O težavah parkirnega režima v Štepanjskem naselju beremo v časopisu že dalj časa, odkar se je občina odločila, da bo uvedla nov red na parkirnih površinah v lasti mesta. Prišlo je do upora stanovalcev in do pritožbe na redno sodišče, delna razsodba je bila objavljena pred kratkim, do dokončne po izjavi MU MOL zadeva miruje, na zboru občanov meseca maja naj bi se problemi dodatno razjasnili.

Štepanjsko naselje je samo eno od mnogih v Ljubljani (in drugje po Sloveniji), kjer se prebivalci in mestne javne službe srečujejo z odprtimi problemi neurejenih režimov zunanjih površin v soseski. Glavni problem so večinoma parkirišča, potrebe po katerih se nenehno povečujejo, saj stanovalci v soseskah posedujejo vedno več avtomobilov.

Nepremičnine so ne brez razloga poimenovane »ne premične«. Tako kot v Butalah širijo svojo trdno sezidano cerkev, se drugod tega ne da. Kar je zgrajeno in urejeno, je imelo ob gradnji svoj namen in svojo obliko ter zmogljivost, kar tako se tega ne da spreminjati, če se ne želi legalnih ureditev degradirati. Štepanjsko naselje je zelo lepo urejena soseska, z veliko lepimi zunanjimi površinami v obliki zelenic, z notranjim mirom v soseski, saj so parkirne površine urejene po obrobju. To tudi pomeni, da so namenjene splošni rabi etažnih lastnikov, v številu, ki je bilo standard v času gradnje.

Zazidalni načrt je delil prostor na zasebnega in javnega, prek zasebnih in javnih gradbenih parcel. Z ekonomskim elaboratom se je ovrednotilo, koliko kaj stane na javnem področju in koliko stroškov bo pripadlo na etažnega lastnika. Stavbi se je določilo funkcionalno zemljišče, kadar je bilo to potrebno, in to je bil del gradbene parcele. (Skupna) zelenica ali (skupna) parkirišča pa so bili javna površina, ki jo je financirala občina, preko zbranih komunalnih prispevkov (kot »pristojbina« in ne kot »lastnina«). Na tako urejenih površinah mora občina ustanoviti grajeno javno dobro (GJD).

V soseski z javnimi površinami gospodarijo gospodarske javne službe, bolj ali manj uspešno (dostava pošte, odvoz smeti, zimska služba, zbiranje smeti po javnih smetnjakih, javna razsvetljava v soseski, skrb za zelenice itd.). Če postanejo take površine skupno funkcionalno zemljišče, ki je zasebna lastnina, vse te javne aktivnosti znotraj njegovih meja odpadejo.

Ko pa pride zadeva na sodišče, sodišča velikokrat ne upoštevajo pogojev za GJD, pozabljajo na javni interes. Če javna površina sega do stavbe, stavba ne rabi lastnega funkcionalnega zemljišča.

Pomanjkanje parkirnih mest bi bilo treba preverjati z novimi prostorskimi akti, kot je OPPN za prenovo. OPPN za prenovo je poseben način obdelave prostora, namenjen samo za že zgrajena območja. Na novo načrtovane eventualne nove ureditve in gradnje financirajo bodoči uporabniki s tržnimi nakupi (v garažnih hišah) ali pa s tržno obračunanim komunalnim prispevkom.

Problematika urejanja mirujočega prometa je del trajnostnega urejanja prostora, za tak razvoj pa veljajo izhodišča varstva okolja (zmanjšanje hrupa, prašnih delcev v zraku, problematičnih plinov, racionalna raba energije v državi in racionalna zazidava prostora in tal).

To pomeni, da je normiranje parkirnih mest treba obdržati na restriktivni stopnji, v bistvu enaki, kot je bila uporabljena pri načrtovanju soseske, prometne zahteve pa prednostno in dejansko urejati z ustreznim javnim prometom, na način, da so osebne vožnje primerljiv standard z javnim prometom.

***

Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.