Naj bo tako ali drugače, šlepanje na Janševo vlado mu ne več koristi. Iz nje je posrkal že vse koncesije, kar jih lahko, njena priljubljenost po prvem letu znatno upade (kot še prav vsaki vladi v zadnjih dvajsetih letih) in čas je, da stopi v drugo vlogo svojega potujočega političnega teatra: zdaj bo “rešitelj Slovenije pred janšizmom”.
Čas je zrel: levosredinska opozicija je obupana (če že zdaj, še pred imenovanjem nove vlade, njeni poslanci že govorijo, da je “demokracijo zamenjala diktatura”, si lahko prestavljamo, v kakšnem stanju duha bodo leto dni po njeni izvolitvi) in prebežnikom iz Janševe koalicije pripravljena ponuditi marsikaj, kar se zdaj zdi nezamisljivo.
Stevanović zavoha obup in dvigne ceno svojega prestopa: konstruktivno nezaupnico bo podprl le, če bo levosredinska opozicija predlagala “sprejemljivega kandidata”. In kdo ve, morda bodo v Svobodi v obupu iz pokoja poklicali Miroslava Gregoriča … in navsezadnje se niti premier Uroš Lipušček po enem letu Janševe vlade ne sliši tako slabo, vsekakor pa nič kaj bistveno manj verodostojno kot premier Karl Erjavec, ki je nekoč že bil resna opcija (če smemo uporabiti ta pridevnik v povezavi z Erjavcem).
S svojim miselnim eksperimentom sem hotel pokazati na nevarno velik vpliv, ki si ga je v slovenski politiki priborila najmanjša parlamentarna stranka. Predvsem pa sem hotel plastično postaviti tezo, da Janševa vlada tega vpliva ne bo nevtralizirala in Gibanje Resnica asimilirala v tradicionalno slovensko desnico (kot je danes konsenz skoraj vseh komentatorjev, bolj naklonjenih levi sredini, pa tudi tihi up mnogih na desnici), temveč bo Stevanović odporen do te asimilacije in manevrski prostor v času Janševe vlade dramatično povečal.
A uporabnik me je kmalu opozoril na problem moje teze: Stevanovićev prestop ne bi zadostoval za izvolitev nove vlade. Očitno sem, iz zatreskanosti v svojo malo provokacijo, za trenutek spregledal zanimiv paradoks trenutne parlamentarne kombinatorike.