Anja Apollonio, ki je lani imela uspešno in zelo čustveno sezono, v novo sezono vstopa z jasnimi cilji, a tudi z malce drugčno miselnostjo kot v preteklosti. S svojim opravljenim delom in sodelovanjem s slovaško ekipo, kjer ima občutek, da je celoten proces usmerjen v njen napredek, je zadovoljna. Anja pri nas nima svojega trenerja, zato veliko stvari pade nanjo, a se vseeno ne pritožuje in skromno prizna, da je hvaležna za vsako pomoč, ki jo dobi kot vrhunska tekmovalka.
Za športnimi cilji pa se skriva tudi malo bolj osebna zgodba. Anja velik del priprav opravi v tujini in večinoma sama, medtem ko doma največji del skrbi za sina prevzame njen mož. Prav to je eno največjih odrekanj, ki jih zahteva vrhunski šport, a se naša sogovornica ob tem zaveda, da njena kariera ne bo trajala večno.
Spremenila pa je tudi miselnost o olimpijskih igrah, saj danes razmišlja širše. Predvsem posluša sebe in ne bo podredila vsega eni sami priložnosti, saj se je iz preteklosti naučila, da takšen pristop ne prinese vedno želenega rezultata.
Anja Apollonio je letos velik del priprav opravila v Južni Afriki.
Foto: Osebni arhiv
Pripravljalno obdobje se počasi izteka. Kakšno je stanje tik pred sezono, ste tam, kjer želite biti, forma prihaja?
Vedno rečem, da je lahko še boljše in da bi si vedno želela še več časa za pripravo. Vedno je mogoče kaj popraviti. Ampak lahko rečem, da gre vse v smeri, kot sem si zamislila. S slovaško ekipo zelo lepo sodelujem, kar mi veliko pomeni. Rada imam, da je vse pod nadzorom trenerja, da je proces jasno voden, in to mi res ustreza. Zato sem se jim v Sabaudii znova pridružila za tri tedne.
Opravili smo kar nekaj zahtevnih treningov. Nekajkrat sva z Mio sedli tudi v kajak dvosed, tako da lahko rečem, da je vse potekalo po načrtih.
Ali imate vseeno kakšne dvome oziroma vprašanja glede forme ali česa drugega?
Dvomi so vedno prisotni. Za zdaj je sicer vse v redu, ampak vedno pravim, da dokler ne odveslam izbirne tekme pred sezono, ne morem natančno vedeti, kje sem. Na treningih ti lahko gre vse odlično, a tekma je nekaj povsem drugega.
Zato vedno počakam na izbirno tekmo, kjer dobim pravo sliko svoje pripravljenosti. Tam se tudi odločim, v katerih disciplinah bom nato tekmovala. Do sebe sem zelo kritična, predvsem glede časov in uvrstitev. Po vseh teh letih že dobro vem, kakšen rezultat prinaša določen čas.
“Nikoli sicer ne moreš povsem vedeti, kako bo, tudi ne, kako hitre bodo druge tekmovalke, ampak če pogledam celoten potek priprav, sem lahko zelo zadovoljna.”
Foto: Osebni arhiv
Priprav v Afriki in Sabaudii ste že vajeni. Je bilo tudi letos tako, kot ste pričakovali?
Lahko rečem, da ja. Nikoli sicer ne moreš povsem vedeti, kako bo, tudi ne, kako hitre bodo druge tekmovalke, ampak če pogledam celoten potek priprav, sem lahko zelo zadovoljna. Po enem tednu sta se mi pridružila še sin in mož, tako da smo nekako zapolnili tisto vrzel, ki jo imam, ker doma nimam svojega trenerja.
Pomoč sicer dobivam z vseh strani, a vseeno skušamo na različne načine nadomestiti to, da nimam nekoga stalno ob sebi. Za zdaj nam to kar dobro uspeva. Še vedno pa mi je slovaška ekipa najbolj pri srcu, ker je tam res vse usmerjeno v tvoj napredek. Imaš načrt, in fizioterapevte, celoten proces je zelo dobro zastavljen. Tam se počutim kot doma in zato se jim tako rada pridružim, saj sicer večinoma treniram sama.
Že prihodnji teden se jim bom znova pridružila, saj v sredo odhajam v Bratislavo. Tako bom spet povsem vpetа v trening. To me veseli, hkrati pa skušam vse skupaj čim bolje uskladiti. Doma namreč ne morem trenirati v takšnem obsegu, zato moram večino dela opraviti v tujini.
Anja Apollonio bo tudi letos tekmovala v več disciplinah. V čolnu s Mio Medved, sta nanizali že nekaj zelo dobrih rezultatov.
Foto: Nina Jelenc
Kaj pogrešate pri tem, da nimate domačega trenerja?
Pravzaprav ga doma nikoli nisem imela, saj sem bila zadnja leta večinoma na Slovaškem. Pogrešam predvsem to, da bi imela ves čas ob sebi nekoga, ki te vodi in usmerja ter pri katerem veš, da te ima pod svojim okriljem.
To mi v zadnjih dveh letih najbolj manjka, zato skušam to nadomestiti sama oziroma poiskati druge rešitve. Zaradi tega včasih traja dlje, da na treningih popravim določene stvari, ampak se znajdem.
Omenili ste, da veliko trenirate v tujini. Kako vam to uspe financirati?
Na kajakaški zvezi imam glede na svoje rezultate zagotovljena določena finančna sredstva, ki jih nato razporejam za priprave. Ta sredstva so namenjena izključno treningu in jih ne morem porabiti za druge stvari. Lahko rečem, da mi zveza res skuša čim bolj olajšati pot, kamorkoli želim iti.
Vseeno pa si moram vse organizirati sama, tako da sem v bistvu sama sebi trener, menedžer in še marsikaj drugega. Veliko preračunavam, iščem najugodnejše možnosti, gledam, ali je cenejši hotel ali apartma. Vzame mi kar nekaj časa, ampak se ne pritožujem.
Letos vas čakajo trije svetovni pokali, evropsko in svetovno prvenstvo. Boste nastopili na vseh tekmah?
Urnik je takšen, da je enojec znova pred dvojcem, in iskreno ne vem, zakaj to tako razporedijo. Tekme trajajo tri dni, potem pa imaš med dvema finaloma le okoli 45 minut razlike. Ampak s tem se ne želim preveč obremenjevati.
Če sem lani zmogla, ko sem bila druga in šesta, bom tudi letos. Grem iz tekme v tekmo in ne razmišljam o tem, ali bom utrujena ali ne. Za to treniram in to moram odmisliti.
V preteklosti so mi trenerji večkrat rekli, da ni dobro ves čas nastopati v dveh ali treh disciplinah, ker se utrujenost nabere in potem ena disciplina trpi. A na drugi strani veliko vrhunskih tekmovalk to počne – tvegajo in se jim lahko obrestuje.
Glede na rezultate, ki jih imam na 200 metrov, ne vidim razloga, da bi se tej disciplini odpovedala, tudi če urnik ni najbolj naklonjen.
Anja Apollonio je na olimpijskih igrah v Tokiu v dvojcu ostala brez rezultata.
Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko
Naslednje olimpijske igre bodo leta 2028. Imate že jasno postavljene prioritete ali še vedno puščate stvari odprte?
Zagotovo bom veslala v obeh disciplinah. Spomnim se, da je bil moj cilj pred prvimi olimpijskimi igrami jasen – uvrstitev in vrhunski rezultat. Takrat sem vse podredila temu cilju, a se mi to na koncu ni obrestovalo, saj sem se vrnila brez rezultata.
Tokrat bom na stvari gledala drugače. Bolj bom sledila sebi in temu, kar v določenem trenutku čutim, da je zame najboljše. Seveda si želim nastopa na olimpijskih igrah, a ne bo konec sveta, če se mi ne uspe uvrstiti.
Zato želim razmišljati širše. Ne bom se odpovedala drugim disciplinam samo zato, da bi bil edini cilj olimpijska uvrstitev, saj to še ne pomeni, da se bo vse izšlo. Tokrat bom ubrala nekoliko drugačen pristop in temu primerno usmerila svojo pot.
“Moram pa reči, da je bilo v Sabaudii, ko sta bila z mano, res prelepo.”
Foto: Osebni arhiv
Kako vam uspe vse skupaj usklajevati na družinski ravni? Ste mama in veliko časa ste odsotni od doma. Je vsako leto težje ali ste se že tako ujeli, da je danes lažje?
Zagotovo tega ne bi zmogla brez svojega zlatega moža, saj je večinoma on doma s sinom. V resnici z njim preživi več časa kot jaz, kar mi je včasih težko, ker se zavedam, da tega časa nikoli ne morem nadoknaditi.
Na to gledamo tako, da ne bom veslala še ne vem koliko let. Do naslednjih olimpijskih iger bomo še stisnili, potem pa bomo videli, kako naprej. Seveda mi je težko, ko grem na priprave in zamudim veliko trenutkov z njim. A moj dan je tam tako zapolnjen, da jih čez dan niti ne pogrešam, šele zvečer, ko se vse umiri.
Po eni strani mi celo ustreza, da sem takrat sama in povsem osredotočena na trening. Po drugi strani pa je seveda zelo lepo, ko sta z mano. Dolga leta sem bila vajena, da sem na pripravah sama, zato mi je to postalo nekako normalno, tudi zdaj, ko sem mama. Moram pa reči, da je bilo v Sabaudii, ko sta bila z mano, res prelepo.
Pred tekmami mi sicer še vedno najbolj ustreza, da sem na pripravah sama, ker sem tako popolnoma osredotočena. Na koncu je to moja služba in tega smo se vsi zavedali. Nimam slabe vesti, so pa trenutki, ko mi je težko.
Anja Apollonio je lani skupaj z družino odšla na oddih na Maldive, kjer se je tudi poročila.
Foto: Osebni arhiv
Vam kdaj primanjkuje počitka, ko sta sin in mož z vami? Priprave so vendarle zelo naporne.
Priprave so res naporne, ampak lahko rečem, da s počitkom nimam večjih težav. Že v času nosečnosti sem imela po kosilu vedno počitek in očitno se je to nekako preneslo tudi nanj. Sin namreč spi po tri ure popoldne, tako da si takrat vsi skupaj lahko odpočijemo.
Tudi ponoči nimamo težav, saj spi celo noč. Zato lahko rečem, da sem spočita in da v tem ritmu pravzaprav uživamo.
Preberite še: