostro družbeno kritiko. Preklinjam tako neha biti zgodba o konkretnem človeku in postane podaljšek njegovega aktivizma: poučuje, razlaga, navdihuje.
Johna v mladih letih prav tako prepričljivo upodobi Scott Ellis Watson. Tourettov sindrom ima skoraj štirikrat več moških kot žensk, razlogi za to pa še niso povsem pojasnjeni. Foto: Karantanija Cinemas
“Srečen konec” – v obliki novih tehnoloških napredkov na področju medicine – postane neizogiben (konec koncev smo že v prvem prizoru videli kraljico!), film pa ostane brez kakršne koli napetosti ali trenja. Proti ciljni črti sopiha kot dobro naoljena lokomotiva, v predvidljivem ritmu, ki bi ga najbrž lahko naklepala tudi umetna inteligenca: stiskam sledijo srečni trenutki, tiho bolečino preseka dobrodušen humor … Morebitne ostre robove še dodatno obrusita direktor fotografije James Blann, ki dogajanje oblije s toplo svetlobo, in nabor antologijskih komadov iz osemdesetih in devetdesetih v glasbeni podlagi.
Težava je le v tem, da se je v luči zgoraj opisanega februarskega incidenta na baftah težko pretvarjati, da je bitka za razumevanje in sprejemanje ljudi s Tourettovim sindromom enkrat za vselej dobljena. Jasno, da film marsikomu izvabi katarzično solzico, a težko se je znebiti občutka, da je vsaj do neke mere preračunljiv in neiskren.
Nekateri so se spotaknili ob “etičnost” tega, da igralec brez tikov in kompulzivne motnje vse to uprizarja pred kamero. Ne glede na to, kako se opredelite do tega vprašanja, pa je težko zanikati, da je Robert Aramayo preprosto sijajen v vlogi prestrašenega, osamljenega mladeniča; ta se postopoma razvije v samozavestnega človeka, ki s humorjem in odprtostjo razelektri še tako neprijetno situacijo. Ponotranjil je tudi značilne gibe, ki so posledica sindroma. Prav tako je bilo pametno, v stranske vloge postaviti zanesljive igralske veterane, kakršni so Maxine Peake, Shirley Henderson in Peter Mullan.
Preklinjam torej ni nikakršen presežek filmske umetnosti, a ima srce na pravem mestu. Ker je eden prvih igranih filmov, ki v ospredje postavljajo koprolalijo, je najbrž razumljivo, da poskuša – v imenu višjega cilja – poenostaviti in omiliti manj telegenične plati resničnega življenja. Če bo ljudi s Tourettovim sindromom vsaj malce razbremenil stigme, je svojo nalogo opravil.
Ocena: 3+
Preklinjam | I Swear | V kinu od 7. maja
Oglas