Ko so izumili pisavo, so se stari Grki bali, da bodo ljudje izgubili sposobnost pomnjenja. Foto: EPA
Vsi ste že slišali za ljudi, ki jih je izguba knjig naredila invalide, ali pa za tiste, ki so, da bi si pridobili knjige, postali kriminalci. Tako je v eseju Razpakiranje moje knjižnice pisal nemški filozof in kulturni kritik Walter Benjamin. V tej osebni meditaciji o svoji karieri zbiratelja knjig je razmišljal o nenavadnem odnosu, ki se vzpostavi med knjigami kot objekti in njihovimi lastniki.
Piše v trenutku, ko so knjige še v škatlah, niso na policah in tako še niso dobile pridiha rahlega dolgčasa urejenosti. Prav tako Benjamin občinstva še ne more popeljati na sprehod ob urejenih hrbtiščih, lahko pa se mu pridruži ob neredu škatel, iz katerih veje duh po prahu. Sobo preveva vzdušje pričakovanja, ki ga knjige vzbujajo v pravem zbiratelju.
Pogovor z Mario Angelico Thumala Olave bo tudi del oddaje Ob dnevu branja: Preimenujmo stvari! (Lojze Krakar), ki jo pripravlja Nina Jerman. Danes ob 16.15 na TVS 1.
Pričakovanje je občutek, ki ga v zvezi z osebnimi zbirkami knjig, tudi takšnimi, v katerih so knjige, ki jih zbiratelj sploh še ni prebral, od njih se pa vseeno ne želi ločiti, omenja dr. Maria Angelica Thumala Olave, sociologinja kulture, ki raziskuje v polju kulturne sociologije branja. “Hranijo jih kot možnost, da jih bodo morda prebrali pozneje. In so estetsko privlačne,” kopičenje knjig pojasni Thumala Olave, sicer profesorica in raziskovalka na univerzi v Edinburgu.
Maria Angelica Thumala Olave z univerze v Edinburgu raziskuje posledice izbora čtiva. Zanima jo, kaj se zgodi, ko se določiš za določeno knjigo in jo prebereš. Foto: Osebni arhiv Marie Angelice Thumala Olave
Osebne knjižnice kot del osebne biografije
V zvezi s kopičenjem knjig so zanimive tudi izjave ljudi, ki pravijo, da se jim stanovanje kljub kupom knjig, ki ležijo naokoli, ne zdi razmetano. Knjige so ikone, pravi Thumala Olave, in osebne knjižnice so del osebne biografije: “Zbirke, kakršno imam doma, nima nihče. Kombinacija knjig je moja. Knjige so tudi fizični opomniki na osebne biografije. Nekateri intervjuvanci so povedali, da se spominjajo, kaj so delali, ko so kupili knjigo, ali s katerim zanje pomembnim človekom so govorili, ko so dobili kakšno knjigo. Obstaja lepa zgodba o ženski, ki vsako leto prebere Middlemarch, študijo provincialnega življenja in sledi svojim odzivom na knjigo od najstniških let, ko je knjigo prebrala prvič. Tako opazuje, kako se je spremenil njen pogled na razmerja.”
Povod za pogovor z Mario Angelico Thumalo Olave sta bila prvi slovenski nacionalni dan branja in razmislek o tem, katere perspektive preučevanja branja so bile do zdaj le redko obravnavane. Sociologija branja, ki k raziskovanju branja pristopa s predpostavko, da je branje družbeno dejanje, tudi kadar beremo sami, je gotovo manj znan pristop.
Čile Augusta Pinocheta: prepovedane knjige, prepovedana sociologija
Thumala Olave se je s kulturno sociologijo branja začela ukvarjati pred približno desetletjem, že prej pa je delovala v polju kulturne sociologije. Tako preučevanje branja kot delo sociologinje imata v njenem primeru tudi posebno osebno zgodovino. Prihaja namreč iz Čila, kjer so bile v času diktature Augusta Pinocheta številne knjige prepovedane in knjige so tudi sežigali. Kot potencialno subverzivni pa so bili prepovedani tudi univerzitetni oddelki sociologije. Thumala mi tako pove, da ko je sama odšla na študij, so se sociološki oddelki ravno odpirali in sociologija kot znanost je v Čilu potrebovala kar nekaj časa, da si je opomogla.
S Thumala Olave, katere nova knjiga The love of books. Attachment to a changing cultural object bo ravno ta mesec izšla pri založbi Manchester Univesity Press, sva govorili o kulturni sociologiji branja in o različnih, morda tudi nenavadnih in nepričakovanih pogledih na spodbujanje branja, družbeni in tudi politični vlogi branja, kopičenja knjig …
Knjige veljajo za kulturne ikone, velike knjižnice, kot je aleksandrijska, pa za kulturna svetišča. Foto: EPA
Kako bi opredelili predmet preučevanja kulturne sociologije branja?
Kulturna sociologija branja gleda na branje kot na družbeno prakso. Tudi če bereš sam, delaš nekaj, kar je družbeno pogojeno. Branje v samoti ali v skupini ali v kontekstu izobraževanja, vse to je družbena izkušnja. Poleg tega kulturna sociologija branja opazuje pripisovanje pomena branju, tudi na čustveno dimenzijo doživljanja branja in celo na materialno. Pomislimo na površino – izkušnja je drugačna, če beremo knjigo ali v rokah držimo elektronski bralnik.
Če pogledate ankete, katere ocene knjig ljudje najbolj cenijo, vidite, da je vse postalo bolj demokratično. Danes obstajajo bralci, ki niso profesionalci, pišejo pa ocene in jih delijo na spletu. Ideja, da lahko le majhna skupina določa kanon pomembnih knjig, se razblinja in vse postaja bolj vključujoče.
Maria Angelica Thumala Olave
Pomembne pa so tudi etične in eksistencialne implikacije branja. Gre za vprašanja, kot je, ali nam branje pomaga k življenju, ki nas zadovoljuje, nam pomaga iskati odgovore na različna življenjska vprašanja, nam pomaga pri prebijanju skozi dan. Gre za opazovanje učinkov branja onkraj časa samega branja. Ali lahko prebrano, denimo, naredi naša življenja znosnejša.
Veliko je pričevanj moških in žensk, ki berejo za sprostitev, da imajo občutek, da lahko ob branju v varnem okolju ponavljajo ali vadijo neke scenarije, kar jim pomaga blažiti čustvene in fizične bolečine. Veliko je načinov, na katere ljudje branje uporabljajo kot podporo v vsakodnevnem življenju.
Domnevam, da so tudi znotraj kulturne sociologije branja različne smeri raziskav.
Mene denimo ne zanima toliko, kako posameznikov družbeni položaj vpliva na to, katero knjigo bo vzel v roke. Bolj me zanimajo posledice branja. Zanima me, kako branje določenih knjig vpliva na naša življenja, ali jih branje dela smiselne, ali vpliva na našo etiko, nam dela življenje bolj znosno, ali vpliva na to, kako razmišljamo o sebi in se povezujemo z drugimi …
Gre za vprašanja, ki jih dosedanje raziskave niso dovolj nagovarjale. Dosedanja besedila se bolj osredinjajo na, kako okus oblikuje družba in družbeni položaj bralcev, ni pa se veliko raziskovalo, zakaj branje kot družbena praksa ljudem nekaj pomeni. Ali recimo, zakaj nekatere knjige pustimo ob postelji dolgo časa in se vračamo k njim.
Ogromno držav pozna akcije spodbujanja branja in literatura tako rekoč v vseh državah uživa privilegiran položaj med umetnostmi. Foto: EPA
Omenili ste raziskave o povezavah med družbenim položajem in okusom za branje. Kako močne so stereotipne predstave o bralcih zahtevne literature kot neki intelektualni eliti, ki pa obenem izhaja iz družbene elite. S tem bi lahko povezali tudi tezo, da dostop do boljšega izobraževanja, ki ljudi opolnomoči za branje zahtevnejših knjig, perpetuira tudi intelektualno elito.
V povezavi s tem so bile vplivne študije francoskega sociologa Pierra Bourdieuja. Eden glavnih njegovih zaključkov je bil, da imajo ljudje z višjo stopnjo izobrazbe nagnjenje do bolj kompleksnih knjig, do knjig, katerih sporočilo je težje razvozlati, saj za to potrebuješ določen ‘kod’. Do tega pa lahko prideš, če se izobražuješ v določenem jeziku.
Ludje, ki pripadajo razredu z visoko izobrazbo, visokim družbenim položajem, izražajo tendenco, da postanejo omnivori, vsejedci. Ideja je, da več kulturnega kapitala, kot ga nekdo ima, več različnih stvari konzumira.
Maria Angelica Thumala Olave
A ne gre le za branje knjig. Gre tudi za okus za glasbo, hrano, za pristop do vizualne umetnosti. Sklep bi bil, da višjo izobrazbo kot imate, kompleksnejša, bolj abstraktna umetniška dela boste lahko procesirali in jih cenili. Ni nujno, da jih boste razumeli, lahko pa boste v njih uživali, ker imate orodje za to.
Če pa ste denimo iz delavskega razreda, vam bodo bližje bolj naturalistična, realistična, manj abstraktna dela. Ali bolj melodična glasba, ki je lažja za procesiranje kot kakšna modernistična, atonalna glasba. Podobno je s hrano. Bourdieu bi rekel, da nižje izobraženi ljudje, ki opravljajo fizična dela, preferirajo hrano, ki jih ‘napolni’, ki ima močan okus, medtem ko se bodo ljudje na vrhu družbene strukture odločali za visoko kulinariko, nenavadne okuse in majhne porcije.
Vendar so kasnejše raziskave verjetno te sklepe revidirale ali vsaj dopolnile. Tudi družba in kulturna krajina sta se od Bourdieujevih študij pred nekaj desetletij vendar spremenili.
Kasnejši raziskovalci so Bourdieujeve ideje naredili bolj kompleksne. Rekli so, da je sicer tako, kot je pisal on, vendar pa da ljudje, ki pripadajo razredu z visoko izobrazbo, visokim družbenim položajem, izražajo tendenco, da postanejo omnivori, vsejedci.
Obstajajo neke splošne hierarhije knjig, torej nenapisani seznami knjig, katere naj bi bile v vsakem domu in ki naj bi jih vsak obiskovalec tudi videl. Foto: EPA
Ideja je, da več kulturnega kapitala, kot ga nekdo ima, več različnih stvari konzumira. Ljudje bodo tako svoj kulturni kapital uporabljali za to, da bodo šli v opero, vendar bodo poslušali tudi rock, rap, danes reggaeton, Bad Bunnyja… Ni več fiksacije na visoko kulturo, ljudje, ki imajo sposobnosti, denar in čas, konzumirajo več vsega.
Povod za najin pogovor je prvi slovenski nacionalni dan branja, ki naj bi “simbolno, vsebinsko in trajnostno utrjeval pomen branja kot temeljno vrednoto naše družbe ter poudarjal branje kot temeljno človekovo pravico, pogoj za demokratično družbo, socialno vključenost in trajnostni razvoj”. Zdi se, kot da se vedno znova ‘išče’ razloge za ‘domnevno’ usihanje bralne kulture. Se vam zdi, da sta knjiga kot medij in branje kot družbena praksa ogrožena?
S stališča sociologije medijev lahko rečem, da se vsakič, ko se pojavi nov medij, torej naj je šlo za pojav pisave, radia, televizije, sledi razprava in skrb glede zatona nečesa, kar je prevladovalo prej. Ko so izumili pisavo, so Grki denimo rekli, da bo to omejilo sposobnost ljudi za spomin. Da si ljudje ne bodo več mogli ničesar zapomniti, ker bo vse zapisano. In s pojavom televizije se je seveda govorilo o negativnih vplivih televizije in tako naprej.
Vendar se vedno zgodi, da se po nekaj časa ljudje navadijo na sobivanje več medijev in mislim, da obstaja konsenz, da se različni mediji medsebojno podpirajo, ne pa eliminirajo. Razprave v javnosti pa so lahko precej skrajne in simplificirajo razmere. Seveda nekatere stvari postanejo preživete, vendar menim, da se knjigi to ne bo zgodilo.
Na branje se gleda kot na centralno za razvoj demokratičnega življenja. To pa ne velja za druge oblike umetnosti ali kulturne potrošnje. Nikogar ne skrbi, ali ljudje premalo gledajo televizijo in ali otroci dovolj plešejo.
Maria Angelica Thumala Olave
Umberto Eco je v pogovoru z nekim strokovnjakom za film rekel, da ima knjiga to lepo sposobnost trajanja, zanjo ne potrebujete elektrike in je obstojna.
V besedilu Book love. A cultural sociological interpretation of the attachment to books omenjate ameriško sociologinjo Wundt Griswold, ki meni, da je branje ena od najbolj agresivno promoviranih prostočasnih dejavnosti, in sicer zaradi prestiža, ki spremlja knjige in pismenost. Lahko govorim seveda le za Slovenijo – dejansko je tradicija promocij branja že dolgo uveljavljena.
Wendy Griswold se je navezala na kampanje za promocijo branja kot nekaj, kar delajo vse države, ker je branje povezano z idejo razvoja, demokracije, sodelovanja v javnih razpravah. Ideja je, da če želiš državo, v kateri so državljani dobro informirani, ni dovolj, da jim omogočite izobraževanje, otroke je potrebno spodbujati tudi k branju za užitek, da bi bili sposobni sami presojati o informacijah, ki jih dobivajo.
Čile v času diktature Augusta Pinocheta je bil država cenzure in sežiganja knjig. Foto: EPA
Na branje se gleda kot na centralno za razvoj demokratičnega življenja. To pa ne velja za druge oblike umetnosti ali kulturne potrošnje. Nikogar ne skrbi, ali ljudje premalo gledajo televizijo in ali otroci dovolj plešejo. Zdi se, da obstaja velik prepad med promocijo branja in drugimi umetnostmi.
Razlog za to je tudi, da kljub premiku k avdio-vizualni komunikaciji, naša komunikacija ostaja bazirana na besedilih. Danes so naši otroci zelo spretni pri delanju tik tok videov, pa jih v šolah tega ne učimo; še vedno jih spodbujamo le k branju.
Razlog za to, da trg cveti, je diverzifikacija potrošnje. Ljudje ne počnejo le nečesa, ampak berejo tiskane in e-knjige, poslušajo s knjigami povezane podcaste, gledajo filme ali serije.
Maria Angelica Thumala Olave
Tudi modeli umetne inteligence temeljijo na besedilu; vsaj večji del. Kodiranje je besedilno. Načini organizacije naših družb se prav tako zanašajo na besedila, pa naj jih procesirajo ljudje ali stroji. Torej branje ostaja v jedru naše organizacije in tako obstaja smisel za to, da vlade promovirajo branje.
Tezo krizi knjige na laž postavljajo podatki o razmerah na knjižnem trgu. Ta preprosto ni v krizi in projekcije napovedujejo stabilno rast. Po podatkih družbe za raziskavo trgov Grand View Research naj bi tako vrednost transakcij na globalnem knjižnem trgu z lanskih 134,81 milijard evrov do leta 2033 zrasla na 185,88 milijard.
Ko pride do številk, so vedno tudi nestrinjanja. Ampak knjižni trg v Združenem kraljestvu je denimo zelo živahen. Veliko se prodaja oziroma vsaj zaslužki so veliki in to velja tako za tiskane kot tudi za elektronske knjige. In teza, da bodo e-knjige eliminirane tiskane knjige, se ni uresničila.
Sama nisem delala statističnih analiz, ampak kvalitativne raziskave. Pomembna ugotovitev se mi zdi ta, zakaj imajo ljudje vendar raje tiskane knjige. Mladi denimo berejo oboje, tiskane in digitalne knjige, vendar pa radi obdržijo tiskani primerek knjig, ki so jim ljube.
Razlog za to, da trg cveti, je diverzifikacija potrošnje. Ljudje ne počnejo le nečesa, ampak berejo tiskane in e-knjige, poslušajo s knjigami povezane podcaste, gledajo filme ali serije. Že od pojava televizije kot množičnega medija v petdesetih letih, je prihajalo do diverzifikacije zabave. Knjige niso izginile. Da, obstaja tekmovanje med knjigo in drugimi mediji, vendar so ljudje postali omnivori, konzumirajo vse. V svetu medijev ne gre za igro ničelne vsote, vse se med seboj dopolnjuje. Dejstvo, da obstaja filmska različica knjige, lahko tako okrepi prodajo knjige ali pa obratno.
Govoriti o zatonu knjig je napačno. Globalni knjižni trg nenehno raste. Foto: EPA
Lahko bi torej rekli, da so litanije o zamiranju branja neosnovane in stereotipne. Pa obstaja še kakšen z branjem povezan stereotip?
Eden zanimivejših je povezan z idealizirano podobo ‘idealnega’ bralca. Obstaja predstava o osebi, ki dolge ure bere v tišini svoje študijske sobe. To je običajno figura erudita, ki je beli moški. Vendar je ta predstava anomalija in se navezuje le na določeno obdobje zgodovine branja.
Umestite jo lahko bolj kot ne med etabliranje knjižnega trga konec 18. stoletja ali sredino 19. stoletja in sredino 20. stoletja, ko postane množični medij televizija. Ta čas lahko imenujemo zlata doba tiska in branja. V tem času so se uveljavile poceni mehke izdaje, javne knjižnice, pa tudi javno šolstvo, tako da je večina ljudi znala brati.
Zgodnje bralne klube so vzpostavljale ženske, ki so v njih našle podporo in možnost za izražanje svojih sposobnosti. Za ženske so bili pomembni tudi kot vir znanja v razmerah, v katerih niso imele dostopa do visoke formalne izobrazbe.
Maria Angelica Thumala Olave
Ali lahko s tem časom povežemo tudi uveljavitem branja kot množične prostočasne dejavnosti? Če je branje sploh kdaj bilo množično, saj tudi številni kulturni sociologi (navaja jih tudi omenjena Griswold, zagovarjajo mnenje, da je branje vedno bilo ‘nišna’ aktivnost.
Tu bi ponovno omenila obdobje med 1850 in 1950. Tedaj se oblikuje tako imenovani ‘reading class’ (razred bralcev). To so izobraženi ljudje, ki imajo prosti čas in denar za trošenje za kulturne dobrine. Ne berejo le knjig, tudi časopise, pišejo pisma bralcev, po branju razpravljajo o politiki, hodijo v gledališče … In da, ta skupina je majhna, vendar zelo vplivna in tako trudi vpliva na množično javnost.
S povezanosti branja in javnosti in javnega mnenja se povezuje tudi bralne klube. Kdaj se pojavijo in kakšna je pravzaprav njihova vloga?
Knjižni klubi obstajajo vsaj od 19. stoletja in njihovo število je nenehno raslo. Pogosto so bili socialna opora. Ljudje so se jim pridružili, ko so se denimo preselili v novo mesto in so iskali prijatelje.
Zanimivo je tudi da so zgodnje bralne klube vzpostavljale ženske, ki so v njih našle podporo in možnost za izražanje svojih sposobnosti. Za ženske so bili pomembni tudi kot vir znanja v razmerah, v katerih niso imele dostopa do visoke formalne izobrazbe. Tam so dobivale informacije, si izmenjevale mnenja in izkušnje, razpravljale o družbi in politiki.
Branje knjig naj bi bilo bolj nagrajujoče od gledanja filmov ali serij, saj mora bralec več narediti sam. Sam si mora zamisliti podobo likov, scenografijo in tudi ritem dogajanja. Foto: Igor Kupljenik/Bobo
Torej so bili to prostori za učenje, izmenjavo informacij o družbi, ki drugod niso bile dostopne. Podobno še danes velja za bralne skupine manjšin ali temnopoltih v ZDA in Združenem kraljestvu. Bralni klubi so vključenosti, učenja in refleksije, samorazumevanja, podpore, prijateljstva in vse to ni le posledica branja knjig, ampak preprosto interakcije. Na srečanja večkrat pridejo tudi ljudje, ki knjige sploh niso prebrali in imajo zgolj bledo predstavo o tem, zakaj v knjigi gre. Pomemben vidik bralnih klubov je torej socialnost.
Redko sicer nastajajo intimna prijateljstva. Udeleženci bralnih skupin so tako v anketah denimo povedali, da ne govorijo nujno o zasebnih zadevah, vendar ker nekatere skupine obstajajo mnogo let, postanejo za mnoge stabilne referenčne točke. So preprosto prostori, kjer ljudje vedo, da so dobrodošli.
So pa tudi način dostopanja do novih knjig. Ljudje tam dobijo občutek ‘Zeitgeista’ svojega časa in družbe, seznanijo se z novimi idejami. Včasih članstvo v bralnih klubih tudi omogoča cenejši dostop do knjig. Založniki so ugotovili, da so klubi dobro tržišče in članom tako omogočijo določen popust.
Pa ste kdaj slišali za kakšno družbo, ki knjig ne ceni?
Ne morem si zamisliti scenarija, ko v neki družbi knjig ne cenijo. Možno je, da obstajajo razlike med skupinami znotraj družbe. In denimo prav razmere, v katerih knjige cenzurirajo ali uničujejo, kot so jih v nacistični Nemčiji ali v Čilu v času Pinocheta ali pa kar počnejo Talibi, dokazujejo, da so knjige dragocene, da se jim pripisuje posebna vrednost.
Osebne knjižnice so zelo posebne, saj je vsaka unikatna. Tudi če lastnik ne prebere vseh knjig, pa lahko trdi, da nihče nima povsem enake kombinacije knjig. Foto: Gareth Gardner/Sir John Soane’s Museum
Na poseben pomen knjig, ki jim ga pripisujejo tudi ljudje, ki jih ne berejo, kaže tudi zanimiva navada kupovanja lažnih ovitkov, ki jih ljudje postavijo na knjižne police. Zdi se, da je ta navada uveljavljena v mnogo družbah.
Ljudje prekrijejo stene z lažnimi ovitki z naslovi, ki naj bi izražali inteligenco lastnika. Z njimi tudi razkazujejo svoj družbeni položaj. Med pandemijo smo gledali intervjuje z ljudmi, ki so razkazovali knjižne police, da so nakazali, kateremu sloju ali skupnosti strokovnjakov pripadajo.
Čeprav to ima svoje meje. Prestiž lastništva knjig ne deluje sam zase. Obstajati mora določeno število ljudi v družbi, ki so te knjige dejansko prebrali.
Branje velja za nagrajujoče, ker mora bralec, pa naj je besedilo še tako nazorno, nekaj dela opraviti sam.
Maria Angelica Thumala Olave
Pa bi lahko govorili o tem, da vseeno obstajajo neke splošne hierarhije, katere knjige je ‘potrebno’ imeti. Denimo z referenco na britanske domove pišete o pogosti prisotnosti Biblije in Shakespearovih del, potem obstajajo še določene pesniške zbirke, ki jih ‘velja’ imeti in jih postaviti na vidno mesto. Obstajajo torej hierarhije knjig?
Obstajajo hierarhije, vendar jih danes oblikujejo bolj raznolike skupine ljudi. Če pogledate ankete, katere ocene knjig ljudje najbolj cenijo, vidite, da je vse postalo bolj demokratično. Danes obstajajo bralci, ki niso profesionalci, pišejo pa ocene in jih delijo na spletu. Ideja, da lahko le majhna skupina določa kanon pomembnih knjig, se razblinja in vse postaja bolj vključujoče. Veliko ljudi pravi, da se ne ozirajo na profesionalne kritike in berejo, jim je všeč.
Posebno poglavje je tudi žanrska literatura, denimo romance ali znanstvena fantastika. Tam obstaja neka notranja dinamika, znotraj skupnosti obstajajo strokovnjaki, ki niso nujno akademski strokovnjaki in vplivajo na oblikovanje hierarhij. To so bolj bralci, ki so veliko prebrali, ki včasih pišejo ‘fanovsko’ fikcijo ali alternativne scenarije in tudi ocenjujejo knjige.
Na e-knjige se nihče ne more zares navezati tako kot na tiskane knjige. Tudi zato ljudje pogosto knjige, ki so jim še posebej ljube, kupijo tudi v tiskani različici, tudi če so prej že prebrali elektronsko knjigo. Foto: EPA
Omenili ste že sodobne vsejede, ki branje knjig kombinirajo z ogledom filmov ali serij, posnetih po knjigah. Pa vendar veliko ljudi še vedno zatrjuje, da jim knjige nudijo več kot filmi. Imate razlago za to?
Eden razlogov je, da se na branje gleda kot na nekaj bolj aktivnega. Bralec mora zapolniti praznine, ki jih pusti pisatelj. Sam si mora zamisliti, kako liki izgledajo, kako izgleda scenografija.
Generalno bi rekla, da se ljudje, ki veliko berejo, tudi veliko družijo, se vključujejo v skupine in počnejo tudi veliko drugih stvari. Tako da denimo, če vaš otrok veliko bere, to ne pomeni nujno, da nima prijateljev ali se ne zna povezovati z drugimi.
Maria Angelica Thumala Olave
Tekst ne obstaja brez bralca, za bralca ni že vse narejeno. Film namesto tebe oblikuje podobo likov, vse je pod nadzorom režiserja, scenarista, producentov. Seveda tudi knjiga ne nudi popolne svobode, saj ima tudi besedilo svoja sredstva, s katerimi določi, kaj lahko bralec naredi in česa ne. Avtor lahko manipulira z bralci in tega se ti tudi zavedajo, vendar pa vseeno branje velja za nagrajujoče, ker mora bralec, pa naj je besedilo še tako nazorno, nekaj dela opraviti sam.
Obstajajo pa tudi študije potencialno negativnih posledic branja vsaj določenih žanrov. V enem od svojih besedil omenjate filozofa, člana frankfurtske šole Theodorja Adorna in Maxa Horkheimerja, ki sta menila, da preveč branja fikcije vodi k politični pasivizaciji ljudi.
Obstajale so seveda zamisli, da je branje lahko škodljivo zelo znan je seveda primer Don Kihota, ki zaradi branja viteških romanov povsem izgubi stik z resničnostjo. In obstajajo določene sodbe, da pretirano branje hromi socialno interakcijo in prekinja stik z realnostjo.
Skoz čas so to idejo predelovali in kasneje medij asocialnosti postane televizija, ki naj bi ustvarjala atomizirano družbo, v kateri vsi sami sedijo pred televizijo in jedo. Torej fokus pretiranega konzumiranja posameznega medija se spreminja, ampak različne empirične študije imajo zelo mešane rezultate.
Generalno bi rekla, da se ljudje, ki veliko berejo, tudi veliko družijo, se vključujejo v skupine in počnejo tudi veliko drugih stvari. Tako da denimo, če vaš otrok veliko bere, to ne pomeni nujno, da nima prijateljev ali se ne zna povezovati z drugimi.
Oglas