Pohištveni program Nana, 1974, Tovarna pohištva Garant Polzela. Foto: MAO/arhiv Bibe Bertok
Z razstavo nedavno pridobljenih del ene ključnih avtoric slovenskega sistemskega pohištva se v Muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO) odpira razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst., ki sta jo oblikovali kustosinji Špela Šubic in Barbara Predan. Slovenska oblikovalka Biba Bertok (1941) je v svoji profesionalni karieri zasnovala več kot štirideset pohištvenih programov, večinoma namenjenih serijski proizvodnji. Kot so sporočili iz muzeja, si je Bertok v svojem načrtovalskem delu dosledno zastavljala pet temeljnih poudarkov: funkcionalnost, oblika, proizvodno-tehnološke zahteve, tržna uspešnost in humanost bivanja.
Oglas
Pohištveni program Nana, 1974, Tovarna pohištva Garant Polzela. Foto: MAO/arhiv Bibe Bertok
Prizadevna oblikovalka humanega bivanja in sistemskega pristopa
Bertok je veljala za arhitektko in industrijsko oblikovalko, ki je trdno zagovarjala stališče, da je oblikovanje pomemben del vsakega proizvoda za izboljšanje kakovosti bivanja. Njeni pohištveni sistemi so bili premišljeni odgovori na konkretne prostorske razmere, potrebe uporabnikov in pogoje industrijske proizvodnje. “V stroki je prepoznavala dve temeljni poti: na eni strani pot vrhunskih oblikovalcev in oblikovalk, ki utirajo vizije prihodnosti, na drugi pa tistih – v slovenskem prostoru pogosto spregledanih – ki delujejo znotraj vsakdanjega življenja in proizvodnje. Kot je zapisala, so ti drugi ‘prizadevni oblikovalci’, ki ob dvigu estetske ravni težijo tudi k ‘dvigu kakovosti na vseh ravneh’ – bivanja, razvoja in proizvodnje.” Med slednje se je uvrščala tudi protagonistka pričujoče razstave, ki je v središče svojega dela postavljala humanost bivanja, zlasti vprašanje, kako v omejenem prostoru ustvariti kakovostno, funkcionalno in prijetno življenjsko okolje. To je dosegala z modularnostjo, s premišljeno sistemizacijo elementov ter z občutkom za barvo, tekstil in detajl. Njeno pohištvo ni narekovalo načina življenja, temveč je omogočalo raznolike načine uporabe in prilagajanja prostoru.
Biba Bertok. Foto: MAO/arhiv Bibe Bertok
“Navzlic pregovorni počasnosti in rigidnosti proizvajalcev pohištvenih programov – kar potrjuje tudi dejstvo, da se je Biba Bertok kljub številnim nagradam in tržnim uspehom pri sodelovanju z velikimi podjetji pogosto soočala z odporom konservativno usmerjenih komercialnih struktur – je kot enega ključnih ciljev svojega dela izpostavljala ‘humanost bivanja v današnjih betonskih celicah spalnih naselij’.” Kot je zapisala, si je prizadevala “učinkovito izkoriščati razpoložljive proizvodno-tehnološke možnosti”, da bi dosegla “kakovostno raven, ki je nad povprečjem v primerjavi s sorodnimi programi”.
Garderobni sestav Beta, Alples. Foto: MAO/arhiv Bibe Bertok
Sorodna novica
MAO išče lastnike kosov pohištva legendarne Bibe Bertok
Razvoj univerzalnega pohištva in pohištvene industrije
Temelje sistemskega pristopa je jasno začrtala že s svojimi prvimi garderobnimi sestavi, ustvarjenimi v Alplesu. Izbrala je pot sistemizacije pohištvenih elementov, ki je ostala njeno vodilo skozi celotno kariero. Kot del tega pristopa je pionirsko razvijala tudi univerzalno pohištveno vez, za katero je kasneje pridobila patent. Pomenljivo je, da ji je na tej poti s svojo različico pohištvenega sistema (Futura) sledil tudi v slovenskem prostoru veliko bolj prepoznani industrijski oblikovalec Niko Kralj.
Ključno razvojno okolje je kasneje našla v Centru za oblikovanje Slovenijalesa, v katerem so njene rešitve skoraj vsako leto prehajale v serijsko proizvodnjo in pomembno zaznamovale domačo pohištveno industrijo. “Premišljeni sistemski pristop Bibe Bertok k oblikovanju je omogočil, da so njeni pohištveni programi – med njimi zlasti Manta – presegli slovenski in jugoslovanski prostor ter trgovskemu podjetju Slovenijales odprli pot na zahtevna tuja tržišča, in to z lastnim znanjem. Hkrati je Manta postala nosilni proizvodni program, ki je za proizvajalca pomenil ‘konec večletnega splošnega nazadovanja, programskih improvizacij ter poslovne neuspešnosti'”. Med pomembne inovacije poznega obdobja Bibe Bertok sodi tudi pohištveni program Plima (1988), ki je vključeval jedilno mizo z izvirno zasnovanim mehanizmom za razširitev in z raznolikimi načini uporabe.
Pohištveni program Manta, 1977, Slovenijales – Stil Koper. Foto: MAO/arhiv Bibe Bertok
Otroška posteljica Nataša, 1975, Tovarna lesne galanterije Rimske Toplice. Foto: MAO/arhiv Bibe Bertok
Vprašanje vidnosti ženskega dela
Razstava o Bibi Bertok odpira tudi vprašanje, zakaj so prakse, ki so bistveno oblikovale vsakdanje bivalno okolje, pogosto ostale zunaj osrednjih zgodovin oblikovanja, ter premislek o oblikovanju kot pogosto spregledani praksi, ki praviloma ne temelji na avtorsko izpostavljenih posameznih kosih, temveč na sistemskem izboljševanju pogojev bivanja.
“Čeprav je bila Biba Bertok najbolj prepoznavna po – kot je zapisala – ‘ljubkem majhnem elementu’, otroški posteljici Nataša, so za razumevanje njenega dela ključni prav pohištveni sistemi, ki so zaznamovali večino stanovanj jugoslovanskih blokovskih naselij, a ostajajo zunaj dominantnega kanona. Njena profesionalna pot obenem razkriva ovire, s katerimi so se soočale oblikovalke v industriji. Ob vstopu v pohištveno industrijo konec šestdesetih je po prijavi na razpis za mesto oblikovalca v Alplesu, ki je prednost pri zaposlovanju dajala moškim arhitektom, odgovor prejela šele po šestih mesecih. V tem času se je v pol leta zaposlilo in nato od tam odšlo kar pet arhitektov; kot šesto, ko pravzaprav niso imeli več izbire, so se vendarle odločili za zaposlitev ženske arhitektke. Podjetju se je vključitev oblikovalke v proizvodnjo kmalu obrestovala, saj je prav njeno delo odločilno prispevalo k prehodu podjetja iz podizvajalske proizvodnje v razvoj lastnih avtorskih programov.”
Oglas