Ana Klašnja je velik del svojega življenja posvetila baletu. Na odru je odplesala številne velike vloge, doživela uspehe in trenutke, o katerih je kot deklica lahko le sanjala. Toda vrhunski balet ima tudi precej manj bleščečo plat. O njej je priljubljena balerina brez olepševanja spregovorila v podkastu Seansa s Tajo, kjer je razkrila, zakaj se je začela umikati iz velikih vlog in kako težko je sprejeti, da telo po desetletjih naporov preprosto ne zmore več.
»Ne morem več,« je iskreno priznala. Namesto velikih in fizično izjemno zahtevnih vlog zato danes raje izbere manjše. Te ji še vedno prinašajo zadovoljstvo, hkrati pa ji omogočajo nekaj, kar je bilo v času največjih obremenitev pogosto težko – normalno življenje. »Lahko normalno hodim, pa grem z otrokom na Rožnik, pa doma posodo pomijem ali pospravim,« je pojasnila. Dolga leta baleta so namreč pustila posledice. Kot pravi, je do 43. leta plesala tako intenzivno, da je bila na koncu povsem izčrpana. »Šepala sem po cesti, zjutraj komaj vstala iz postelje. Sem si rekla: ‘Ana, ni vredno.’«
Ana Klašnja FOTO: Arhiv
Za njo je kariera, v kateri je odplesala več kot 20 glavnih vlog v klasičnih baletih. Prav zato nima občutka, da ji je ostalo še nekaj, kar bi morala za vsako ceno dokazati. »Jaz mislim, da sem imela res tako polno kariero, da je brez zveze, da bi se zdaj rinila zaradi nekaj aplavzov,« je povedala. Pri odločitvi pa ni mislila le nase in na svoje telo. Pomemben razlog za njen umik iz največjih vlog so tudi mlajše balerine, ki šele gradijo svoje kariere. Dejala je, da si ne predstavlja, da bi 25- ali 30-letnim plesalkam v času njihovega največjega ustvarjalnega zagona jemala priložnosti. »Ma ni šans! Nimam tega srca, ker vedno pomislim, kako bi bilo meni.«
Meni, da mora umetnik znati prepoznati tudi trenutek, ko je čas za drugačno mesto na odru. »Ti moraš vedeti, kje je meja,« je poudarila. Balet ima sicer po njenem prednost pred vrhunskim športom, saj lahko plesalec zaradi njegove umetniške komponente nastopa dlje, toda pri glavnih vlogah so zahteve neizprosne. Spregovorila je tudi o hudih stiskah, s katerimi se zaradi pritiskov v baletnem svetu soočajo nekatere plesalke, in razkrila, da je v svoji karieri doživela tudi primere, ko je ena od njih pristala na psihiatriji, najmanj dve sta bili hospitalizirani zaradi anoreksije, ena pa se je spopadala z bulimijo.
Balet je bil njena prva in večna ljubezen
Za lepoto, ki jo občinstvo vidi na odru, se skriva svet izjemne discipline, odrekanja in tekmovalnosti. Priznala je, da so jo skozi kariero spremljale tudi neprespane noči, primerjanje z drugimi plesalkami in razočaranja zaradi vlog, za katere je bila prepričana, da bodo njene, pa jih nazadnje ni dobila. Dodala je tudi precej kruto misel o tem, kako se lahko konča življenje profesionalnega plesalca: »Na koncu se zavesa zagrne in ti si invalid in to je to. Brez denarja.« Spregovorila je tudi o pritiskih, ki se lahko začnejo že v najstniških letih. Sama se še danes spominja trenutka, ko ji je učiteljica pri približno 13 letih pred prazniki dobronamerno rekla, naj nekoliko pazi, koliko tortic bo pojedla. »Veš, kako je bilo to? Nož, pa šestkrat ga obrneš. To je bila travma.«
K baletu se je vračala ob osebnih krizah, razhodih in tudi po smrti očeta. »Vse svoje težave sem reševala z baletom. Balet je moja prva ljubezen,« je povedala. Vedno je vedela, da lahko znova trenira, se bori za vlogo in na odru najde občutek, ki ga je potrebovala. Zaveda se, da si bo morala kmalu poiskati nekaj novega. »Eno drugo strast, ki ni balet, da se bom lahko k njej zatekala. Nekaj si moram najti,« je povedala. Od baletnega sveta se sicer ne poslavlja povsem. V Operi ostaja zaposlena, že zdaj pomaga tudi pri postavljanju nekaterih predstav in občasno vodi treninge.