Mati z otrokom, 2001. Portret Slavoja Žižka v delovni sobi Sigmunda Freuda ob 100-letnici rojstva Jaquesa Lacana. Foto: Z dovoljenjem Galerije Gregor Podnar /Michael Schuster
Kustosinja Hana Čeferin bi rada z razstavo fotografskih del umetniške skupine Irwin ponudila poglobljen vpogled v umetniško prakso, ki se razteza čez več kot štiri desetletja. Izbor del je bil temu primerno zahteven, nastal pa je celovit prikaz od začetkov kolektiva pa do danes.
Skupina v svoji umetniški praksi že od začetka združuje različne medije, od slikarstva, performansa in fotografije do založništva. Po besedah Boruta Vogelnika so vsi ti mediji organizirani v odnosu do dejstva, da Irwin delujejo kot kolektiv. “Vsaka poteza skupine se v odnosu do konceptualne umetnosti lahko bere kot performans in če so fotografije organizirane okrog konkretnih idej, se ves čas izpostavlja relacija do obstoja Irwinov in NSK-ja,” je povedal.
Oglas
V slikarskem ciklu Was ist Kunst (1984–) so umetniki vzpostavili vizualni jezik, v katerem različne zgodovinske umetnostne sloge in motive združujejo v nove podobe. Serijo slikarskih del so uokvirili v težke črne okvirje iz katrana, lesa in premoga. S plastenjem zgodovinskih referenc slike opozarjajo na ideološki kontekst umetnosti in se vsakič znova prilagajajo okolju, v katerem so razstavljene. Foto: Igor Andjelić / Z dovoljenjem Galerije Gregor Podnar
Osrednji del razstave je namenjen predstavitvi NSK-ja države v času enega najambicioznejših projektov kolektiva NSK-ja. Država je bila ustanovljena leta 1992, po razpadu Jugoslavije, kot umetniški odgovor na nastanek novih nacionalnih držav. Je država brez ozemlja, ki obstaja skozi svoje državljane, skozi ideološke aparate, kot sta vojska in cerkev, ter vizualne kode, kot so grbi, zastave, ceremonije itd. Foto: Borut Vogelnik / Z dovoljenjem Galerije Gregor Podnar
Zametek je bila skupina študentov ALUO-ja, navdušenih nad postmodernizmom
Kot “ne nepomembno” je poudaril tudi, da je skupina začela, ko so bili vsi člani, razen Dušana Mandića – poleg Vogelnika torej še Miran Mohar, Andrej Savski in Roman Uranjek – študenti ljubljanske likovne akademije. Takrat jih je obkrožala “nova moda”, in sicer postmodernizem, nad katerim so se navduševali.
Skupina Irwin se je slovenski javnosti tako prvič predstavila leta 1983, leto pozneje pa je znotraj odmevnega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK) prevzela vlogo likovne skupine. Irwin je ustanovilo pet slikarjev, vendar so v svoji praksi že od samega začetka združevali različne medije. Program svojega delovanja so utemeljili na t. i. “retroprincipu” – metodi, s katero prepletajo podobe iz umetnostne zgodovine, narodne simbole in motiviko različnih političnih režimov ter jih umeščajo v nove kontekste. S tem opozarjajo, da podobe nikoli niso nevtralne, temveč vedno nastajajo znotraj širših zgodovinskih in družbenih razmer.
Dela kolektiva pogosto nastajajo kot skrbno zasnovane situacije, akcije ali postavitve, ki so nato fotografirane. Fotografija tako ni le dokument dogodka, temveč način, kako se umetniško delo oblikuje in ohranja.
Procesija, Gradec, 2008. V projektu Procesije se skupina posveti religiji kot enemu ključnih elementov državnega sistema. IRWIN-ova dela so vključena v dejanske verske obrede različnih religij (katoliške, pravoslavne in protestantske), kjer nastopajo kot ikone ali liturgični predmeti. Foto: Z dovoljenjem Galerije Gregor Podnar/Tomaž Gregorič
Sčasoma so umetniki začeli uokvirjati tudi dela drugih avtorjev, denimo Gerharda Richterja in Franka Stelle. Takšni dialogi med IRWIN-om in drugimi umetniki so praviloma vezani na posamezno razstavo in v opusu skupine danes obstajajo le še kot fotografije. Izbor teh je prikazan na razstavi. V okvirju na fotografiji je delo Gerharda Richterja Zero Rakete iz leta 1966. Foto: Z dovoljenjem Galerije Gregor Podnar
Miran Mohar je ob tem poudaril, da ima fotografija poseben status – v istem trenutku je lahko dokument in/ali artefakt, medtem ko je bila v konceptualni umetnosti ta meja vedno zabrisana in so se določene fotografije velikokrat šele kasneje začele obravnavati kot umetniško delo. Podobno velja tudi v primeru Irwinov in trenutne razstave, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana javnosti na ogled do 6. septembra.
“V času, ko se spopadamo z naraščajočimi nacionalizmi in popačenimi zgodovinskimi naracijami, razstava obiskovalce vabi k premisleku o predstavljenih podobah – in morda o fotografskih podobah nasploh – kot o poljih, kjer se pomen arbitrarno prerazporeja in prepisuje, politika reprezentacije pa se vzpostavlja vedno znova,” so razstavi na pot zapisali v Mestni galeriji.
Po besedah Hane Čeferin so več kot 90 fotografij, ki so na ogled na razstavi, izbrali v sodelovanju s člani, o njem pa so začeli razmišljati že pred časom. Naloga ni bila lahka, ker je opus skupine širok in šteje več kot 40 let delovanja. Razstava se sicer razteza od njihovega najstarejšega projekta Svoji k svojim, ki so ga Irwini izvedli leta 1985, do najnovejšega, ki je nastal lani.
Slavne ikone tudi v mediju fotografije
Razstava je razdeljena v večje in manjše sklope, v zadnjem delu pa se ukvarja tudi s poljem ikon, po katerih je skupina najbolj znana, ter s tem daje vpogled v vprašanje, kje, zakaj in kako so fotografije nastale, je povedal direktor muzeja Blaž Peršin. Kot je dodal, so fotografije nastajale najprej v analognem mediju, kasneje v digitalnem, ter so se spreminjale tudi glede na potek del, ki jih je skupina zaobjemala. Zato so po njegovem mnenju pripravili poseben pogled na delo Irwinov, poleg tega marsikaj, kar je razstavljeno, še ni bilo na ogled javnosti.
Ob odprtju razstave je izšel tudi obsežen katalog s še več fotografijami in deli, s katerim opozarjajo na opus skupine. Irwini so v 42 letih delovanja izvedli približno 450 skupinskih in samostojnih razstav.
Oglas