Podjetnik Ivo Boscarol je danes dopolnil 70 let, okroglo obletnico pa zaznamuje z velikim glasbenim dogodkom v ljubljanski Odiseji. Pod imenom Ivo Rocks 7.0 pripravlja večer, ki združuje njegovo podjetniško pot, dolgoletno ljubezen do glasbe in tudi dobrodelnost. Na odru se bo zvrstilo 70 glasbenikov, obiskovalce pa čakajo tudi nekoliko bolj nenavadni detajli – med drugim čokolada z njegovim obrazom.

Na predvečer praznovanja nam je Boscarol razkril nekaj osebnih zgodb in pogledov na glasbo, življenje in uspeh. Spregovoril je o simboliki številke 70, svojih koncertnih izkušnjah ter o tem, kaj ga po vseh dosežkih še vedno žene naprej.

Sedemdesetico boste praznovali točno na svoj rojstni dan, in to s 70 glasbeniki. Vas je pri tej številki bolj vodila simbolika ali preprosto to, da imate radi velike, nepozabne zabave? In ne nazadnje, kdo je sestavil seznam nastopajočih?

Veliko stvari se mi je zgodilo v življenju, za katere bi težko rekel, da so naključne, zato verjamem, da naključij ni. Glasbeni del in izbor nastopajočih sem prepustil Marku Soršaku-Sokiju in ko je sestavil prvi seznam ter mi ga predstavil, se mi je zdel, kar dolg, zato sem preštel, koliko je na njem izvajalcev oziroma glasbenikov in številka se je ustavila na 70. Logična izpeljanka iz katerega je tudi nastal slogan 70 glasbenikov za 70 let.

Na koncertih ste bili že več kot 1.200-krat. Kateri je bil vaš zadnji koncert, ki ste ga obiskali zgolj kot poslušalec?

V zadnjem letu imam seveda privilegij ta kakšen dober koncert lahko slišim tudi »doma« in ker je bilo v Odiseji v zadnjem času kar nekaj odličnih koncertov jih seveda nisem zamudil. Koncert Nine Pušlar pred kratkim je bil tehnično, režijsko, izvedbeno in vsebinsko izjemno zastavljen, in čeprav to ni ravno moja zvrst glasbe, sem na koncertu zelo užival. Take koncerte sem redko doživel tudi v tujini in res vse čestitke Nini in njeni ekipi za to doživetje.

Ste se morda s kakšnimi svetovno znanimi glasbeniki tudi spoznali?

Imel sem srečo, da sem se v letih, ko sem živel od koncertne fotografije, spoznal s Tomažem Domiceljem, s katerim sva skupaj obiskovala koncerte, on kot novinar, jaz kot glasbeni fotograf. Kot urednik slovenskega programa na BBC-ju je imel Tomaž odprta vrata na vse koncerte po Evropi in kar je bilo zame še pomembneje tudi na prostor pod odrom in za odrom. Bil sem eden redkih srečnežev, ki so bili na snemanju albuma The Wall skupine Pink Floyd.

Bi z nami delili še kakšno vam ljubo anekdoto s koncertov?

Bil sem in sem še velik oboževalec skupine Deep Purple. Pred leti me je lepega dne poklical ameriški zastopnik in dejal: »A ti lahko dam na telefon nekoga, ki je ravnokar kupil tvoje letalo in si mu velik vzor?«. Na drugi strani sem zaslišal: »Is this really Ivo Boscarol in person? I am Steve Morse, Deep Purple guitar player.« (»Ali res govorim osebno z Ivom Boscarolom? Jaz sem Steve Morse, kitarist skupine Deep Purple.«). Kasneje je kupil še eno naše letalo in me tudi večkrat obiskal v Ajdovščini.

Velja, da ste rocker po duši, toda s kom najraje odidete na koncert ali zabavo?

Tudi sedaj, ko se ne ukvarjam več profesionalno s koncertno fotografijo, na koncert še vedno najraje odidem s svojo ljubeznijo, z dobrim fotoaparatom, oziroma težko doživljam koncert, če ga ne gledam vsaj s telefonskim fotoaparatom v roki.

Odiseja naj bi bila eden tehnološko najnaprednejših kulturno-zabavnih prostorov pri nas. Ste po skoraj letu delovanja z delovanjem povsem zadovoljni?

Ne da naj bi bila, Odiseja definitivno je najbolj tehnološko napreden kulturno-zabavni center pri nas. Z najnaprednejšo tehniko in opremo, ki se jo sploh v tem trenutku da kupiti na svetu, je bila zasnovana kot vesolje vsebin za druženje, posel, zabavo in kulturo. Akustiko, zvok, udobnost sedežev, LED tehnologijo, pa tudi varnost, prezračevanje in internetno povezljivost bi težko še izboljšali. Tudi zadovoljni izvajalci in obiskovalci so dokaz, da skoraj 30-milijonsko darilo Ljubljani in slovenski kulturi ni bilo zaman.

Pri katerih letih ste začutili, da veste, kaj je v življenju pomembno? In kaj je za vas smisel življenja?

Težko bi se odločil za letnico, lahko pa rečem, da se zavest, kaj je v življenju res pomembno, jača z izkušnjami in starostjo. Smisel je tisto, kar ti da notranje zadovoljstvo in te bogati brez denarja.

Kaj bi delovno aktivnim ljudem svetovali, kam naj usmerijo največ energije? Kaj na koncu res šteje?

Dandanes so drugi lahko vsi, prvi je samo eden. Naj se ne ukvarjajo s preteklostjo. Gledanje nazaj krade energijo za naprej. Na koncu vedno štejeta samo uspeh in rezultat.

Ali obstaja kaj, kar bi ob svoji 70-letnici radi naredili prvič?

Praznoval rojstni dan tako, kot se spodobi. Do sedaj je vedno sovpadal z največjim letalskim sejmom AERO v Friedrichshafnu in sem na rojstne dneve navadno garal od jutra do večera.