Časopis Delo je 8. januarja 2026 objavil intervju z arheologom Dimitrijem Mlekužem Vrhovnikom, ki je skupaj s Tomažem Fabcem v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavil članek z naslovom Prehistoric hunting megastructures in the Adriatic hinterland (Prazgodovinske lovske megastrukture v jadranskem zaledju). V njem predstavljata odkritje kamnitih lovskih megastruktur na Krasu, ki jih vidita kot prazgodovinske pasti za množični lov na jelene. Vsako tvorita dolga masivna kamnita zidova, ki se zbližujeta v smeri vrtače s kamnito ogrado, ki jo razlagata kot končno past, v katero so lovci nagnali plen. Pasti datirata v širok razpon od srednje bronaste dobe do vključno mezolitika, to je časovni razpon približno 8000 let. V izjavah v javnih medijih pa se vse bolj opredeljujeta za časovno umestitev v mezolitik.

O odkritju so poročali številni domači in tuji mediji, ki vsi po vrsti megastrukture prikazujejo kot izjemno odkritje, kar ni nič posebnega, saj je danes v arheologiji domala že vsako odkritje izjemno. Zaradi velike odmevnosti odkritja, ki je na dobri poti, da pride celo v šolske učbenike, se mi zdi kot arheologu, ki se ukvarja z obdobjem mezolitika, potrebno opozoriti, da stoji odkritje na trhlih temeljih.

Avtorja svojo tezo o prazgodovinskih lovskih megastrukturah v prvi vrsti gradita na podobnosti z obsežnimi suhozidnimi gradnjami, poznanimi predvsem iz sušnih območij od severne Afrike do centralne Azije, tako imenovanimi puščavskimi pastmi. Pri teh gradnjah se običajno dva zidova, med katera naj bi nagnali lovne živali, lijakasto združujeta proti končnemu, ograjenemu prostoru. Čas njihovega nastanka večinoma ni znan, prav tako ni enoznačna njihova namembnost, saj bi jih lahko uporabljali tudi kot ograde za domače živali.

Po obliki sta puščavskim pastem med predstavljenimi kraškimi megastrukturami še najbolj podobni strukturi, označeni kot K01 in K02. Sklepamo, da je namen morebitnih pasti z bočnimi usmerjevalnimi zidovi plen čim hitreje nagnati v končno past, kjer ga čaka bridki konec. Pri omenjenih pasteh se usmerjevalna zidova tik pred vrtačo s končno pastjo približata drug drugemu na vsega nekaj metrov in tako tvorita ozko grlo, ki bi pri pogonu večje črede jelenov povzročilo zastoj, s tem pa bi se povečala možnost, da bi jeleni zbežali čez zid. Pri pasti K01 je pred takšno zožitvijo še globoka vrtača, ki predstavlja še eno oviro, pri kateri bi čreda izgubila zagon. Ti dve podrobnosti, ki ju avtorja ne problematizirata, porajata dvom o uporabnosti takšnih pasti.

Kot beremo, so lovske megastrukture na Krasu izjemno odkritje, ki spreminja razumevanje evropske prazgodovine. Za takšno grandiozno trditev bi potrebovali ustrezne arheološke dokaze o namembnosti in starosti megastruktur, kot so arheološke najdbe in ostanki jelenjadi oziroma drugih uplenjenih živali, ki bi jih lahko radiokarbonsko datirali. Žal nič od tega. Dokaze za svojo tezo sta avtorja poskušala dobiti z izkopavanjem v končni pasti strukture K01, kjer pa nista našla nobenih živalskih ostankov. Če bi v končni pasti pobijali plen, bi pri izkopavanju pričakovali, če že ne kosti, vsaj najdbe polomljenih kamnitih projektilov puščic, s katerimi so plen pobili. Edino potencialno arheološko najdbo predstavlja odbitek roženca, ki pa ga ne moremo ožje vezati na nobeno arheološko obdobje, vsekakor pa ne gre za del projektila.

Zidovi, ki usmerjajo parkljarje v past, delujejo le na odprtem terenu in so v gozdu neuporabni. Od tu težnja, da avtorja poskušata pasti na vsak način uvrstiti v mezolitik, ker naj bi bil tedaj, sklicujoč se na izbrane vire, Kras brez gozda. Glede na številne podatke o širjenju gozda v poznem glacialu in še bolj v začetku holocena južno od Alp je to malo verjetno. Toliko bolj, ker so med ostanki plena v mezolitskih najdiščih na Krasu najbolje zastopani navadni jelen, srna in divja svinja, ki so gozdne živali. Če Kras, ki je brez površinske vode, že vsaj v mezolitiku ne bi bil poraščen z drevjem, se sprašujemo, kaj bi v takšnem neprivlačnem okolju iskali gozdne živali in ljudje.

Gradnja in uporaba takšnih megastruktur zahteva prisotnost velikega števila ljudi. Na Krasu je znanih okoli 20 mezolitskih najdišč, od tega le dve na slovenski strani. Številka se zdi velika, vendar moramo upoštevati, da gre za obdobje, dolgo približno 4000 let. Strokovna izkopavanja so bila izvedena na slabi polovici najdišč. Tako kot v drugih mezolitskih najdiščih v regiji so tudi v kraških najdiščih med ostanki lovskega plena ostanki navadnega jelena najštevilnejši, in tako avtorja sklepata, da so mezolitski lovci megastrukture gradili prav za lov na jelene. Ker pri izkopavanju v končni pasti nista našla ostankov ne jelenov ne drugih živali, ki bi neposredno kazali, da gre za pasti, za to najdeta pojasnilo. Lovci naj bi pasti čistili in ubite jelene odnašali v svoja taborišča, kjer so prirejali množične pojedine. Ker so jih pri tem za lažji transport verjetno razkosali s kamnitimi orodji, bi pričakovali najdbe kamnitih orodij, vendar tudi teh ni.

Naj opozorimo, da nam o količini uplenjenih jelenov na nekem najdišču ne pove število vseh določljivih kosti jelena oziroma njihov procentni delež glede na vse določljive živalske kosti, česar se poslužujeta avtorja (na primer, če najdemo vse kosti jelena, ki jih je 327, to ne pomeni, da smo našli ostanke 327 jelenov). O tem gre sklepati na podlagi najmanjšega števila ugotovljenih osebkov, ki je določeno glede na število enakih skeletnih delov ali zob enako starih osebkov. V jami Stenašca na Tržaškem Krasu, ki je eno najbolje raziskanih najdišč, imamo v starejše mezolitski plasti 3c 424 določljivih kosti in 103 posamične zobe jelena, ki pripadajo najmanj dvanajstim osebkom. Za vse te ostanke, četudi izvirajo iz iste plasti, pa ne vemo, ali so bili odloženi hkrati ali postopno v razponu nekaj let ali desetletij. Prisotnost velikega števila ljudi in množični lov bi morala v mezolitskih najdiščih na Krasu pustiti povsem drugačen arheološki zapis od dejanskega.

Dvom o mezolitski starosti kamnitih zidov dodatno poraja njihova nenavadno dobra ohranjenost. Težko je verjeti, da bi se vsaj 7500 let stari zidovi ohranili v tako dinamični kulturni krajini, kot je Kras. V mezolitiku na našem območju ne poznamo zidanih struktur, sedaj pa naj bi naenkrat imeli tudi po več kilometrov dolge zidove. In to ne zidove iz prosto zloženega kamenja, temveč, kot trdita avtorja, zidove z dvema licema in polnilom. Takšne zidove poznamo na Krasu od bronaste dobe dalje. Odkritje bi pomenilo, da so pionirji takšnega načina gradnje mezolitski lovci. Tu pa se pojavi vprašanje, zakaj bi se ljudje, ki so bili po naravi lovci, ki jim je bil lov izziv, užitek in način življenja, pod žgočim soncem ob pomanjkanju vode fizično naprezali in zlagali kamenje v takšne zidove. Še posebej, ker je bolj smotrno tistih deset ali nekaj več jelenov, kolikor bi jih spravili v 25 m2 veliko ograjeno končno past, upleniti na klasičen način. Razen če so izvajali to, čemur danes rečemo team building.

Objava v prestižni znanstveni reviji še ni zagotovilo, da imata avtorja prav. Prej nam pove nekaj o tem, v kakšno smer gre današnja znanost. Vse bolj je namreč videti, da je bolj kot verodostojnost odkritja pomembna njegova senzacionalnost. Odkritje »lovskih megastruktur« na Krasu je na način, kot je predstavljeno, neprepričljivo in ne prinaša nobenih revolucionarnih spoznanj o naši davni preteklosti. Prinaša zgolj vrsto nerešenih vprašanj. V omenjenem intervjuju smo lahko prebrali, da se pravi znanstveni postopki zdaj šele začenjajo. Po vsem tem bi morali biti že opravljeni.

Matija Turk, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo