Za biodinamične vinarje je klučno sozvočje z naravo in čim manjše poseganje vanjo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Novi zakon o vinu je stopil v veljavo že februarja, a, kot izpostavljajo moji sogovorniki, mali butični vinarji, ki prisegajo na sonaravno pridelavo, sploh vedeli niso, da je v pripravi, kaj šele, da bi lahko pravočasno izpostavili njegovo problematičnost. Podrobnosti zakona so še vedno v določenih točkah nejasne, očitno pa je, da močno razdvaja tako vinarje in stroko.
Oglas
Na kratko: po prejšnjem Zakonu o vinu so lahko proizvajalci vina brez statusa zaščitena geografska označba (ZGO) ali zaščitena označba porekla (ZOP) tržili svoja vina zgolj na podlagi kemijske analize. Te možnosti zdaj ni več.
Sorodna novica
Naravna vina: modna muha ali vrnitev h koreninam?
Vinar Aleks Klinec iz Medane. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Določba v novem zakonu zahteva organoleptično ocenjevanje vseh vin, pridelanih v Sloveniji, vključno z vini, kjer ni navedena označba porekla.
Senzorično ocenjevanje je prilagojeno na običajne vinske profile: prosojna, stabilna vina, stabilizirana s sulfiti.
T. i. naravna vina, ki so namerno proizvedena brez posegov, rutinsko kažejo motnost, povišane hlapne kisline in nekonvencionalne aromatične profile.
V praksi to pomeni, da bi bila denimo zavrnjena nefiltrirana (“motna”) vina, s čimer zakon avtomatično kaznuje t. i. naravne vinarje, za katere je filtracija vin prevelik poseg.
Govorimo o imenih vinarjev, kot so Klinec, Čotar, Fon, Janko Štekar, Mlečnik, Šuman, Zorjan, Aci Urbajs, Klabjan, Štembergar, Rojac in številni drugi.
Sorodna novica
“Slovenija se trži s konvencionalnimi vini, ko bi morala izpostavljati oranžna”
Tuja vina na naših policah brez zahtev preverjanja
Kot poudarjajo prizadeti vinarji, ki skušajo zdaj zakon razveljaviti oz. uveljaviti novelo v državnem zboru, takšne ureditve ni nikjer v Evropi, in opozarjajo, da v kolikor se določba ne spremeni, bo to povzročilo konec za enega izmed najbolj mednarodno priznanih slovenskih izvoznih sektorjev, ter propad kmetij, katerih primarna dejavnost je pridelava in trženje naravnih vin.
Kraška vinska klet Santei iz Dolancev, ki vina prideluje na biodinamičen način in ima tudi ekološki certifikat Demeter, je zato začela zbirati podpise pod peticijo, da bi ozavestila javnost in izvedla pritisk na vlado, naj zakon vrne v prejšnje stanje (ki še vedno velja v vseh drugih državah EU-ja).
Kot poudarja Matteo Carzedda, docent za agrarno ekonomijo na Oddelku za ekonomij in poslovne vede, ki se je pridružil peticiji, je kemična analiza, ki je veljala do februarja, že zagotavlja varnost potrošnikov; organoleptično testiranje pa nasprotno odraža stilistično skladnost s profili konvencionalnih vin in ne meril varnosti živil.
Uporaba senzorične presoje, zasnovane za konvencionalno vino, za naravna vina ni ustrezen način za ocenjevanje primernosti za promet, poudarjajo. V času, ko potrošniki vedno bolj cenijo sonaravno pridelavo in zdrav življenjski slog, se v Sloveniji še naprej vodi gonja proti vinom, pridelanim z minimalnimi intervencijami, na ekološki ali biodinamični način.
Slovenska vina sonaravne pridelave so v svetu izjemno cenjena. Veliko večino teh vin (v nekaterih primerih tudi do 90 odstotkov) naši vinarji izvozijo prav v tujino. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Da bi bil paradoks popoln, uvožena vina sonaravne pridelave iz Francije, Italije ali Gruzije na slovenskem trgu nimajo nobenih zahtev preverjanja.
Aurélie Ringeval-Deluze, izredna profesorica managementa na Univerzi v Reimsu in članica upravnega odbora Inštituta Georges Chappaz za šampanjsko vinogradništvo in vina, je nad novim zakonom zato še toliko bolj presenečena.
Znamenita restavracija Noma v Köbenhavnu, večkrat razglašeno za najboljšo na svetu po izboru World’s 50 Best, je bila pionirka vinskih kart, zgrajenih izključno na vinih sonaravne pridelave. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
“Francija, vodilna država v vinski industriji, v nobenem primeru ne zahteva degustacij vin z zaščiteno označbo porekla. Zato se zdi zelo presenetljivo – in celo kontraproduktivno – da se takšne degustacije obvezno predpisujejo pri vas,” je zapisala.
“To je še posebej škodljivo za proizvajalce t. i. naravnih vin. Kot akademski vinski ekonomist se počutim upravičeno reči, da se mi zdi ta uredba diskriminatorna, saj spodkopava zanimivo raznolikost slovenskih vin, hkrati pa tudi nepotrebna v smislu, da bodo potrošniki, če vina ne bodo zadovoljive kakovosti ali okusa, ta vina sami zavrnili.”
Smo Slovenci ponovno bolj papeški od papeža?
Odgovore smo poiskali pri Juretu Grubarju, direktorju Kleti Krško in podpredsedniku Združenja slovenskih vinarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki je sodelovalo pri pripravi zakona, Sandri Bizjak iz biodinamične kmetije Santei, predsednici društva Natura Vino, priznanemu vipavskemu vinarju Primožu Lavrenčiču (Posestvo Burja) in Simonu J. Woolfu, britanskemu piscu in avtorju knjig o vinu, med drugim knjige o maceriranih vinih Jantarna revolucija: Kako se je svet naučil ljubiti oranžna vina (Amber Revolution: How the World Learned to Love Orange Wine), kjer je posebno pozornost namenil prav slovenskim vinarjem.
Sorodna novica
Joško Gravner, vinski purist, vinski anarhist
Poziv Nicolasa M. Depetrisa Chauvina (profesor ekonomije na Visoki šoli za menedžment in gospodarstvo v Ženevi in direktor Global Wine Business Institute)
Kot profesor ekonomije, specializiran za vinsko gospodarstvo in poslovne raziskave, sem resno zaskrbljen glede morebitnih gospodarskih posledic zakona. Z ekonomskega in tržno-strateškega vidika izpostavljam naslednje ključne točke:
– Nesorazmeren vpliv na prihodke od izvoza z visoko dodano vrednostjo (globalno segment naravnih vin doživlja izjemno rast, rezultat spreminjajočih se potrošniških preferenc glede trajnosti, transparentnosti in zdravstvene ozaveščenosti),
– Empirični dokazi o potrošniških predstavah (moje raziskave o pričakovanjih potrošnikov naravnih vin poudarjajo, da je komercialna vrednost naravnega vina močno povezana z njegovo zaznano pristnostjo in etično držo),
– Metodološka nezdružljivost s tržnim povpraševanjem (po definiciji imajo naravna vina in vina z minimalno intervencijo posebne stilistične značilnosti, kot so naravna motnost, reduktivne note ali višja hlapna kislost, ki se ne ujemajo s konvencionalnimi, industrijskimi organoleptičnimi matrikami),
– Izkrivljanje trga in izguba konkurenčnosti, saj zakon pridelovalce naravnih vin postavlja v konkurenčno znatno slabši položaj.
“Novi zakon uvaja obvezno organoleptično presojo vseh v Sloveniji pridelanih vin, vključno z vini, kjer na etiketi ni navedena nobena zaščitena geografska označba. To pomeni, da morajo vsa vina ustrezati ‘vonju in okusu’ uradnih pokuševalcev, sicer se vinu prepove prodaja. Naravni vinarji so imeli s starim zakonom možnost, da svoja vina prodajajo kot ‘namizna’, z novim zakonom te opcije ni več, zaradi česar te kmetije ne bodo mogle preživeti,” pojasnjuje Sandra Bizjak.
Primož Lavrenčič opozarja na isti prelom: “Slovenija uvaja izjemno stroga pravila za označevanje vin, ki jim v Evropi ni para. Do zdaj so za vina brez geografske označbe potrebovali le kemijsko analizo. Svoja vina so tako lahko zakonito prodajali, četudi njihov specifičen okus ni bil po godu uradnim senzoričnim komisijam. Z novim zakonom pa so številni naravni vinarji čez noč izgubili edino zakonito pot do svojih kupcev.”
Simon J. Woolf vidi v tem krivičnost: “Ključna sprememba je odprava možnosti, da bi vino prišlo na trg brez potrebe po uspešno opravljeni organoleptični oceni. Te ocene redko prizanašajo vinarjem z minimalnim poseganjem … Ta sprememba odpravlja možnost, ki je na voljo v vseh drugih vinorodnih državah EU-ja, kar pomeni, da je za slovenske naravne vinarje izjemno krivična in protikonkurenčna.”
Odgovori na kritike
Jure Grubar na kritike odgovarja, da je bil zakon pred objavo na javni obravnavi, v tem času pa so različne interesne skupine in stanovske organizacije podajale svoja mnenja nanj. “Nekaj je bilo upoštevanih, kaj veliko pa ne,” pravi in ob tem poudarja, da so bili tudi pri Združenju slovenskih vinarjev nad nekaterimi objavljenimi vsebinami zakona (negativno) presenečeni.
Vseeno pa zakon zagovarja, saj, kot pravi, je njegovo bistvo, da se se “branža uredi sistemsko in v celoti”. “Bistvo je v postavitvi masnih tokov in sledljivosti surovine in vina. Žal je stara zakonodaja omogočala, da smo eni morali spoštovati zakon v celoti in bili tudi izredno kontrolirani (še vedno smo), na drugi strani pa tega ni bilo,” je povedal.
Grubar je tudi skeptičen do tega, da je organoleptika “res tako pereč problem, kakor se ga skuša prikazati”. “Kaj sploh je naravno vino? Katero pa ni naravno? V kolikor imamo pravila na eni strani, si jih naredimo še na drugi in dileme ne bo več. Pojem “naravno” je preširok in v sistemu ne definira ničesar. Verjetno se tukaj skriva ključ do rešitve,” ugiba in ob tem izpostavlja, da še čakajo na pravilnik, ki bi morda lahko definiral tudi to.
V javnosti so se pojavile tudi kritike peticije, med drugim vinskega strokovnjaka Roberta Gorjaka, da se pretirava z interpretacijami zakona, kaj zakon prinaša in se s tem javnost zavaja.
Štajerski vinar Aci Urbajs v svojem vinogradu na Rifniku pri Celju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Sandra Bizjak, predsednica društva Natura Vino, odgovarja, da je “Gorjak vinski profesionalec, ki je izučen za ocenjevanje konvencionalnih vin, ni pa kompetenten, da komentira situacijo glede naravnih vin. Naravna vina so fermentiran sok iz grozdja, ki je pridelano na ekološki ali biodinamični način, brez sistemskih škropiv, insekticidov in pesticidov. Fermentacija poteka spontano in brez selekcioniranih kvasovk, vinu pa razen minimalne količine žvepla ni dodano nič.”
“Zaradi načina pridelave lahko naravna vina razvijejo drugačno aromatiko in višje hlapne kisline kot konvencionalna vina, lahko so tudi motna. To niso tehnološke napake, ampak zaželene stilske posebnosti, ki naravna vina naredijo drugačna, bolj pristna in včasih nenavadna. Okus vinskih ocenjevalcev je kalibriran na industrijska vina, kjer so vonji čisti in jasni, vina pa stabilizirana in bistra. Zato senzorična analiza ni ustrezna metoda za ugotavljanje naravnih vin za promet.”
Sorodna novica
In memoriam: Stanko Radikon, vinski velikan
Lavrenčič vidi v debati tudi širši kontekst: “Po mojem mnenju je v teh težjih trenutkih za vinsko branžo na plan privrela nedokončana debata o naravnih vinih. Nekaterim se očitno zdi, da bi dokončen obračun z naravnimi vinarji, torej njihov morebitni ekonomski pokop, izboljšal prodajo njihovih vin.”
In še: “Morda nekateri iščejo zunanjega sovražnika med naravnimi vinarji, da bi lahko svojim delodajalcem opravičili porazne poslovne rezultate. Neketeri pa verjetno ne zmorejo preseči svojega kalupa, stereotipa o “dobrem” vinu, oziroma ne dopuščajo raznolikosti okusa.”
Grubar očitke zavrača in vztraja: “Sistem je omogočal marsikatero kreativnost. Sam spoštujem veliko imen, ki so bili v zadnjem obdobju našteti med “naravnimi”. Svoje delo spoštujejo in ga znajo ceniti, ravno tako zakonodajni moment. Vključno s Primožem.”
Woolf meni, da kritiki, kot je Gorjak, podcenjujejo, kako težko je že zdaj za naravne vinarje, ki bi jih novi zakon lahko še dodatno kaznoval in omejil.
Novi slovenski zakon o vinu je strožji kot v katerikoli drugi evropski državi. Na sliki vinska klet Sclavos v Grčiji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Hkrati se strinja z Lavrenčičem, da se za zakonom morda skriva več: “Zagotovo obstajajo deli slovenskega mainstream vinskega sektorja, ki so ljubosumni na uspeh pridelovalcev naravnih vin, in tisti, ki v tisku odkrito omalovažujejo naravna vina. Ne mislim, da je naključje, da je ta zakon toliko strožji in da pušča tako malo možnosti.”
Dva izmed vipavskih naravnih težkokategornikov: Burja (Primož Lavrenčič) in Valter Mlečnik. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kdo stoji za zakonom?
Zakon je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo v sodelovanju s predstavniki Združenja slovenskih vinarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in Združenja družinskih vinogradnikov (ZDV). Vidika t. i. naravnih vinarjev pri pripravi ni zagovarjal nihče, kar Lavrenčič pripisuje temu, da ti vinarji niso formalno povezani v združenje.
Woolf ob tem dvomi o transparentnosti snovanja zakona: “Ministrstvo za kmetijstvo trdi, da je bil novi zakon na voljo za komentarje vsem, a iz pogovorov z mnogimi manjšimi kletmi je razvidno, da nobena od njih ni vedela, da prihaja ta zakon.”
“Zdi se, da so zagovorniki zakona neke vrste inkvizicija, ki vztraja, da morajo biti vsa vina podobna konvencionalnim vinom, vsako odstopanje pa je slabo in nesprejemljivo,” pravi Bizjakova.
Dodaja, da v tujini pri takšnih spremembah sodelujejo tudi ekonomisti, ki ocenijo finančne posledice – tu pa je po njenem prevladal interes industrije in velikih igralcev.
Ob tem pa poudarja še en vidik – da sta v času globalne vinske krize le dva segmenta vina, ki rasteta, tako v ceni kot potrošnji, to so t. i. naravna in prestižna visoko cenovna vina, ostali segmenti pa se medtem borijo za obstanek in nižajo cene.
“Naravno vino je eden najhitreje rastočih segmentov v vinski panogi po vsem svetu, predvsem zaradi zdravstvene ozaveščenosti potrošnikov vina, tesnejše povezave s kmetijskim izvorom proizvoda ter njegove sposobnosti, da odraža in prevaja edinstvenost terroirjev in lokalne biotske raznovrstnosti. Taka je večina slovenskih vin, ki se izvažajo v vrhunske restavracije in premium izvozne trge po svetu,” je v pismi podpore zapisal Carzedda s tržaške univerze.
T. i. naravni vinarji prisegajo na minimalne posege tako v vinogradu kot v kleti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Okus ni formula
V kulinaričnem svetu velja, da se o okusih ne razpravlja – Michelinove zvezdice dobivajo tako klasične kot radikalno eksperimentalne restavracije, včasih celo z menijem, ki hodi po meji užitnega, denimo Mugaritz v Baskiji, ki ima že 20 let 2 zvezdici. Zakaj na vino gledamo kot na neko znanost s strogimi parametri, kot da gre za kemijsko formulo?
Trgovina z vini slovenskih naravnih vinarjev DrinkSloWine v Kobaridu, ki jo vodi Alen Audič, nekdanji glavni sommelier Hiše Franko. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Bizjakova se strinja, da gre za svojevrsten paradoks: “Vinski vplivneži po svetu, Michelin in druge prestižne restavracije iščejo in čislajo slovenska naravna vina, tisti, ki se v Sloveniji imajo za stroko, pa se obnašajo, kot da so ta vina nepomembna in je z njimi nekaj narobe.”
“Vodilni strokovnjaki z univerz iz Francije, Španije in Italije na področju vinskega trženja in turizma so največji podporniki naravnih vin in svoje raziskave usmerjajo v to, kako bo vinski sektor napredoval in prosperiral s poudarkom na segmentih vina, ki so najbolj perspektivni in tja spadajo tudi naravna vina,” ponavlja.
Woolf je prepričan, da je v svetu vina prostora za vse, pa vendar: “Žal prepogosto vidim, da ljudje radi omalovažujejo stvari, ki jih ne razumejo, ali karkoli, kar se malo razlikuje od tega, ki njim ugaja.”
“Trdno verjamem, da mora biti odločitev o tem, kaj je dobro vino, v rokah potrošnika, ne države. V vsakem primeru se nobeno vino ne proda zunaj kleti brez posrednika – distributerja, uvoznika, sommelierja ali trgovca, nekdo bo vino poskusil in se odločil, ali zanj obstaja trg. Vinski regulativni organi ne bi smeli odločati, kaj smemo piti. Njihova naloga je zagotoviti poreklo in poskrbeti, da na trg ne pride nič strupenega ali goljufivega, ne pa vsiljevati sloga ali konformizma izdelku.”
Apel
Naj se mnenja še tako krešejo, neizpodbitno dejstvo je, da so slovenska vina sonaravne pridelave v tujini cenjena in so postala pomembno sredstvo za trženje države kot zelene, trajnostne in butične, kot to radi poudarjajo pri Slovenski turistični organizaciji.
Čotarjeva malvazija za vinsko spremljavo v v Gagganu v Bangkoku, najboljši restavraciji Azije po izboru World’s 50 Best. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kaj je bilo tisto, kar je Woolfa tako prevzelo, da je prelil o njih v vseh teh letih toliko črnila?
“Najboljši slovenski vinarji ostajajo povezani s svojo zemljo in tradicijami na temeljni način, ki ga redko srečam drugje. Morda, ker gre za manjši, bolj človeški obseg posestev. Morda gre za nenehen poudarek na mešanem kmetovanju, samooskrbi in trajnostnem kmetovanju brez kemikalij,” ugiba.
“Vino je tako globoko v duši Slovenije, to lahko vidiš, ko se voziš po vinskih deželah, in začutiš, ko poskusiš vina.”
“Butični vinarji so postali nekateri od najmočnejših ambasadorjev Slovenije. Zaradi njihovih vin, dostopnih po vsem svetu, so se ljudje zaljubili v to deželo in dobili željo, da jo sami spoznajo. Prav ti pridelovalci, ki jih bo novi zakon najverjetneje najbolj prizadel, so bili najmočnejša sila pri gradnji ugleda slovenskega vina v tujini.”
“Mislim, da si zaslužijo nekaj spoštovanja ali vsaj svobodo, da vino pridelujejo tako, kot mora biti po njihovem mnenju narejeno, in možnost, da ga prodajajo in tržijo z vini svojih kolegov,” sklene svoj apel.
Novi zakon postavlja temeljno vprašanje: ali želimo vinsko krajino, v kateri ima prostor le ena definicija “pravega” vina, ali pa raznolikost, ki jo svet že ceni.
Oglas