Sara Rman (1992, Ljubljana) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer Fotografija pri prof. Petru Koštrunu (2017), ter za svoje diplomsko delo prejela nagrado za izjemne študijske dosežke 2016/2017. Študij je nadaljevala v isti smeri na magistrskem programu. Njena dela so bila predstavljena na razstavah v Sloveniji in v mednarodnem prostoru. Foto: Matic Pandel
Če bi kdo na hitro ošvrknil dozdajšnje delo Sare Rman, morda ne bi takoj zaznal, da je njen primarni izrazni medij fotografija. Ena od bolj samosvojih in smelih fotografinj mlajše generacije namreč nenehno preizkuša možnosti fotografskega medija, na ta način pa dvodimenzionalno pripoved tako metaforično kot fizično širi v prostor.
Oglas
Sara Rman, Kjer pomni #5, 2026.
V soboto, 23. maja, bo ob 14. uri potekal vodeni ogled razstave Sare Rman z naslovom Kjer pomni, ko bo po razstavi popeljala umetnica osebno.
Razstava v Galeriji Fotografija bo na ogled do 30. maja.
V Galeriji Fotografija predstavlja svojo novo serijo, ki jo je naslovila Kjer pomni, na ogled pa bo do 30. maja. Fotografinja, ki z razstavo Kjer pomni predstavlja tudi istoimensko fotoknjigo, ubira resda tvegano pot, saj se pri eksperimentiranju in premikanju meja osnovnega medija zlahka zgodi, da tehnična drznost postane nosilka in edina prava rdeča nit projekta, vsebinski naboj pa temu podrejen in irelevanten. Vendar se Sara Rman pasti ne približa – kljub izrazito eklektično zasnovani postavitvi ji uspe ustvariti koherentno in prepričljivo celoto, s katero premišljuje o krhkosti osebnega spomina in skonstruirane identitete, izginjajočih prostorih naše preteklosti, prek te pa zelo subtilno tudi o globalni transformaciji sveta, podnebnih vplivih, družbenih premikih in uničljivih posledicah kapitala.
Izhodišče projekta je območje okoli Gradaščice v Ljubljani, kjer je fotografinja preživela prvi del svojega življenja, se vmes za nekaj časa preselila, nato pa se v novem, bolj zrelem življenjskem obdobju vrnila. Ob vrnitvi je spoznala, da dojema prostor skozi drugačno prizmo kot nekoč, kar ni zgolj posledica spremenjenega okolja, ampak tudi nje same.
Prav ta fizična in časovna distanca sta bili potrebni, da je spremembe zares zaznala – naša okolica, njena podoba in vsebina se običajno transformirajo prepočasi, da bi to lahko sproti opazili. Nič drugače se ni zgodilo s prostorom, ki navdihuje fotografinjo. Vmes so se zamenjale generacije mladih, ki prostor uporabljajo za druženje in puščajo v njem drugačne sledi, kot so to počele generacije poprej, zgodile pa so se tudi poplave, ki so prizadele tudi dom umetničine družine.
Sara Rman, Kjer pomni #3, 2026.
Življenje prostora in njegovih uporabnikov se spreminja, premiki so posledica tako človeškega posega kot vremenskih sprememb, vse to pa je tako na mikro- kot makroravni medsebojno povezano in vpliva drugo na drugega. Pobrežje je danes drugačno, kot je bilo nekoč, in četudi se je s povodnjijo izkazalo, da v bližini vode ni smotrno graditi, se tu in tam vedno znova gradi nova stavba. “Kapital je le kapital,” to komentira umetnica.
Omenjeni prostor je umetnici vir spominov, ki jih je nabirala z leti, tako tistih, ki jih čas postopoma preoblikuje po svoje, kot dejanskih predmetov, ki pa jih z obdelavo transformira sama. Na območju ob Gradaščici tako nabira različne sledi, ki jo nagovorijo. Ponekod gre za naravni material, kot so skale in rastline, ki jih nato preobrazi, ponekod sledi, ki jih v okolici pusti človek.
Ovekovečeni drobci naše okolice
Tako raznolika kot sam material, ki jo na najdišču nagovarja, so tudi razstavljena dela, v katera ga umetnica preoblikuje oz. bolje rečeno: ovekoveči. Vendar le malo materiala je ovekovečenega na način, da ostane podoba zvesta njegovi predmetnosti; večinoma gre namreč za popolnoma drugačne podobe, ki ne dajo zares slutiti prvotne materialnosti subjekta, ampak v umetničinem poigravanju s tehniko dobijo čisto nov pomen. Tako je blazina, ki so jo mladi med nekim druženjem zažgali in pustili za seboj, postala izhodišče za oblaku podobno, posvečeno formo, ki se zdi, kot da bi lebdela nekje tam zgoraj in nas s svojo mehkobo na eni strani vabi k dotiku, sočasno pa s hladom kamnini podobe strukture ne pusti zares blizu (delo Kjer pomni #5).
Sopostavitev dela #5 (levo) in #3 (desno) iz serije Kjer pomni s fotoknjigo. Foto: Matic Pandel
Sara Rman, Kjer pomni #2, 2026.
Pogled na vodno gladino je vedno tudi pogled v nebo
Blizu je postavljeno delo (Kjer pomni #3), ki je sicer povsem ločeno nastala fotografija, a kljub drugačnemu kontekstu in dimenziji na neki način deluje prejšnji pendant. Ta je povsem dokumentarna fotografija, v vodi razpršen peščen oblak, ki ga je povzročilo razigrano skakanje umetničine psičke. Čeprav zremo pod gladino vode, se skalnati obrisi pod gladino, prekriti s pršem peska, ob nekaj domišljije lahko zdijo tudi nadrealističen pogled v nebo, med oblake, a tudi med skale, ki lebdijo visoko nad nami. Kaj ni navsezadnje pogled na vodno gladino obenem vedno tudi pogled v odsev neba?
Povsem drugačno vlogo imajo skale v treh delih, ki so za Saro Rman zelo značilna in so tudi nastala najprej (dela #1, #2 in #3). Na pogled so to abstraktne zmečkanine, črne gmote, v katere se je morda neki subjekt skrčil, morda pa iz njih šele nastaja. Tudi ti izhajajo iz forme kamna, ki jih je umetnica uporabila kot kalup oz. matrico za tekstil. Začetna točka je bila fotografija, iz katere je naredila digitalen kolaž, to odtisnila, nato pa stvar zašila. To so bila prva dela iz serije.
Naslednja so bistveno drugačna, vse pa zaznamuje eksperimentiranje v tehniki in mediju, zaradi česar se umetnica ves čas giblje med klasično fotografijo, instalacijo in objektom. Tudi ko je fotografirala rože z bodečimi listi, v katere se nenehno zapleta, je njihovo končno podobo predhodno zmanipulirala s črnim in belim sprejem, nato pa jih ujela z barvno fotografijo.
Sara Rman, Kjer pomni #1, 2026.
Fotografija figure, ki to ni, (Kjer pomni #1) je nastala pred steno pokopališča, kjer sta pokopana umetničina stara starša. Na stolu sključena figura je sled nekoč obstoječe prezence, ki danes živi le še v našem spominu, je telesno prazna, zato balon pada naprej, oblek pa nič zares ne drži pokonci; a še vedno vztraja v naših mislih kot vsi drobci, ki ostajajo v prostoru, podvrženem transformaciji časa.
Posvečenost najdenega
Sara Rman nadaljuje linijo, ki je že dolgo prisotna v umetnosti, kjer se lepota poraja iz grdega in zavrženega, to pa počne na najbolj sublimen način, saj v podobah, ki so nastale iz vseh mogočih stvari, ni sledu ničesar odpadnega, razpadajočega ali neokusnega, ampak je v vsakem delu zaslutiti zgolj posvečenost najdenega in preobraženega. Kot je skala, privezana z rdečima vrvema na črnem ozadju (Kjer pomni #4), opomnik, da težke stvari niso nujno zares težke, ampak celo lahke, lepe in lebdeče – kot spomini, ki ves čas prehajajo med tema dvema poloma.
Sara Rman, Kjer pomni #4, 2026.
Projekt Kjer pomni je spomenik prostoru, ki se nenehno spreminja, in otroštvu, ki se je nenadoma moralo umakniti dinamiki odraslega življenja, v katerem okolico ugledamo z drugačnimi očmi. Ta novi pogled nam marsikaj odvzame, obenem pa vendarle odpre nove perspektive za opazovanje sveta. Prav zaradi tega projekt Sare Rman ni naivno nostalgično hlepenje po izginulih letih in prostoru, ki ji je nekoč krojilo veliko bolj brezskrben vsakdan, ampak zelo trezen in realen vpogled v metamorfozo, ki predrugači naša življenja.
Foto: Matic Pandel
Na levi dela #1, #2 in #3, 2025; desno Kjer pomni #4, 2026. Foto: Matic Pandel
Foto: Sara Rman
Oglas