Deponija v bližini Carigrada v Turčiji. Foto: EPA
Velik del odpadkov je bil poslan v Turčijo, sledila je Malezija, pogosta destinacija pa je tudi Indonezija, kaže analiza neprofitnih organizacij Watershed Investigations in Basel Action Network. Preiskave redno povezujejo industrijo recikliranja plastike v teh državah z okoljsko škodo, nezakonitim odlaganjem in sežiganjem odpadkov ter zlorabami delavcev.
Oglas
“Turška sredozemska obala je najbolj onesnažena obala v celotnem Sredozemlju zaradi plastičnih odpadkov iz tovarn za recikliranje. Količine mikroplastike so ogromne – včasih ljudje zaradi vseh odpadkov sploh v morje ne morejo,” je za Guardian povedal turški morski biolog Sedat Gündoğdu, ki preučuje onesnaženje s plastiko.
Večje države, kot sta ZDA in Kitajska, izvažajo manj plastičnih odpadkov, deloma zato, ker večji del predelajo doma – prek odlagališč, sežiganja ali recikliranja – in niso pod enakim pritiskom reciklažnih ciljev kot Evropa in Velika Britanija, kjer izvoz šteje k uradnim stopnjam recikliranja. ZDA so leta 2025 izvozile 385.000 ton in zasedle peto mesto med največjimi izvoznicami, medtem ko je bila Kitajska leta 2024 šele na 18. mestu.
Evropska unija se je zavezala, da bo do novembra 2026 prepovedala izvoz plastičnih odpadkov v države zunaj skupine pretežno bogatih držav OECD-ja, vendar polovico odpadkov še vedno pošiljajo v te države. Velik del preostanka gre v Turčijo, ki je zdaj največja prejemnica evropskih plastičnih odpadkov.
Ob bližajoči se prepovedi obstajajo pomisleki, da bi se lahko vsi izvozi preusmerili v razvijajoče se države OECD-ja, kot je Turčija, ter v dele vzhodne Evrope, ki nimajo zmogljivosti za predelavo večjih količin. V Turčiji je infrastruktura za odpadke že zdaj preobremenjena. “Država doma proizvede 3,3 milijona ton plastičnih odpadkov, kar je več kot dvakrat več, kot znaša naša zmogljivost za recikliranje,” je povedal Gündoğdu.
Plastični odpadki v Indiji. Foto: EPA
Sara Matthieu, evropska poslanka iz skupine Zelenih/Evropske svobodne alianse, je bližajočo se prepoved izvoza označila za “prelomni trenutek”, češ da Evropa končno začenja prevzemati odgovornost za svoje odpadke. Je pa dodala, da se je zaradi napadov konservativcev in skrajne desnice na zelene politike zmogljivost EU-ja za domače recikliranje v zadnjih letih zmanjšala za milijon ton.
“Glavna težava je, da je sveže proizvedena plastika še vedno veliko cenejša od ponovno uporabljene in reciklirane. Za to tržno napako vemo že leta, vendar je Evropska komisija večinoma spala za volanom in se ni lotevala srža izzivov,” je dejala Matthieu za Guardian.
Predstavnik Evropske komisije pa: “V zadnjem desetletju se je nenadzorovana trgovina s plastičnimi odpadki povečala in škoduje tako okolju kot javnemu zdravju. Pravila o izvozu plastičnih odpadkov so bila dodatno okrepljena z novo uredbo o pošiljkah odpadkov, vključno s prepovedjo takšnega izvoza v države, ki niso v OECD-ju, od 21. novembra 2026. To zadeva približno pol milijona ton plastičnih odpadkov.”
“Decembra 2025 je Komisija sprejela nov sveženj ukrepov za spodbujanje krožnega gospodarstva in krepitev evropskega recikliranja plastike. Dodatni cilji za vsebnost reciklirane plastike, kot so določeni v direktivi o plastiki za enkratno uporabo, prav tako podpirajo evropsko plastično industrijo.”
Velika Britanija se je zavezala k podobni prepovedi izvoza plastičnih odpadkov v države, ki niso v OECD-ju, vendar je ukrep še vedno predmet posvetovanja. Lani je petina britanskih izvozov plastičnih odpadkov še vedno odšla v države, ki niso del OECD-ja, pri čemer so pošiljke v Malezijo od leta 2024 narasle za skoraj 60 odstotkov.
Malezijska aktivistka Pua Laj Peng, ki se bori proti uvozu tuje plastične odpadke in posledičnemu onesnaženju, je to označila kar za “odpadkovni kolonializem”.
Oglas