Podobno kot brata Phillipou (Govori z njo) je tudi Curry Barker kariero začel na YouTubu. Tam boste še vedno našli njegov dejanski prvenec, mikroproračunsko grozljivko Milk & Serial. Foto: Karantanija Cinemas
Po Skupaj (r. Michael Shanks) in Sopotnici (r. Drew Hancock) je Obsedenost v zadnjem času že tretji vpis v žanrsko podkategorijo grozljivk o toksičnih zvezah – ta seveda ni nova, je pa zdaj zrcalo čisto drugačnih družbenih tesnob in strahov kot v osemdesetih, ko je Usodna privlačnost svarila pred zalezovalsko blaznostjo “nore babnice”. Obsedenost nastavlja zrcalo dilemam okrog zvez, intimnosti in odraščanja, ki spremljajo generacijo Z: v igri so vprašanja privolitve, prestopanja mej, duševnega zdravja, incelov in narave moško-ženskega prijateljstva.
Oglas
Curry Barker se je v kolektivno zavest kot polovica tandema It’s A Bad Idea, ki na YouTubu objavlja kratke komično-grozljive skeče; njegov prvi celovečerec, Obsedenost, ki ga je napisal in režiral, je temačna pravljica o (ne)uslišani ljubezni. Zmes ironije in črnega humorja, ki ju vmeša v naravnost sadistično nasilje, spominja na Zacha Creggerja in njegovo lansko uspešnico Ura izginotja.
O Nikki (Inde Navarrette) v resnici ne izvemo veliko drugega, kot da je predmet oboževanja svojega sodelavca v trgovini z glasbeno opremo. Baron alias Bear (Michael Johnston) je samooklicani “prijazen tip”, pohleven in pasiven samotar, ki – ne tako zelo na skrivaj – koprni po Nikki. Pravkar mu je umrla babica, potem pa še njena ljubljena mačka; zdaj sam ždi v temačnem stanovanju, natrpanem s pohištvom mrtve upokojenke, prepričan, da lahko praznino v njegovi duši zapolni samo ljubezen dobre ženske. Natančneje: ljubezen priljudne in simpatične Nikki, ki pa nanj gleda kot na mlajšega brata.
Skupnima prijateljema Ianu (Cooper Tomlinson) in Sarah (Megan Lawless) Bear napove, da se bo iz “prijateljskega območja” izkopal z izpovedjo ljubezni. V lokalno newageovsko trgovino s kristali se odpravi po verižico, s katero bo dokazal resnost svojih namer; spotoma na blagajni opazi “Vejico za eno željo”, očarljivo kičast artefakt v kartonasti škatlici, ki obljublja izpolnitev kakršne koli želje. Na hrbtni strani je še nek drobni tisk, a kdo bi s tem izgubljal čas …
Barker je film namerno posnel v čim daljših, neprekinjenih kadrih, ki jih nato presekajo prizori brutalnega nasilja. Po premieri na lanskem festivalu v Torontu je nekatere najbolj nasilne prizore iz filma izrezal, da bi se tako izognil najvišji cenzorski oznaki. Foto: Karantanija Cinemas
Jasno, da bo Bear darilo, namenjeno izbranki, ob prvem znaku težav uporabil zase: Palčka, prosim, “naj me ima Nikki raje kot kar koli drugega na tem klinčevem svetu”. Preobrat se zgodi v hipu: Nikki se sicer začne obnašati skrajno bizarno in nepredvidljivo, a del te spremembe je točno to, kar si je Bear želel – kar naenkrat je neskončno zaljubljena vanj. Obožuje ga, ga podpira, ves čas hoče biti ob njem; samo občasno skuha truplo Bearove mrtve mačke ali pa z lepilnim trakom zapečati vrata, da zjutraj ne bi mogel v službo. Nekatere stvari s tega seznama so Bearu bistveno bolj všeč kot druge, a je tako zelo fiksiran na idejo velike romance, da je pripravljen spregledati Nikkijine občasne psihotične izpade in njeno iz dneva v dan bolj grozeče vedenje. Celo Ian in Sarah, ki “nove Nikki” ne prepoznata več, se začneta spraševati, ali Bear morda ne izkorišča in manipulira osebe v labilnem psihičnem stanju.
Barker se sprehodi skozi številne trope in klišeje žanra, ki jih zapakira na svež, zanimiv način: eksotična trgovinica magičnih pripomočkov, ki bo nič hudega slutečemu protagonistu uničila življenje; frustrirajoč klic na “linijo za pomoč strankam”; obupana ugrabljenka, ki skuša ljudi opozoriti nase, a brez uspeha. Režiser obvlada veščino odvračanja pozornosti in koreografije prizorov, ki se stopnjujejo v brutalno nasilje. Direktor fotografije Taylor Clemons se ves čas giblje v sencah: Bearovo domovanje spremeni v grozečo votlino, po kateri se Nikki skriva po kotih, pogosto z obrazom v temi. Prej vsakdanje okolje se tako postopoma preobrazi v klavstrofobično gospodinjsko moro.
Čeprav Obsedenost največ doseže v polju psihološke srhljivke, ima tudi nekaj zelo učinkovitih prizorov gravža.Foto: Karantanija Cinemas
Za grozljivko je, tako kot za komedijo, ključno obvladovanje tempa – in Obsedenost, v kateri se srečata oba žanra, je več kot samo vsota svojih delov. Za lase privlečeno premiso cele situacije prizemljijo prepoznavna, univerzalna človeška čustva. Michael Johnston ustvari protagonista, ki bi mu v moškosferi rekli “beta samec”: njegovi občutljivost in plašnost je lahko zamenjati za atributa romantične duše in znak globokih čustev. Ampak v resnici je Bearova glavna lastnost strah pred zavrnitvijo: ne more se izpovedati Nikki, prijatelju ne zmore povedati resnice o uroku, ne zna se soočiti s posledicami svoje napake. Johnston Beara upodobi kot pomilovanja vredno in hkrati odvratno osebo, ki si zakriva oči pred resnico, ker je tako (zanj) pač lažje.
Še boljša je Inde Navarrette: po uvodnih prizorih z “normalno Nikki” se njena govorica telesa v celoti spremeni; že samo njena prisotnost prizor napolni z nelagodjem. V enem trenutku se skoraj manično smehlja, v naslednjem kot demonska furija tuli “ZAKAJ ME NE LJUBIŠ VEČ?!?!” Po zaslugi subtilne rabe posebnih učinkov in pospešenega gibanja je njena pojava še bolj nečloveška, zavestna referenca na kanonske filme o demonski obsedenosti.
Nikki Beara zasipa z ljubeznijo …razen seveda, kadar se za par sekund zbudi iz svojega transa in kriči od groze nad svojo situacijo. Foto: Karantanija Cinemas
Kritika toksične moškosti v Obsedenosti je namerna in nezgrešljiva. V diametralnem nasprotju s to progresivno intenco filma je bila sicer odločitev, zgodbo v celoti povedati z Bearove perspektive. Barker si glede protagonistovega egoizma in zaverovanosti vase ne dela utvar – toda ali je to, da ženske ne bi smele biti lastnina, res tako zelo revolucionarna ugotovitev? Dalo bi se seveda argumentirati, da je ravno namerna odsotnost ženske perspektive idejna teza filma in da samo še dodatno podčrta solipsizem mladih moških v iskanju “prave ljubezni” točno po njihovi meri. Vseeno pa scenarij od gledalca prevečkrat pričakuje, da bo sočustvoval z odraslim moškim, ki je pripravljen žrtvovati kogarkoli in karkoli, da se mu ne bi bilo treba soočiti z zavrnitvijo.
Obsedenost Nikkijino perspektivo potisne tako daleč na stran, da si gledalec lahko – podobno kot Bear – laže, da je čudežna palička samo benigen rekvizit prave ljubezni (“Morda pa ji je bil vendarle na tihem všeč?”) in da gledamo tragedijo, v kateri so vsi udeleženci le nedolžne žrtve skrivnostne črne magije. Skoraj prelahko bi bilo priti do zaključka, da morajo biti moški “previdni glede tega, kaj si želijo”, kajti na prvi pogled še tako sanjska punca se lahko izkaže za nočno moro … To pa konec koncev ni prav daleč od sklepov Usodne privlačnosti.
Ocena: 4
Obsedenost | Zadnji napovednik | v kinu od 21. maja
Oglas