Miuccia Prada nikoli ni bila ženska, ki bi jo zanimala klasična lepota. Ko se na milanskem tednu mode prikaže v sivem puloverju, plisiranem krilu in salonarjih z nogavicami, deluje skoraj kot profesorica umetnostne zgodovine, ki se je po naključju znašla med najvplivnejšimi ljudmi modne industrije. A prav v tem je bistvo njene genialnosti. Miuccia Prada je iz neprivlačnega naredila poželenje, iz intelektualizma luksuz in iz ženskih protislovij eno najvplivnejših modnih filozofij našega časa.
Že desetletja jo modni svet spoštljivo kliče preprosto Gospa Prada. Ne le zato, ker stoji na čelu enega največjih modnih imperijev na svetu, temveč zato, ker ji je uspelo nekaj, kar uspe le redkim oblikovalcem: ustvarila je estetiko, ki je postala način življenja.
Modni poznavalci pravijo, da nihče ne nosi Prade tako prepričljivo kot Miuccia Prada sama. Foto: Profimedia
Prevzela podjetje dedka, ki ni verjel v žensko emancipacijo
Rodila se je kot Maria Bianchi leta 1949 v Milanu, v premožni, konservativni družini, ki ji je že v otroštvu nadela vzdevek Miuccia, kar je italijanska ljubkovalna izpeljanka imena Maria. Njen ded Mario Prada je leta 1913 v znameniti galeriji Vittorio Emanuele II odprl trgovino z usnjenimi kovčki, torbami in potovalnimi dodatki za milansko elito. Družinsko podjetje, tedaj imenovano Fratelli Prada (Bratje Prada) je bilo izrazito patriarhalno. Mario Prada je namreč verjel, da ženske nimajo mesta v poslu, zato si verjetno ni predstavljal, da bo prav njegova vnukinja nekoč spremenila modno zgodovino.
Miuccia je bila že kot najstnica popolno nasprotje družinskih pričakovanj. V šestdesetih letih je med prvimi na svoji šoli prevzela hipijevski slog, se navdušila nad politično levico, feminizmom in idejami družbenih sprememb. Doktorirala je iz političnih ved na Univerzi v Milanu, obenem pa je skoraj pet let obiskovala milansko gledališko šolo Piccolo Teatro, kjer je študirala pantomimo. Moda je bila takrat daleč od njenih načrtov. Želela si je intelektualnega, umetniškega življenja.
»Če nisi bil neumen, si bil v tistih časih levičar,« je pozneje dejala o svoji pripadnosti italijanski komunistični partiji. A pri Miuccii Prada politika nikoli ni bila ločena od estetike. Že od začetka jo je zanimalo predvsem vprašanje žensk: kako se ženske vidijo same, kako jih vidi družba in kako moda oblikuje njihovo identiteto.
Zaljubila se je v poslovneža, ki je prodajal Pradine »ponaredke«
Ko je v sedemdesetih letih vstopila v družinsko podjetje, je bila Prada le še senca nekoč ugledne hiše. Ostala jim je ena sama fizična trgovina, ponudba v njej pa je delovala zastarelo in brez vizije. Prav v tem času, leta 1977, je Miuccia na milanskem sejmu usnjenih izdelkov spoznala Patrizia Bertellija, ambicioznega proizvajalca usnjenih dodatkov, ki jo je sprva predvsem razjezil. Njegovi izdelki so bili namreč sumljivo podobni Pradinim, skoraj ponaredki. A namesto da bi se z njim spustila v bitko, je Miuccia v njih prepoznala kakovost izdelave in se navdušila nad Patrizievio poslovno spretnostjo. Najela ga je kot dobavitelja, kmalu pa sta postala tudi par.
Njuno partnerstvo, poročila sta se šele devet let po prvem srečanju, leta 1987, je pozneje postalo eno najpomembnejših v zgodovini mode. Ona je gradila kreativne ideje in estetiko Prade, on poslovni imperij. Bertelli je Miuccio ves čas spodbujal, naj tvega več, naj oblikuje oblačila, pozneje še moško modo, širi blagovno znamko in razmišlja globalno. Miuccia ga je nekoč opisala kot »veliko večjega provokatorja« od sebe.
Zakonca Miuccia Prada in Patrizio Bertelli. Spoznala sta se zaradi mode in ta njuno ljubezen utrjuje še danes. Foto: PiaggesiFfotogramma/Profimedia
Revolucija v črnem najlonu
A prve pomembne revolucije za v 70. letih pozabljeno Prado Miuccia in Patrizio nista zanetila z oblačili, ampak z modnimi dodatki. Čeprav je imelo družinsko podjetje usnjarsko tradicijo, se je Miuccia odločila eksperimentirati z materiali in leta 1979 ustvarila prve torbice in nahrbtnike iz črnega industrijskega najlona Pocono, materiala, ki so ga uporabljali za vojaške šotore in padala.
Trajalo je nekaj let, a do 1985 so lahkotni in praktični Pradini dodatki osvojili ženske po vsem svetu. Njihov dizajn in črnina sta bila elegantna kot Chanelove klasične torbice, a so bili cenovno veliko bolj dostopni. Miuccia Prada je z njimi prekršila vsa tedanja pravila v modi, 80. leta so bila namreč obdobje bleščečega glamurja in kričečega zlatega luksuza, Prada pa je s črnim najlonom ustvarila prestiž iz utilitarnosti. Posebno priljubljen je med modnimi navdušenkami postal Pradin črni nahrbtnik, ki je ženskam omogočal gibanje, praktičnost in svobodo, vse, v kar je že od mladosti verjela Miuccia.
Estetika grdega, ki je spremenila modo
Ko je Italijanka leta 1988 predstavila svojo prvo kolekcijo prêt-à-porter, je modni svet dokončno obstal. Na modno pisto ni poslala tedaj opevanih fatalnih supermodelov, temveč inteligentne, nekoliko boemske ženske v rjavih plaščih, uniformiranih silhuetah, z golimi nogami in zadržano eleganco. Njena moda je bila skoraj anti-moda.
Sama je pogosto ponavljala: »Grdo je privlačno. Grdo je vznemirljivo.« In v devetdesetih letih je tako imenovano »estetiko grdega« popularizirala do te mere, da je ta popolnoma spremenila sodobno modo. Miuccio je zanimalo vse, kar je bilo nekoliko drugačno, intelektualno, ekscentrično ali nepričakovano. Njene ženske niso bile popolne in so se požvižgale na zastarele ideale o ženski lepoti, namesto teh jim je Prada ponudila modo, ki je slavila njihovo svobodo in samostojnost (nekaj, v kar Pradin ustanovitelj, Miuccin dedek ni niti pod razno verjel). Njene kolekcije so nosile odvetnice, kustosinje, arhitektke, galeristke in intelektualke. Moda prvič ni slavila le seksualnosti, ampak tudi inteligenco.
Ko moda postane umetnost
A Miuccia ni počivala na lovorikah, v naslednjih letih je svoj vpliv razširila daleč onkraj modnih pist. Leta 1992 je ustanovila mladostnejšo in bolj igrivo znamko Miu Miu, poimenovano po svojem otroškem vzdevku, nekaj let pozneje pa v Milanu postavila Fondazione Prada, danes eno najpomembnejših evropskih institucij sodobne umetnosti, kjer se prepletajo moda, arhitektura, film in sodobna umetnost.
Fondazione Prada v Milanu je ena najpomembnejših evropskih institucij sodobne umetnosti, kjer se prepletajo moda, arhitektura, film in sodobna umetnost. V njej sta Miuccia Prada in ameriški režiser Wes Anderson postavila tudi nostalgično kavarno Bar Luce, ki odraža estetiko Andersonovih filmov. Foto: Shutterstock
Prav Miuccia Prada je bila med prvimi modnimi oblikovalkami, ki je luksuz povezala z velikimi arhitekturnimi imeni. Za znamenite trgovine Prada Epicenter v New Yorku, Tokiu in Los Angelesu je k sodelovanju povabila slovitega arhitekta Rema Koolhaasa ter švicarski studio Herzog & de Meuron, s čimer je modne butike spremenila v futuristične kulturne prostore in senzorične izkušnje. Njena fascinacija z umetnostjo jo je vodila tudi v številna sodelovanja z velikimi filmskimi ustvarjalci. Na povabilo avstralskega režiserja Baza Luhrmanna je oblikovala razkošne kostume za film Veliki Gatsby, z ekscentričnim ameriškim filmarjem Wesom Andersonom pa ustvarila več oglasnih kampanj in celo kavarno v njegovi značilni retro estetiki, ki danes deluje v sklopu Fondazione Prada v Milanu. Prada je podprla tudi umetniški projekt Prada Marfa, znamenito instalacijo sredi teksaške puščave, ki jo mnogi razumejo kot ironičen komentar sodobnega luksuza in potrošništva.
Oblikovalka, ki je postala največji zaščitni znak svojega imperija
A ob vseh njenih dosežkih najbolj fascinantna ostaja prav Miuccia sama. V svetu, obsedenem z zunanjostjo, je s svojim nenavadnim osebnim modnim slogom ustvarila eno najbolj prepoznavnih podob brez očitnega truda. Sivi puloverji, plisirana krila, klasični krojeni kosi iz žakarda in tafta, nogavice v salonarjih, vintage uhani in tisti značilni intelektualni minimalizem so postali njen zaščitni znak. Modni poznavalci pravijo, da nihče ne nosi Prade tako prepričljivo kot Miuccia Prada sama, kritiki in uredniki pa na njenih modnih revijah čakajo njen zaključni priklon skoraj tako nestrpno kot kolekcijo, saj jih vedno preseneti z navdihujočo modno kombinacijo.
Miuccia živi vse tisto, kar ustvarja za druge ženske. Ni oblikovalka, ki bi ženskam zapovedovala, kaj morajo in česa ne smejo nositi. Nasprotno. Miuccia Prada je ženskam vedno govorila, da jim ni treba ustrezati nobenemu idealu. Lahko so protislovne, resne in frivolne hkrati, stroge in sentimentalne, močne in negotove. Prav zato Prada nikoli ni ustvarjala oblek za moški pogled. Ustvarjala jih je za ženske, ki razmišljajo.
Miuccia Prada je znana po svojem osebnem modnem slogu, zato modni kritiki in uredniki na njenih revijah komaj čakajo njen zaključni priklon in modno kombinacijo, ki jo je izbrala. Foto: Profimedia
Zato ni naključje, da je Italijanka še danes, pri častitljivih 77 letih, eno najvplivnejših imen modne industrije. Čeprav bi se lahko že zdavnaj umaknila med legende, ostaja ustvarjalno srce modne hiše Prada, kjer si od leta 2020 mesto kreativne vodje deli z belgijskim oblikovalcem Rafom Simonsom. V njem je Miuccia prepoznala sorodno estetsko senzibilnost, intelektualno, subtilno in emocionalno hkrati, njuno sodelovanje pa modni svet vidi kot redko srečanje dveh velikih umov sodobne mode.
Od leta 2020 Miuccia Prado kreativno vodi z belgijskim oblikovalcem Rafom Simonsom. Foto: Profimedia
Podjetje Prada Group je medtem skozi desetletja zraslo v globalni luksuzni imperij. V devetdesetih in zgodnjih dvatisočih sta Miuccia Prada in Patrizio Bertelli kupovala modne hiše, kot so Jil Sander, Helmut Lang, Azzedine Alaïa in delež v Fendiju, a se pozneje odločila za bolj osredotočeno strategijo. Danes Pradin imperij poleg Prade in Miu Miu sestavljata še dve obutveni znamki Church’s in Car Shoe, od decembra lani pa se jim je pridružil tudi veliki simbol italijanske mode – Versace.
Toda ne glede na velikost imperija ostaja bistvo Prade enako kot nekoč: moda kot prostor idej, protislovij in svobode, Miuccia Prada pa genialna ženska, ki je luksuz rešila pred puhlostjo in mu vdihnila intelektualno globino.