Velika Britanija je v politični krizi – zaradi porazov na lokalnih volitvah se resno maje stolček laburističnemu premierju Keiru Starmerju. A ti politično izjemno burni časi trajajo na Otoku že nekaj let, in sicer od referenduma o izstopu iz EU leta 2016 naprej. V tem času se je na Downing Streetu 10 zvrstilo kar pet premierjev (štirje konservativni in eden laburistični), a nihče ni izpolnil pričakovanj volivcev.
Globoke korenine britanske krize?
A vzroki za to britansko politično-gospodarsko krizo so po mnenju Dominika A. Leusderja z Londonske šole za ekonomske in politične vede (LSE) globlji in segajo pred referendumsko leto 2016. Kot v britanskem mediju UnHerd piše Leusder, nekatere najbolj črnoglede napovedi kažejo, da bi lahko vojna proti Iranu britanskemu gospodarstvu povzročila več škode, kot jo je pandemija covida-19. Brezposelnost bi lahko dosegla 5,8 odstotka. Državi tudi grozi recesija.
Britanske gospodarske težave so veliko starejše od iranske vojne. Po ključnih ekonomskih kazalnikih je Velika Britanija v primerjavi z drugimi primerljivimi državami močno zaostala: realne plače v 15 letih po veliki finančni krizi leta 2008 niso zabeležile nobene rasti, produktivnost pa je bila že več kot desetletje nizka. Javne storitve, od javnega Nacionalnega zdravstvenega sistema (NHS) do lokalne samouprave, so vidno obremenjene zaradi zapuščine kroničnega premajhnega vlaganja, poudarja Leusder.
Prevelik obseg finančnega sektorja v britanskem gospodarstvu?
Leusder vzrok za krize išče v zgoraj omenjeni financializaciji, torej v prevelikem pomenu in prevelikem obsegu rasti finančnega sektorja znotraj britanskega gospodarstva.
Segajo korenine nezavidljivega britanskega gospodarskega stanja v čas vladavine konservativne premierke Margaret Thatcher, kot trdi britanski ekonomist Dominik A. Leusder?
Foto: Reuters
Slaba uspešnost britanskega gospodarstva se kaže na področju rasti produktivnosti in plač. Podatki Urada za nacionalno statistiko kažejo, da je Velika Britanija med marcem 2008 in junijem 2023 zabeležila ničelno rast realnih povprečnih tedenskih zaslužkov. Nasprotno pa je kumulativna rast realnih plač v Franciji in Nemčiji v istem obdobju zabeležila deset odstotkov ali več.
Le še Italiji je šlo slabše od Velike Britanije
Ta osupljiva vrzel je deloma posledica podobnega slabega trenda rasti britanske produktivnosti, ki je bila slaba tako v zgodovinskem kot primerjalnem smislu. Med večjimi primerljivimi državami se je le Italija, ki jo pestijo globoke strukturne težave in lastne politične pomanjkljivosti, pri teh merilih odrezala slabše.
Kot poudarja Leusder, so glavni dejavnik dolgoročne rasti naložbe, zlasti naložbe v proizvodna sredstva ter raziskave in razvoj. To je znano kot investicije v osnovna sredstva in vključuje naložbe podjetij, gospodinjstev in vlade.
Porušene povezave med dobički in naložbami v proizvodnjo?
Gospodarska prihodnost države, predvsem njena pot rasti in vzdržnost njenega državnega dolga, je odvisna od tega, ali bodo sedanje ravni naložb zadostovale za spodbujanje rasti produktivnosti na dolgi rok. Naložbene odločitve pa so odvisne predvsem od pričakovanega dobička.
Po britanskem referendumu o izstopu iz EU je julija 2016 odstopil britanski premier David Cameron, ki je nasprotoval brexitu. Po Cameronu se je v desetih letih na čelu britanske vlade zvrstilo kar pet premierjev, med njimi je bil najbolj znan Boris Johnson. Najkrajši čas je bila na čelu vlade Liz Truss (desno ob Johnsonu), ki je vladala samo 50 dni. Pogubil jo je načrt davčnih rezov, tj. zmanjševanja davkov, ki je pripeljal Veliko Britanijo v finančno negotovost.
Foto: Guliverimage
Ta povezava med dobičkom in naložbami – dopolnjena z javnimi naložbami na ključnih področjih, kot so izobraževanje, raziskave in infrastruktura – tvori srce zdravega tržnega gospodarstva. Toda v Veliki Britaniji se zdi, da se je bolj kot skoraj kjerkoli drugje porušila.
Manjšanje zasebnih naložb v industrijo
Na Otoku so se zasebne naložbe dramatično zmanjšale od začetka leta 1989. Kot delež bruto domačega proizvoda (BDP) so se zasebna investicija v osnovna sredstva in neto naložbe (ki upoštevajo amortizacijo) zmanjšale za 30 oziroma 76 odstotkov. To sta izjemni številki.
Ožje poslovne naložbe (ki izključujejo naložbe finančnih družb, neprofitnih organizacij in naložbe v stanovanja) so se kot delež BDP zmanjšale za 51 odstotkov od vrhunca sredi leta 2000.
Dobički so odtekali v finančni sektor
Vendar je bilo denarja za naložbe veliko, poudarja Leusder in se ob tem vpraša, kam so šli ti presežki. Kratek odgovor je, da so te presežke posrkale finance, ki so kapital in vire od produktivnih naložb preusmerile v kopičenje finančnih sredstev, izplačila delničarjem in špekulacije z nepremičninami.
Britanska elita je v 80. letih preteklega stoletja, ko se je morala soočiti s poimperialnim britanskim upadom, izvedla pretirano deindustrializacijo in obenem vse stavila na finance, kar je bila napačna odločitev, trdi Leusder.
Foto: Guliverimage
Začelo se je leta 1980, ko je konservativna vlada Margaret Thatcher uvedla vrsto deregulacijskih reform. Te so med drugim ustvarile velik presežek javnega zemljišča, ki bi ga bilo mogoče privatizirati in preoblikovati v finančna sredstva.
Denar odhaja v stanovanjsko gradnjo, predrag britanski funt škodi industriji
Leta 1986 je sledila nova reforma, ki je želela ustaviti upadanje konkurenčnosti londonskega Cityja v primerjavi z Wall Streetom. Ta reforma je stavila na poseben model rasti: tak, ki je dajal prednost finančnim storitvam pred tradicionalnimi močmi države v proizvodnji, trdi Leusder.
V desetletjih po letu 1986 so tako tujci še naprej vlagali v britanska finančna sredstva: predvsem v stanovanjsko gradnjo. Poleg tega je pritok kapitala v funtovska sredstva okrepil britansko valuto, zaradi česar je izvoz blaga, denominiranega v funtih, postal nekonkurenčen.
Stagnacija britanskega proizvodnega sektorja
Še bolj posledično za realno gospodarstvo pa so reforme ustvarile vrsto spodbud, zaradi katerih je bilo posedovanje in trgovanje s finančnimi sredstvi dosledno bolj donosno kot vlaganje v proizvodne zmogljivosti.
Leusder je prepričan, da je vloga Londonskega Cityja oziroma londonske borze kot globalnega finančnega središča škodovala britanskemu gospodarstvu in tudi suverenosti.
Foto: Guliverimage
V financializiranem gospodarstvu bi lahko že samo posedovanje sredstev, kot so nepremičnine, delnice ali finančni instrumenti, ustvarilo večje donose kot širjenje proizvodnih linij ali inovacije izdelkov. Posledica je bila stagnacija proizvodnega sektorja.
Napačna razporeditev kapitala na Otoku?
V letih pred krizo leta 2008 je imela financializacija britanskega gospodarstva neposreden in merljiv vpliv na razmerje med presežki podjetij in naložbami. To pomeni: ko so podjetja ustvarila dobiček, je velik del tega dobička šel neposredno v finance. Delež presežka zasebnega sektorja, ki je pripadal finančnim družbam, se je povečal s 7,7 odstotka leta 1986 na 16,9 odstotka leta 2007.
Ta sprememba v sektorski sestavi gospodarstva je odražala ogromno napačno preusmeritev virov in napačno razporeditev kapitala. Ker so bile britanske delnice v tem obdobju spremenljive, so nepremičnine od sredine 90. let naprej postale prednostni razred sredstev.
Naraščanje hipotekarnih posojil
Finančni sektor sam je ta proces olajšal. Sestava bančnih posojil se je dramatično spremenila: delež hipotekarnih posojil v skupnih posojilih se je povečal s približno 30 na 65 odstotkov. Namesto v podporo gospodarstvu so se krediti večinoma uporabljali za financiranje nakupa nepremičnin.
Veliko finančnih sredstev je namesto za naložbe v industrijskem sektorju šlo za financiranje hipotekarnih kreditov, torej za nakup nepremičnin. Na fotografiji: novozgrajene stavbe.
Foto: Guliverimage
Poleg tega so podjetja dobičke vse bolj uporabljala za odkup delnic, izplačilo dividend in kopičenje denarja, s čimer so iz produktivnega gospodarstva črpala vrednost, namesto da bi jo vanj ponovno vlagala.
Dobiček v dividende namesto v raziskave in razvoj
Obseg črpanja vrednosti za delničarje je izjemen: razmerja izplačil dividend (delež čistega dohodka, razdeljenega delničarjem) so se od 70. let prejšnjega stoletja z od 30 do 40 odstotkov do leta 2000 povečala na od 60 do 70 odstotkov. To je bilo uničujoče prav za tiste vrste dolgoročne porabe, od katere je odvisna prihodnja rast, tj. raziskave in razvoj.
Osnovno slabost britanskega gospodarskega modela so prikrivali “učinki premoženja”: naraščajoče cene nepremičnin so gospodinjstva naredile bogatejša. Hkrati se je povečal dolg gospodinjstev za vzdrževanje porabe. Ta maska rasti, ki jo je spodbujal kredit, je leta 2008 izginila.
Britansko zaostajanje za Nemčijo
Po krizi so se velikost finančnega sektorja in donosi finančnih sredstev bolj ali manj ustalili. Vendar je bila škoda že storjena in osnovne težave so ostale.
Brexit je po mnenju Leusderja imel negativne vplive na okrevanje po svetovni finančni krizi. Po nekaterih ocenah brexit predstavlja približno tretjino celotnega primanjkljaja rasti, ki se je nabral od leta 2016, pri čemer naložbeni del predstavlja največji posamezni element. Realne plače so si opomogle šele med pandemijo, ko sta pomanjkanje delovne sile in fluktuacija zaposlovanja ponovno vzpostavila dolgoročni trend. Na fotografiji: privrženec britanskega izstopa iz EU leta 2020.
Foto: Guliverimage
Posledica tega je, da Velika Britanija zaostaja v primerjavi s primerljivimi državami, kot je Nemčija, kjer proizvodnja še vedno predstavlja nekaj manj kot 20 odstotkov ustvarjene gospodarske vrednosti. Vsako leto stagnacije izdatkov za raziskave in razvoj to vrzel povečajo in jo je težje zapreti. Kumulativna škoda za prihodnji potencial države za inovacije je ogromna.
Odprava statusa Londonskega Cityja kot globalnega finančnega središča?
Britansko financializirano gospodarstvo tudi napačno razporeja človeški kapital: finančni delavci si prislužijo 60 odstotkov dobičkov najvišjega dohodkovnega razreda, medtem ko predstavljajo le pet odstotkov delovne sile, kar nadarjene posameznike odvrača od inženirstva, raziskav, medicine, izobraževanja in javnih storitev.
“V poneoliberalni dobi bi torej moral biti prvi korak k ‘popravljanju’ Britanije sprejetje dejstva, da je status Londonskega Cityja kot globalnega finančnega središča, ki še zdaleč ni krona britanskega gospodarstva, ogromno škodoval proizvodni zmogljivosti države in navsezadnje njeni suverenosti,” je še zapisal Leusder v UnHerdu.