V sredo, 13. maja 2026, ob 19. uri bo v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika sveta maša za pokojnega mariborskega škofa msgr. dr. Maksimilijana Držečnika.
Daroval jo bo mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ.
Škof Maksimilijan Držečnik je v Gospodu zaspal leta 1978 v 74. letu starosti. Bil je dolgoletni mariborski škof, ki je vodil škofijo v zahtevnih razmerah po drugi svetovni vojni. Letošnja obletnica njegove smrti je priložnost za hvaležen spomin na njegovo pastirsko delo in za molitev za njegov večni počitek.
Rojen je bil 5. oktobra 1903 v župniji Ribnica na Pohorju. Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru je stopil v mariborsko bogoslovje, študij nadaljeval v Rimu, kjer je bil v cerkvi zavoda Germanicum – Hungaricum 30. oktobra 1932 posvečen v duhovnika. Na papeški univerzi Gregoriana je obranil dva doktorata (iz filozofije leta 1929 in iz teologije 1932). Po vrnitvi iz Rima je bil kaplan, najprej v domači župniji Ribnica, nato v župniji Sv. Danijel v Celju. Leta 1936 začel predavati moralno filozofijo na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. Naslednje leto (1937) je bil imenovan za docenta Stare zaveze. Leta 1938 je bil imenovan za podravnatelja v mariborskem bogoslovju in to službo je opravljal do razpusta mariborskega bogoslovja, ob začetku druge svetovne vojne, aprila 1941.
Med vojno (1941–1945) je delil usodo večine mariborskih duhovnikov, pregnanstvo na Hrvaškem. Zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac ga je ob prihodu v Zagreb vprašal, ali ima kot doktor filozofije in teologije kakšne želje glede službovanja. Ogovoril je, da je sin planin, zato si želi oditi v kakšno oddaljeno hribovito župnijo. Tako je bil imenovan za kaplana v župniji Visoko pri Novem Marofu, kjer so ga verniki ohranili v najlepšem spominu ter ves čas ohranjali stike z njim.
Po koncu druge svetovne vojne je postal ravnatelj Lavantinskega bogoslovnega semenišča v Ljubljani ter bil obenem honorarni predavatelj in nato docent Svetega pisma na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Papež Pij XII. ga je 15. septembra 1946 imenoval za pomožnega škofa v Mariboru, tako je 15. decembra istega leta v mariborski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Po smrti škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča je s 1. 3. 1949 postal apostolski administrator takrat še lavantinske škofije, 15. 6. 1960 pa je bil imenovan za rednega škofa v Mariboru.
Edini od slovenskih škofov se je udeležil vseh zasedanj 2. vatikanskega cerkvenega zbora in na koncilu sodeloval v razpravah, z opaznim nastopom o pomenu upoštevanja sociologije pri pastoralnem načrtovanju in delovanju. Dogajanje na koncilu je v veliki meri usmerilo njegovo škofovsko delovanje. V smernicah koncila je gledal prihodnost Cerkve, zato si je prizadeval, da bi koncilske pobude pri nas kar najbolj zaživele. V tem smislu je zelo spodbujal sodelovanje laikov v cerkvenih občestvih, spodbujal in pospeševal ustanavljanje župnijskih pastoralnih svetov in ustanovil Škofijski pastoralni svet. V Sporočilih škofijskega ordinariata duhovnikom mariborske škofije za leto 1966 beremo: »V vsaki župniji naj se ustanovi ‘župnijski svet’. Za škofijo naj se osnuje ‘Škofijski pastoralni svet’, katerega naloga je, da (v smislu odloka o službi škofov, čl. 27) raziskuje, pretresa in dela praktične zaključke glede pastoralnega dela v škofiji (štev. VIII, str. 74).
Najvidnejša dela škofa Držečnika so: nov prevod in izdaja celotnega Svetega pisma, ustanovitev Slomškovega dijaškega semenišča, zgraditev Bogoslovnega semenišča in obnovitev teološkega študija v Mariboru, dokončna ureditev škofijskih mej, skrb za zidavo novih cerkva in novih pastoralnih središč (Maribor – Tezno, Odranci, Rače, Senovo …), prizadevanje za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška ter pospeševanje edinosti med kristjani. Mnogi, ki so ga osebno poznali in živeli z njim, poudarjajo njegovo dobroto in milino in pravijo, da je bil »svetniška osebnost«.