Predstava Konec epohe je bila premierno uprizorjena 22. 4. v Novi Gorici, ljubljansko premiero pa je doživela 13. 5. v Cankarjevem domu. Foto: Borut Bučinel/SNG Nova Gorica
Predstava Konec epohe temelji na triptihu Dina Pešuta in je nastala po besedilih L.U.Z.E.R.J.I., H.E.J.T.E.R.J.I. in Dobro življenje. Jaka Smerkolj Simoneti je javnosti sicer poznan kot dramaturg, teatrolog in dramatik, tokrat pa se je podpisal pod režijo, ki je nastala v koprodukciji SNG-ja Nova Gorica, KUD-a svobodno neinstitucionalno gledališče in Cankarjevega doma.
Oglas
Dogajalni prostor, ki se sicer glede na prehajanje med različnimi časovnimi obdobji spreminja, temelji na scenografiji (Urša Vidic) stanovanja. Temu spreminjanju časa sledi tudi kostumografija (Timotej Rosc), ki se dosledno spreminja v časovnih intervalih (spremljamo namreč zgodbo med leti 2011, 2018 in 2025), dobro pa tudi prikaže tako karakterne značilnosti likov, njihov statusni simbol kot sam njihov razvoj.
Osrednjo tematsko nit uprizoritve predstavlja motiv prijateljstva, ki se skozi različna življenjska obdobja in izkušnje spreminja in preoblikuje, vendar kljub temu ohranja svojo trdnost in povezanost. Vsak izmed likov je oblikovan kot nosilec specifične življenjske zgodbe in osebne izkušnje. Roza (Tamara Avguštin) je denimo lik, ki na področju umetniške kariere doseže največji uspeh, vendar svojo notranjo negotovost prikriva z nenehnim bežanjem, selitvami in menjavanjem ljubezenskih razmerij. Sanjin (Mario Dragojević) po nesreči, v kateri izgubi nogo, svoj že prisotni cinizem še dodatno poglobi, hkrati pa zadene na lotu in se s tem izogne kakršnim koli materialnim skrbem. Ob njem stoji razumevajoči Mak (Ivan Čuić), s katerim vzpostavi dolgoletno partnersko razmerje. Paško (Matija Rupel) je predstavljen kot neuspešen umetnik, ki se skozi razvoj zgodbe postopoma sprijazni tako s svojo homoseksualno identiteto kot tudi z mirnejšim načinom življenja v majhnem mestu, od katerega so vsi omenjeni pobegnili.
Foto: Borut Bučinel/SNG Nova Gorica
V uprizoritvi posebej izstopata premišljeno zasnovana dramaturgija (Iva Štefanija Slosar) in učinkovita priredba besedila, ki sta jo oblikovala Slosar in Smerkolj Simoneti. Posamezna časovna obdobja so med seboj smiselno povezana in vzpostavljajo koherentno celoto, kar igralcem omogoča dobro podlago za ustvarjalni prostor pri oblikovanju likov. Čeprav predstava režijsko mestoma deluje statično, igralska zasedba deluje usklajeno, homogeno in kot nerazdružljiva celota.
“Ne bom pustila, da to umre,” pravi Roza in zareže kot izraz vztrajanja pri ohranjanju bližine, skupnosti in medsebojne povezanosti. Uprizoritev tako najprepričljiveje pokaže prav to, da odnosi niso samoumevni, temveč zahtevajo nenehno pozornost, delo in pripravljenost na vztrajanje – morda še posebej prijateljski.
Iz članka
Uprizoritvena ekipa ob tem odpira vprašanja elitizma in nepotizma znotraj kulturniškega prostora in izrisuje generacijsko izkušnjo milenijcev, ki so odraslost dosegli med dvema kriznima obdobjema – gospodarsko krizo in poznejšo širšo družbeno negotovostjo. Uprizoritev sicer namesto jasne družbene kritike ostaja predvsem pri prikazu osebnih stisk, sprejemanju spolne usmerjenosti, občutkov dezorientacije in prekarizacije generacije, ki se kljub navidezni svobodi spopada z negotovostjo in razpadanjem stabilnih opornih točk.
Ob tem predstava v ospredje postavlja pomen medosebnih odnosov in prijateljstev kot ene ključnih oblik bližine in vztrajnosti. “Ne bom pustila, da to umre,” pravi Roza in zareže kot izraz vztrajanja pri ohranjanju bližine, skupnosti in medsebojne povezanosti. Uprizoritev tako najprepričljiveje pokaže prav to, da odnosi niso samoumevni, temveč zahtevajo nenehno pozornost, delo in pripravljenost na vztrajanje – morda še posebej prijateljski.
Foto: Borut Bučinel/SNG Nova Gorica
Čeprav so liki ponekod zasnovani kot stereotipi umetnikov in intelektualcev, predstava ne ostane na ravni karikature. Medosebni odnosi so namreč izrisani dovolj natančno in psihološko prepričljivo, da omogočajo gledalcu postopno poglabljanje v njihovo dinamiko, konflikte in ranljivosti.
V igralskem izrazu posebej izstopata Tamara Avguštin, ki z izrazito prezenco in realistično igro lik Roze oblikuje poglobljeno, večplastno in kompleksno in preseže onkraj “upornice, ki vsakemu pove, kar si misli”, odpre pa tudi njeno ranljivost, občutljivost in hrabrost, ter Mario Dragojević, ki uprizoritev učinkovito dopolnjuje s premišljeno odmerjenimi humornimi vložki, ki ne delujejo kot razbremenilni ekscesi, temveč organsko izhajajo iz situacij in medosebnih razmerij. Njegova igra tako pomembno prispeva k dinamičnosti uprizoritve in njeni razgibanosti. Prepričljivo nastopi tudi Marjuta Slamič, ki v različnih časovnih obdobjih upodablja več različnih likov, med drugim Dina Pešuta kot avtorja besedila, Korano in Vesno. Vsakemu od njih pa vdihne svojo karakterizacijo; od resne, nepotistično prevzetne do čuteče in iskrene.
Čeprav predstava izhaja iz specifične generacijske izkušnje, njena sporočilnost presega ozke generacijske okvire. Predvsem deluje kot opomnik o pomenu prijateljstva, družine in zvestobe samemu sebi.
Zmotno bi bilo predstavo Konec epohe razumeti zgolj kot pripoved o (ne)privilegiranih umetniških milenijcih, ki nostalgično obujajo študentska leta in objokujejo odraslost v svetu pospešenega kapitalizma, individualizma in nenehne potrebe po potrjevanju skozi všečke, medtem ko družbeno stvarnost vse bolj zaznamujeta negotovost in vojna. Čeprav predstava izhaja iz specifične generacijske izkušnje, njena sporočilnost presega ozke generacijske okvire. Predvsem deluje kot opomnik o pomenu prijateljstva, družine in zvestobe samemu sebi – tistemu delu identitete, ki ga družbeni pritiski, ambicije in razpoke medosebnih odnosov postopoma spodjedajo. Čeprav se posameznik v nekem trenutku neizogibno sooči tudi z osamljenostjo, predstava opozarja, da je prav v procesu odraščanja ključno ohraniti tisto, kar nas v temelju določa. S koliko ljudmi iz študentskih let se pa vi še vedno družite?
Oglas